Iz Prepiha: Cerkev sv. Jošta v Landolu

Prepihova rubrika: Tu živimo

Cerkev sv. Jošta v Landolu

Besedilo in fotografije: Marino Samsa

»Cerkev sv. Nikolaja v Landolu je sicer last dveh sosesk – Landola in Brinja, vendar stoji pravzaprav na brinjevskem svetu; morda so zato hoteli imeti Landolci sami svojo kapelo, zlasti še, ker so imeli sredi osemnajstega stoletja precej dobre dohodke od ceste.« Tako je leta 1935 navedel Franc Rupnik, nekdanji hrenoviški kaplan, v zapiskih hrenoviške župnije.

Svetnik sv. Jošt je izhajal iz kneževskega rodu v francoski Bretaniji. Izobražen in vzgojen mladenič se je odpovedal kroni, postal duhovnik in redovnik. Zadnji del življenja je preživel kot puščavnik, umrl je leta 669. Sv. Jošt je zavetnik romarjev in mornarjev, pogosto upodobljen z redovniško palico, krono ob sebi in ribo v rokah. Ljudje so se k njemu zatekali s priprošnjami proti nevihtam, boleznim rastlin in kugi. V Sloveniji imamo 14 njegovih cerkva. Ljudsko izročilo pripoveduje, da so cerkvico postavili landolski fantje. Temeljni kamen je položil hrenoviški župnik Andrej Semen. Po dveh letih gradnje, 15. marca 1767, jo je na drugo postno ali kvaterno nedeljo tudi blagoslovil. Nekaj desetletij nazaj so bile v njej maše dvakrat tedensko, zdaj je mašni obred običajno vsaj za sv. Jošta, 17. maja. Cerkev stoji sredi Landola, stisnjena med cesto, ki pelje v Šmihel, in propadajočo, nekdaj mogočno dvonadstropno mitnico.

Posebnost cerkve: osmerokotna oblika

Cerkev je osmerokotne oblike, kar je za naše kraje posebnost. Obrnjena je proti zahodu. Vzdolžni stranici sta najdaljši, najkrajše pa so stranice, ki povezujejo vzdolžni ter sprednjo in zadnjo stranico. Pod streho je okrog celotne cerkve profiliran venčni zidec, pri tleh pa kamnit zidec. V vzdolžnih stranicah je na vsaki strani po eno pravokotno okno, nad njim pa polkrožno okno. V stranicah, ki povezujejo vzdolžni in sprednjo stranico, sta manjši kvadratni okni. Vsa okna imajo kamnite okvirje in so varovana z železnimi križi. V sprednji stranici, ki je obrnjena proti cesti, vodi v cerkev kamnit pravokoten portal. Na prekladi je bil nekoč črn napis »S. IUDOCE ORA PRO NOBIS«, kar pomeni »Sv. Jošt, prosi za nas«. Med zbledelimi črkami so ostale rdeče obarvane številke; te tvorijo letnico 1765, ko je bil portal postavljen. Nad njim in višje vzidanim polkrožnim oknom je nameščeno leseno razpelo s križanim iz 19. stoletja. Enako okno je še v zadnji stranici cerkve.

Nad sprednjo stranico se dviga majhen zvonik z dvema nadstropjema. Pokrit je z nizko piramidasto streho, na vrhu pa je nameščen križ s petelinom. Zvonišče se odpira z enojnimi, polkrožno zaključenimi linami na južni, vzhodni in zahodni strani zvonika. V prvem nadstropju je bila nekdaj nameščena številčnica stolpne ure. V portalu so lepa dvokrilna lesena  vrata, izrezbarjena s podobami  keliha in hostije ter z rastlinskim okrasjem. Podobno je okrašen tudi kamnit portal. Cerkvena zunanjščina je bila temeljito obnovljena v letih 2007 in 2008: naredili so novo fasado, zamenjali streho in lesena okna, v line zvonika so vstavili »vetrnice« črne barve.

Notranjost cerkve tvori enoten banjasto obokan prostor, ki ni ločen na ladjo in prezbiterij. Poživljajo jo lizene (nakazani stebri v stenah) in zidci, ki ločujejo strop v tri dele. Na temenu oboka je štukiran okvir v obliki štirilista. Desno za vhodnimi vrati je vzidan kamnit kropilnik.

Zvon tudi med vojno ostal na mestu

Cerkev ima en sam oltar; posvečen je svetemu Joštu. Sestavljen je iz marmorja in kamna ter spominja na rokokojski slog. Menza je zidana v obliki trapeza, nastavek je zelo velik in širok. Oltar je stebrnega tipa, na vsaki strani oltarne vdolbine stojita po en steber in pilaster, tako da skupaj nosita ogredje in atiko. V niši sredi oltarja stoji lesen kip svetega Jošta s pohodniško palico v roki. Nad stebri je vstavljen kamnit nadstavek z  Jezusovim monogramom IHS, okrašenim s pozlačenim venčkom. Na vrhu je relief božjega očesa, obdan s kipci angelov in putov. Na predelu je izklesana letnica 1768.

V cerkvi je v dveh vrstah osem starejših svetlorjavo pobarvanih lesenih klopi, levo od oltarja je ob steni lesen predalnik za mašno opravo. Še okrog leta 1970 je bil v cerkvi lesen pevski kor. Ker je bil v zelo slabem stanju, so ga podrli, novega pa niso naredili.

V zvoniku je zvon iz leta 1767. Zgoraj ima napis »A peste famo bello – libera nos Domine«, spodaj pa »Opus Zacharie Reidt, Labaci 1767«. Leta 1891 sta bila za cerkev v Brinju ulita dva nova zvonova in Landolci so se skupaj z župnikom Alojzijem Pucem in landolskim podžupanom Karuzo dogovorili, da bodo enega od teh dveh prenesli k sv. Joštu, zvon od sv. Jošta pa obesili pri sv. Nikolaju. In res so ga prenesli, a dogovorjene vsote niso plačali. Landolski podžupan Karuza je bil zaradi tega jezen in je v dogovoru z župnikom dal zvon razbiti in ga odpeljati k proizvajalcu Samassu na račun novih zvonov. Landolci so bili veseli, da jim zvona ni bilo treba plačati. Verjetno je cerkev sv. Jošta ena redkih, ki se je uspela izogniti pobiranju zvonov za vojne potrebe tako med prvo kot tudi med drugo svetovno vojno.