Prepihove ohranjene podobe: fotoalbum družine Simčič iz Hudičevca

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Simčič iz Hudičevca

besedilo: Marino Samsa

fotografije: arhiv družine Simčič

Hudičevec je za naselbino dokaj nenavadno ime. Baron Rossetti je v 16. stoletju na svojem posestvu nastavil za oskrbnico žensko, ki je bila neusmiljena in hudobna, vedno z orožjem za pasom, zato so se je vsi bali. Živela je v mlinu na posestvu. O njej so govorili, da se ne boji ne Boga ne hudiča. Neko zimo je hudo zbolela, zato so vaščani k njej poslali duhovnika, pa ga je odklonila. Duhovnik se je zato našemil v hudiča, v upanju, da ga bo sprejela. Oskrbnica je v strahu, da je po njeno dušo resnično prišel hudič, župnika ustrelila. Od tedaj temu kraju pravijo Hudičevec.

Knežja družina Porcia je zemljišče, na katerem danes stoji posestvo, skupaj z ostalimi nepremičninami prodala baronu Johannu Bernardu Rossettiju (1630–1687). Že takrat je na tem mestu zgradil letno rezidenco s kopališčem ter hitro dogradil še mlin in žago. Stara hiša ima na portalu vklesano letnico 1680. Posestvo je že takrat slovelo kot počitniška destinacija, posebno za Tržačane. Pozimi se je kopališče spremenilo v drsališče. Baron je posestvo potem podaril razdrški kuratni cerkvi, od nje ga je odkupil Anton Bole, prvi izmed prednikov družine, ki sedaj domuje na tem posestvu. Doma je bil iz Slavine, že prej se je ukvarjal z mlinarstvom. V Hudičevcu je nadaljeval z mlinarstvom in žaganjem lesa. Poročil se je z Marjeto Kovač iz Postojne, njun sin Janez Bole, rojen leta 1842, pa je za ženo vzel Ivano Berne iz Orehka. Imela sta tri otroke, dva sta umrla v rani mladosti in ostala je le hčerka Ivana, rojena 1888. Na domačijo se je priženil tri leta starejši Jernej Simčič, Škupnikov iz bližnje vasi  Brezje. Rodilo se jima je sedem otrok, vendar so kar trije umrli kmalu po rojstvu. Med preostalimi štirimi, hčerkami Ivano, Pavlino in Marijo ter sinom, je posestvo prevzel najmlajši sin Janko, rojen leta 1925.

Oče Jernej je služil vojaščino kot avstro-ogrski vojak. V prvi svetovni vojni si je pridobil čin majorja in (kot so znali povedati njegovi otroci) se je stroga vojaška vzgoja odražala v njegovem karakterju tudi pozneje. Jernej je leta 1935 obnovil hišo, tlake stavb mlina in nekdanje žage pa dvignil, saj je potok Globočnjak posestvo redno poplavljal. Tukajšnji mlin je mlel žito za devet okoliških vasi. Obratovati je prenehal leta 1947, ker zaradi spremenjenih razmer in visokih davkov ni bil ekonomičen. Žaga je začela delovati leta 1851 in  so jo (po pričevanju Jerneja Simčiča) zaprli s pričetkom prve svetovne vojne. Leta 1915 je odplačal zadnjo zadolžnico za nakup posestva, ki ga je izpeljal stari oče Anton Bole. Potrdilo o plačani kupnini oziroma zadolžnici iz leta 1915 v znesku 420 kron si lahko ogledamo na vhodni veži današnje nove domačije.

Sin Janko Simčič je v rani mladosti izkusil krutost vojne, saj so ga še mladoletnega rekrutirali v italijansko vojsko. Po kapitulaciji se je pridružil partizanom. Kmalu po vojni je na Kmetijski šoli v Poljčah na Gorenjskem spoznal bodočo ženo Pavlo Srebre s Koroške. Pavla je mladost preživljala v revščini na kmetiji svojih staršev pod Uršljo goro. V družini je bilo devet hčera. Zaradi sodelovanja s partizani so očeta in štiri hčerke, med njimi tudi Pavlo, odpeljali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo, domačijo pa požgali. Oče ni preživel, hčerke pa so se kot po čudežu srečno vrnile, vendar je od njihove domačije ostalo le pogorišče.

Janko in Pavla  sta se poročila leta 1950 in rodilo se jima je pet otrok: Janko, dvojčici Marinka in Malči, Anica in najmlajši sin Emilijan. Mama Pavla (sama se je označila za »gajstno« punco) je bila vajena prijeti za vsako delo. Podirala je drevesa v gozdu, kosila, zidala, ometavala fasado ob gradnji, gojila čebele in seveda opravljala vsa domača kuhinjska dela. Že kmalu po poroki si je nabavila fotoaparat in dokumentirala marsikateri dogodek. V naših krajih je bila pionirka kmečkega turizma. V sedemdesetih letih je ob prenovi hiše začela gostom ponujati sobe za prenočevanje in doma pridelano hrano. Turistična ponudba je dobivala ob kmetovanju in gozdarjenju vse pomembnejšo vlogo, se širila in postala prepoznavna. Zadovoljni gostje, tudi iz tujine, so se radi redno vračali. Mož Janko je bil vedno vključen tudi v vaško kulturno življenje, rad je prepeval, preigraval tamburico in bil zaradi svojega hudomušnega značaja priljubljen v vsaki družbi. Ko je Pavla »rajhala« fasado, ji je prijazno dejal, naj pusti delo in gre na večdnevni izlet z aktivom kmečkih žena, saj jo bo delo počakalo. Leta 2010 sta praznovala biserno poroko. Janko se je poslovil leta 2018, Pavla pa bo v januarju dopolnila 99 let.

Leta 1980 so ob stari hiši postavili novo poslopje, staro domačijo pa postopoma preuredili v etnološki muzej. Kmečki turizem je prevzel sin Emilijan, ki je družino in število nastanitvenih objektov krepko povečal s pomočjo žene Katje Premrl, Rihtarjeve iz Stran. Število otrok iz mamine družine je presegel, saj imata z ženo Katjo deset otrok. Strategija ekološke kmetije Hudičevec je v stalnem razvoju in novostih. Zadovoljni obiskovalci se vedno radi vračajo zaradi gostoljubnosti, dobre domače hrane, obogatene z dodatno ponudbo raznovrstnih aktivnosti v neokrnjeni naravi. Turistično kmetijo Hudičevec je prevzel Katjin in Emilijanov sin Matija, tretja generacija 45-letne tradicije.