Prepih na obisku: Tatjana Rant

Prepihova rubrika: Na obisku

Tatjana Rant

besedilo: Polona Škodič

Prevesilo se je v deseto leto, kar se je Tatjana Rant z družino preselila z Gorenjske v Postojno in pognala močne korenine, rekoč, da se tu že od prvega dne počuti doma. Poznamo jo kot sodelavko Mladinskega centra Postojna (MCP) in pod okriljem tega tudi regijskega stičišča nevladnih organizacij Primorsko-notranjske regije Boreo, ki ga uspešno vodi že drugi mandat. Z dušo in s srcem je že polnih šest let predana članica ekipe festivala Zmaj ‘ma mlade.  Obogatena je z najrazličnejšimi izkušnjami in kot idejna pobudnica, organizatorka in prostovoljka poprime za vsakršno delo. Že v mladosti se je posvečala področju vzgoje in izobraževanja otrok in mladine. Verjame v mladi rod in mu je v različnih projektih in pri njihovih aktivnostih naklonjena na mnogo načinov. Poudarja, da je v naboru navezujočih se dejavnosti generacijsko in siceršnje povezovanje bistven temelj, ki obrodi sadove na daljši rok.

Po končani gimnaziji je študirala novinarstvo in od tod tudi njene medijsko-komunikacijske veščine. Že odkar pomni, je vpeta v različne društvene in kulturne dejavnosti. Umirjena narava, pokončna drža, prizadevnost in predanost – a to še zdaleč ni vse, je o njej pohvalnega povedal njen delovni kolektiv. Ima dober občutek za sočloveka in pravičnost, zna odlično delegirati. Kljub delu in projektom si zna vzeti čas zase in za sodelavce tudi izven okvirov in vselej priskoči na pomoč. Tatjana je velika ljubiteljica knjig, živali, narave in Krasa. Njeno družinsko življenje pa srečno zaokrožujejo najstnika in psa. 

Kot prvorojenka izhajate iz učiteljske družine z geni in dragoceno popotnico mnogoterih aktivnosti in zanimanj, ki ste jih uresničevali že v šolskih letih in kasneje.

Pri izbiri krožkov in drugih interesnih dejavnosti sem imela proste roke. Obšolskih dejavnosti sem v osnovni šoli imela res veliko. Danes bi temu rekli, da imam preveč »splaniran« dan, jaz pa sem si izbrala toliko krožkov, kot sem jih lahko vključila v urnik. Tudi v gimnaziji sem se vključila v marsikaj, kar so nam ponudili. Aktivna sem bila pri šolskem časopisu, ko je bila možnost, sem hodila tudi na impro ligo in pesniški krožek.

Že takrat ste dali vedeti, da ste samosvoja osebnost. V svojo prvo službo ste se podali na področje vzgoje in izobraževanja mladih in s svojim delovanjem ves čas nekako ohranjate z njimi ta aktivni stik prek različnih interesnih in ciljnih skupin.

Stvari sem vedno delala malo po svoje, včasih tudi izven družbenih norm. Slučajno me je pot v prvo službo zanesla v šolstvo, delala sem kot spremljevalka gibalno oviranih otrok. Zgleda, da je vseeno nekaj nagnjenj za delo z otroki tudi v genih, saj mi je to kar ustrezalo. Včasih še vedno rada delam z njimi, čeprav to zdaj ni moje primarno področje. Zelo blizu pa mi je tudi delo z mladimi.

Leta 2016 smo postali v Postojni bogatejši za Društvo prijateljev mladine PO-PI, ki vas je kar poklicalo.

Slučajno sem nekje opazila poziv k udeležbi na ustanovitvenem sestanku Društva prijateljev mladine Po-Pi. Takrat sem bila v Postojni še precej nova, tudi brez službe, zato sem se v društvu z veseljem aktivirala. Imela sem dovolj časa, da se vključim kot aktivna članica in tako pripomorem k razvijanju programov in dogajanj za otroke. Hkrati sem spoznavala novo okolje in ljudi in se dobro vključila v postojnsko življenje. Takrat smo postavili temelje za humanitarno delovanje društva in pričeli z nekaterimi projekti, ki jih sedaj družine in otroci že dobro poznajo. Ana Širca, Tatjana Hvala in Dragana Kosić Petrović so takrat delale v MCP in na Boreu in so delovanje teh tesno povezale tudi z Občino Postojna. Tako smo sodelovali pri pridobitvi naziva Unicefovo otrokom prijazno mesto in začetkih projekta Po-stoj-na živi ulici z mladimi, ki ga v sodelovanju z Občino izvajamo od takrat, vključujemo pa tudi šole. V MCP-ju še sedaj po navadi izvajamo aktivnosti za otroke v sodelovanju z Društvom prijateljev mladine.

Boreo je pomembno svetovalno središče in pravo mesto, poklicano za prijave na zahtevne razpise in partnerstva … Kako se je začela pot, ki vas je pripeljala od MCP-ja do Borea?

Leta 2018 sem bila zaposlena najprej na javnih delih. Ko je Boreo zapustila Tatjana Hvala, sem službo nadaljevala v tem programu. Boreo namreč že od vsega začetka deluje kot program MCP-ja. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem široko delo Borea res spoznala. V prvi vrsti nudimo pomoč in podporo nevladnim organizacijam (društvom, zasebnim zavodom, ustanovam) v obliki svetovanja in pomoči pri ustanavljanju organizacije, delovanju, povezovanju z drugimi, pripravi projektne prijave na razpise, izvedbi različnih usposabljanj … ali pa v obliki zagovorniških aktivnosti na Občinah v regiji. Redno sodelujemo tudi z ostalimi stičišči, tako da so določene akcije nacionalne. Organizacijam ponujamo vključitev v program nevladnih organizacij (NVO) s potencialom. Z izbranimi delamo še bolj intenzivno; vse imajo možnost, da se predstavijo na naši spletni strani v NVO kotičku. Spodbujamo jih, da pripravijo tudi aktivnosti, s katerimi lahko pridobijo dodatna finančna sredstva. Javnost nas najbolj pozna po vsakoletni tržnici NVO PO-stoj-na živi ulici. Ta ima na Boreu daljši staž kot jaz, lahko pa trdim, da smo jo z leti nadgradili in jo uspešno nadaljujemo na postavljenih temeljih.

Slovenija ima torej dvanajst regijskih stičišč, letos pa tej skupnosti tudi predsedujete.

Delovanje regijskih stičišč temelji na sodelovanju, zato se njihovi predstavniki v skupnosti redno mesečno sestajajo predvsem z namenom medsebojne podpore in delitve dobrih praks – s pomočjo tehnologije večinoma na spletu, vsakih nekaj mesecev pa se tudi odpravimo v kakšno drugo regijo na obisk. Nazadnje smo se tako sestali v Pomurju in ob načrtovanju našega sodelovanja v delovnih skupinah ter ob delitvah izzivov in rešitev obiskali tudi Zavod Korenika. Ta deluje kot socialno podjetje, zato smo si od blizu pogledali dobro prakso zaposlovanja invalidov in oseb iz drugih ranljivih družbenih skupin ter zaščitnega zaposlovanja.

Sodelavci povedo, da ste dobra vodja – pred seboj imate ves čas celotno sliko projekta ali dogodka in tudi sicer predloge in ideje odprto sprejemate.

Tako v načrtovanje našega dela kot tudi v izvedbo smo vpeti vsi zaposleni, to se mi zdi za uspešno delo zelo pomembno. Programi, ki jih izvajamo, so zelo raznoliki tudi zaradi tega, ker tako na Boreu kot v programskem delu MCP-ja delamo različni ljudje z različnimi znanji in zanimanji. Na Boreu sta poleg mene zaposlena še Samo Vesel in Tina Žigon, vsi trije pa hkrati aktivno sodelujemo tudi pri programu MCP-ja, kamor poleg zaposlenih – Nike Rudolf in Iztoka Djordjeviča  – vključujemo tudi prostovoljce, kar sam program še bolj bogati. S sodelavci in prostovoljci, ki jim je mar, da delamo dobro in predvsem v dobro tistih, ki so jim naše aktivnosti namenjene, ni težko delati.

Kaj snujete v tem času in kakšne so naloge za prihodnost?

Med drugim vzpostavljamo skupine, ki bodo pripravile predloge za izboljšave razpisov v občinah, in v sodelovanju z nekaterimi drugimi stičišči pripravljamo posvet z različnimi deležniki na temo vključevanja prostovoljcev in nevladnih organizacij ob izrednih razmerah.

Včasih je sicer kar izziv usklajevati med delom za Boreo in aktivnostmi, ki jih pripravljamo v MCP-ju. Trenutno se pripravljamo na mladinsko izmenjavo, ki bo v sklopu Erasmus+ projekta Mitološki mostovi potekala v Španiji, hkrati pa pripravljamo pester program aktivnosti v MCP-ju.

Letošnji, že 28. festival Zmaj 'ma mlade je izzvenel še posebno dobro. Na katere uresničene projekte ste še posebej ponosni?

Osebno mi je Zmaj vsako leto super, še posebej smo bili letos veseli dobrega obiska, ponosna sem tudi na tržnico NVO z dobrim odzivom organizacij, ki se predstavijo, in obiskovalcev, katerim je seveda celotno dogajanje namenjeno. Vsako leto z optimizmom in navdušenjem pripravljamo program, potem pa močno stiskamo pesti, da bo vsem dogodkom na prostem naklonjeno tudi vreme.

V zadnjem času smo uspešno vključili v naše delo programe Erasmus+. Ti nudijo mladim res veliko priložnosti za pridobivanje neformalnega znanja, predvsem pa za  spoznavanje mladih iz tujine. Na tem področju prej nismo imeli veliko znanja, zato sem res ponosna, da nam tudi to uspeva.

Ko razmišljate o družbeni klimi v domačem okolju in tudi širše – kaj vas navdaja z optimizmom in kaj ne?  

Delam v okolju, v katerem res veliko posameznikov in organizacij deluje v dobro drugih, zato v njem vidim več dobrega kot slabega. V ljudeh rada vidim pozitivno, zato težko sprejmem razna obsojanja tako mladih kot ostalih. Prenasičenost z informacijami in družbena omrežja so seveda prinesla tudi precej negativnih stvari. Obkroženi smo z negativnimi informacijami, kritiziranjem in pritoževanjem. Z vsem tem je še posebej mladim težko odraščati. Tudi zato se mi zdi super, da imam delo, ki mi omogoča, da mladim v tem svetu z različnimi aktivnostmi in projekti pomagamo. In takih organizacij in posameznikov je res veliko, že samo v Postojni nas ni malo. Zato je toliko bolj pomembno, da se izobražujemo, si med seboj pomagamo in da z mladimi delajo ljudje, ki to počnejo z entuziazmom.