Iz Prepiha: fotoalbum družine Mihelčič iz Malega Otoka

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Mihelčič iz Malega Otoka

besedilo: Marino Samsa

fotografije: arhiv družine Mihelčič

Mali Otok, le slabe tri kilometre oddaljen od Postojne, je v preteklosti zaradi nizke lege ob prestopih vode čez bregove bližnje Nanoščice za krajše obdobje pogosto postal otok. Naselje danes premore okrog 30 hiš, od katerih so bile včasih skoraj vse kmetije, danes sta samo še dve. Gregor Mihelčič – Mihevščev je upravitelj turistične kmetije, ki se poleg prireje mleka  ukvarja tudi z oddajanjem apartmajev. Ob starih fotografijah nam je odkril delček družinske zgodovine, ki je omogočila obstoj, razvoj in nadgradnjo v turistično kmetijo.

Mihevščevi imajo kmetijo v lasti že več stoletij. Kmetovanje je bilo vedno in ostaja tudi danes glavni način preživetja. Prvi zapisani prednik je bil leta 1685 rojeni Janez Mihelčič. Z ženo Marino sta kmetijo predala sinu Jožetu, ki mu je žena Jera Doles iz Landola povila tri otroke. Oba naslednja gospodarja, Valentin in njegov sin Matevž, sta imela 9 otrok – Valentin z ženo Marijo Rešavar iz Landola, Matevž z Marjeto Grilj iz Orehka. Sin slednjih, Luka Mihelčič, je bil rojen 1803 in je dočakal 71 let. Žena Katarina Ogrizek se je v Mali Otok (takrat še št. 11) primožila iz Stare vasi. V zakonu se jima je rodilo 7 otrok, dva sinova sta umrla kmalu po porodu. Novi gospodar je postal Anton, rojen leta 1842. Z ženo, sovaščanko Heleno Bizjak, sta imela kar 11 otrok, 4 sinove in 7 hčera, trije so umrli že v otroštvu. Prvorojenca Antona je mati Helena povila pri 24. letih, leta 1869. Po poroki z Antonijo Fajdiga, Toniževo iz vasi, je Anton prevzel kmetijo. Ta je bila takrat že med večjimi v Malem Otoku. V zakonu se jima je rodilo 10 otrok, vendar jih je umrlo kar 5.  Sin Rudolf, kateremu so imeli namen predati kmetijo, je umrl leta 1915 v vojaški bolnici na Ogrskem, zato je kmetijo prevzel Franc. Hčerka Frančiška se je poročila s Francem Pavčičem iz Velikega Otoka, Ivana ja našla moža pri Jožcovih v Hruševju, Pavlina Antonija se je sicer poročila v Trst, ampak z vaščanom Antonom Paničem. Najmlajši sin Jožef se je poročil v Lokev.

Prevzemnik kmetije Franc Mihelčič (1900) se je leta 1931 poročil z dve leti mlajšo Ano Jurca iz Velikega Otoka. Kot fant je hodil vasovat k bodoči ženi čez Nanoščico, preko katere je takrat vodil trhel lesen most, po bližnjici pa ozka brv. Današnje ceste, ki se odcepi »Pr' Smrekcah«, takrat še ni bilo. Dostop do vasi se je vil po današnjem kolovozu, ki se odcepi ob glavni cesti pri Paniču. Sinova Anton in Franc sta Ani in Francu umrla mlada, ostale so tri hčere – Jožefina, Marta in Ivana. Zadnji se je leta 1940 rodil sin Martin, oče pripovedovalca Gregorja Mihelčiča.  Kot edini preostali moški potomec je moral že v mladih letih poprijeti za vsa težaška dela, takoj po vojni je bilo življenje še težje. Leta 1950, ko mu je bilo 10 let, je umrl oče Franc, in kmečkih opravil ga je priučil stari oče Anton. Tudi mama Ana je garala, da so kmetijo rinili naprej. Za časa vojne so italijanski vojaki pod njihovo streho vzdrževali premično vojaško kovačijo, v kozolcu pa so usposobili komore za zdravljenje garjavih konj s pomočjo pare. Takrat sta v vasi obratovali tudi dve gostilni, ena takoj za njihovo hišo, druga – pri Mahonu, je premogla tudi balinišče. Oče Martin se je izobrazil za voznika tovornjaka in pri firmi Transavto prevažal tovore po celi takratni Jugoslaviji vse do upokojitve.

Ivanka Mesec, Jana, se je spoznala s  kmečkim življenjem, preden se je leta 1968 priženila k Mihevščevim, na kmetiji svojih staršev v Zaplani, kjer so imeli tudi uveljavljeno gostilno »Pr' Prčon«. Končala je gostinsko šolo pri znanem profesorju, kuharskem mojstru Ivanu Ivačiču in imela to čast, da je stregla tudi maršala Tita. Kot izjemno sposobna in energična ženska je na novo domačijo prinesla znanje kmečke in gostinske stroke. Takoj po poroki so pričeli z obnovo hiše.  V tistih časih ni bilo lahko priti do gradbenega materiala, beton pa se je mešalo še ročno. Rodil se je prvi sin Martin, čez dve leti (1970) še Gregor. Ker je bil oče Martin zaradi službe dosti odsoten, Jani z dvema otrokoma in kmetijo ni bilo lahko. Že leta 1974 so začeli graditi nov hlev za 25 glav živine. V tistem obdobju so v občini potekala večja dela na kmetijskih farmah in melioracijska na porečju Nanoščice, zato je začela oddajati prenočišča delavcem. Te so postopoma zamenjali turisti in odločili so se za gradnjo apartmajev. Podjetna Jana Mihelčič je postala pionirka kmečkega turizma na Postojnskem. Dozidali so še pomožne kmetijske objekte in silose za krmo. Pri gradnji so jim priskočili na pomoč sorodniki in vaščani, za kar jim bodo večno hvaležni.

Danes večstoletno kmetijsko tradicijo, združeno s turizmom  uspešno nadaljujeta naš sogovornik Gregor in njegova žena Katra. Starejša sinova Jakob in Matija sta že »pri svojem kruhu«, hčerka Neža pa še študira. Z mlekom že dobrih deset let oskrbujejo postojnski vrtec, ostalo prodajo Ljubljanskim mlekarnam. Z obiskom turistov in oddajanjem apartmajev so zadovoljni, mnogi se radi vračajo. V zbirkah knjig obiskovalcev lahko najdemo vtise in pohvale z vseh celin. Ko vprašam Gregorja in Katro, kaj načrtujeta za naprej, se samo spogledata in dodata svojo željo, da bi ob njihovem mleku gor zraslo še toliko generacij otrok v vrtcih, kot jih je doslej.

Poročna fotografija Martina Mihelčiča in Jane Mesec iz leta 1968.

28 Anton Mihelčič, rojen 1869