Prepihove ohranjene podobe: Ansambel Metronomi, 1. del

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma ansambla Metronomi, 1. del

besedilo: Marino Samsa

fotografije: arhiv Staneta Kastelica

Spomine na vsem znana domača ansambla Venero in Akorde smo s pomočjo starih fotografij že obudili. Mnogi zakonci so svojega življenjskega partnerja spoznali na plesišču tudi ob izvedbi večnih šlagerjev skupine Metronomi. Zato bomo ob starih fotografijah posvetili delček spominov glasbeni skupini, ki je od začetka šestdesetih let dalje skoraj tri desetletja navduševala oboževalce in plesalce po raznolikih plesiščih.

Svoje spomine in fotografije izpred šestdeset let nam je najprej zaupal Stanislav Kastelic. Pivčan, ki zdaj domuje v Kleniku, je bil med ustanovnimi člani zasedbe, v kateri so se v dolgih letih nastopanja sprehodili številni glasbeni ustvarjalci. Že njegov oče, Ivan Kastelic, je bil dober harmonikaš, med drugim je igral še pod Italijo pri »pleh bandi« in pivškem Jazz bandu, takrat ko se je Pivka imenovala še San Pietro del Carso. Stane je že kot deček budno sledil pivškemu vojnemu ansamblu, kar je opazil kontrabasist tedanje zasedbe in mu namenil nekaj praktičnih nasvetov. Nabavil je kontrabas in hitro ugotovil, da brez žuljev na prstih ne bo šlo. Leta 1961 so trije 15-letni »mulci« začeli z vajami: Stane na kontrabasu, Silvo Hreščak na harmoniki in Silvo Grmek na kitari. Na začetku so vadili v današnji občinski sejni sobi, v kateri je bil tedaj edini televizijski sprejemnik v Pivki. Zaradi hrupa so bili moteči in so se morali umakniti v vratarnico podjetja Javor. Ko je Javorova stolarna na Baču s prireditvijo svečano obeležila prodajo milijontega stola, so prvič javno zaigrali pod nazivom DPD (Delovno prosvetno društvo) Svoboda Pivka. Po nastopu so se preimenovali v Kvintet Javor, ki sta ga začasno okrepili pevki Justa in Bernarda. Podjetje Javor, pri katerem sta bili pevki zaposleni, jim je posodilo ozvočenje (t. i. »razglasno stanico«, sicer namenjeno oznanjanju obvestil in predvajanju glasbe med odmori). To je bila težka škatla v kombinaciji z radiem, gramofonom in enim vhodom za mikrofon.

Silva Grmeka je na kitari zamenjal Branko Smerdelj, ki je triu s Stanetom na kontrabasu in s pomočjo harmonikaša iz postojnskega vojnega orkestra zagotovil trikrat na teden nastope v hotelih Kras in Javornik (pozneje Hotel Šport). Branko si je kitarski ojačevalec izdelal sam. Stane se spominja, kako so kontrabas, ki je bil neroden za prenašanje, med vajami spravljali v Garzarollijevi kleti v Postojni. Takrat so strune nabavljali v Italiji. Izdelane so bile iz posušenih živalskih črev, in zato ni bilo čudno, da so jih včasih pregrizle miši. Kontrabas so uspeli prevažati kar s fičkom, le njegova glava je molela skozi okno.

Stane se je oprijel očetove harmonike, ansamblu pa so se pridružili Bogo Likon - Luce iz Stare vasi na klarinetu in saksofonu, Peter Franetič na trobenti in Janez Spetič na kontrabasu. Ojačevalec so pridobili iz tanka, zato je bil dodatno vzmeten; novejšega, znamke Geloso, so »prešvercali« iz Trsta. Skupini se je pridružil še bobnar Gianni Biasizzo iz Postojne in tako so lahko repertoar razširili še na popevke. Dotedanji vokalistki, ki sta peli le narodno-zabavne pesmi, je nadomestila Irena iz Strmice, poznejša Lucetova žena.

Takrat je izhajala glasbena revija Metronom in po njej so si nadeli novo ime. Toda ljudje so ga sami spremenili v Metronomi. Nastopali so največ na Bistriškem in Pivškem  – na shodih, ki so trajali od sobote do ponedeljka, in v dvoranah, tudi  na Hrvaškem in Italiji. Soprogam in »puncam« neprekinjeno dodatno »službovanje« ni bilo najbolj všeč, in so se večkrat držale »čubasto«. Že takrat so morali nastopajoči pripraviti spisek vseh zaigranih domačih avtorskih skladb, da ga je organizator prireditve skupaj z odrezki prodanih kart predložil davčnemu uradu. Ne nazadnje je bil dolžan poskrbeti tudi za varnostnike (največkrat so bili domačini), saj so bili pretepi pogost pojav. Stane in Luce sta šla čez mejo s skritimi avtomobilskimi tablicami za pasom in tam poceni kupila dobro ohranjen Fiat Millecento 1400. Ta je postal prevozno sredstvo ansambla. Ko so se ponoči vračali »s špila« na Topolcu, je Luce v zadnjem ovinku v Bitnji prehitro zavrl, in na strešnem prtljažniku zloženi instrumenti so s prtljažnikom vred zleteli čez havbo. Kvintet v avtu je lahko le opazoval, kako se je boben kotalil po cesti in čez bankino izginil v Velki vodi.

Preden je Stane leta 1966 odšel v vojsko, je v ansambel pripeljal harmonikaša, takrat še gimnazijca, Aleksandra Maverja - Sandra z Malih Brd. Že takrat so ga klicali Slak. Luce in Peter sta igrala pri pihalnem orkestru in ko je prišel še Sander, so bili v zasedbi trije »glasbeno pismeni«, kar je tudi ostalim samoukom olajšalo učenje novih skladb. Po prihodu iz vojske je Stane spet pristal na basu. V Melodiji Mengeš je kupil električno bas kitaro, oštevilčeno z zaporedno tovarniško številko 11 in ta je še vedno občasno v pogonu. Zanjo je ob nakupu v višini nekaj mesečnih plač vzel posojilo, poroka sta mu bila dva prijatelja. Tako napiši, je naročil Stane, da dobijo bralci predstavo, kako težko je bilo tedaj priti do solidnega instrumenta.

Kako se je nadaljevala zgodba Metronomov, boste izvedeli v prihodnji številki Prepiha.