Iz Prepiha: Stoletnica rojstva pokojne Vere Brgoč

Fotografija Vere Brgoč z učenci

Besedilo: dr. Tine Kaluža

Fotografija: arhiv Notranjskega muzeja Postojna.

Mineva stoletnica rojstva pokojne prijateljice Notranjskega muzeja Postojna Vere Brgoč (1926–2012), ki je v minulih desetletjih dela na zgodovinskem oddelku muzeja igrala pomembno vlogo lokalne pričevalke nekaterih od najzahtevnejših zgodovinskih obdobij. Ob obletnici smo pri pregledovanju muzejske fototeke naleteli na nekaj neprecenljivih trenutkov iz njene učiteljske kariere. Enega od njih delimo z vami v tem prispevku.

Strniti tako slikovito zgodbo, kakršna je tista, ki jo je živela Vera Brgoč (rojena Berne), v nekaj vrstic, je zelo nehvaležno delo. Dejavnost na raznolikih področjih jo je namreč zapisala v zgodovino več kulturnih in izobraževalnih ustanov na Postojnskem. Rojena v Hruševju in od četrtega leta naprej živeča pri starih starših, teti in stricu v Žejah, je že v najmlajših letih sobivala s kulturnim dogajanjem v najrazličnejših kontekstih, predvsem pa v najtežavnejših letih. Medvojni čas je namreč postregel z okoliščinami, ki so bile negovanju slovenske besede zelo nenaklonjene in celo nevarne. Vseeno je slovenščino obvladala že v prvih letih obiskovanja italijanske šole, njeno narodnozavedno identiteto pa so izoblikovale tudi življenjske preizkušnje, kakršna je izguba strica Jakoba Semca. Kot člana t. i. žejske trojke ga je italijanska oblast na 2. tržaškem procesu decembra 1941  obsodila na 30 let zapora; v njem je zaradi posledic mučenja umrl že dve leti pozneje. Izguba jo je spodbudila k sistematičnemu zbiranju gradiva o organizaciji TIGR na Pivškem, in to z zelo veliko natančnostjo, kot je značilna za izurjene zgodovinarje. Vera Brgoč je bila tudi vodja postojnske enote društva TIGR  Primorske, v okviru katerega bo prihodnje leto, ob stoletnici ustanovitve TIGR-a na Nanosu, izšel njej posvečen spominski zbornik, ki ga pripravlja ožja družina.

Področje njenih zanimanj je segalo tudi onkraj zgodovine medvojnega obdobja. Proučevala je življenje kmečkega prebivalstva na Pivškem in zapisovala zgodovino mlinov na Pivki, posebno strast pa je izkazovala do šolstva. Še pred ravnateljevanjem na Prestranku in poučevanjem italijanščine na postojnski Ljudski univerzi je v najtežjih povojnih letih učila razredni pouk na šoli v Palčju. Iz tega, sicer slabo dokumentiranega obdobja izvira tudi fotografija. Na njej je obdana s svojimi učenci iz enooddelčne šole v Palčju, ki jim je 18. junija 1952, ob koncu šolskega leta, pripravila izlet v Postojnsko jamo.