Prepih na sprehodu: Od Škratovke prek Malenščice do Unice

Tokrat gremo na skrajni sever naše občine, v Planino. Pripeljemo se do nekdanjega baročnega dvorca Hošperk, kjer nas izza ruševin radovedno ogledujejo prikupne pritlikave koze in od daleč pozdravlja glasen osel. Prizor nas v hipu očara. Čeprav bi sliko gradu z njegovo kosmato čredo čuvajev z lahkoto vpijali več ur, se odpravimo s parkirišča navzgor mimo lično urejene okolice grajske štale. Že po nekaj deset metrih, ko cesta zavije desno in se začne spuščati, uzremo na desni malo kmečko hišico – dom Škratovke. Če smo na sprehodu z naraščajem, tega postanka v mali škratkovi deželi nikakor ne moremo izpustiti. 

Hiška je nekoč služila za igralni kotiček, kjer so se skupaj igrali knežji in ostali vaški otroci, danes pa so v njej občasne razstave in delavnice. Ob iskanju drobnih škratkovih simbolov v okolici opazimo tudi stezico, ki izpred hišice vodi desno navzdol. Vodostaj je naravnost idiličen za obisk jame Škratovke, v kateri izvira istoimenski hudourniški potok. Za osupljivost tega prizora je ključen nivo vode, saj je ob njeni preobilici lahko jama z okolico povsem poplavljena, v nasprotnem primeru pa suha. Tokrat očarani zremo v številne izvire izpod skal, iz jame, iz zemlje … Ob hudourniku se lahko po gozdičku sprehodimo niže proti izlivu v Unico. Podoba tega pravljičnega gozda je glede na količino vode in sončnih žarkov skoraj vsak dan drugačna, zato je vsak obisk edinstven. V tem času je odcvetele zvončke zamenjal čemaž in tla odel v gosto zeleno odejo.

Vrnemo se na makadamsko cesto in nadaljujemo po položni poti tik ob nekdanji meji z Italijo. Če smo pozorni, bomo opazili stare mejne kamne z vrezano letnico 1920. Daljša različica tega sprehoda je urejena kot tematska pot po rapalski meji. Visoka drevesa z obeh strani dajejo vtis drevoreda in nas spremljajo, vse dokler ne dosežemo struge Malenščice. Ob šibkejšem toku bomo veselo pozdravljali ribiče, ki sem prihajajo muharit z vsega sveta. Ko na drugi strani reke zagledamo zapuščene in zaraščene kamnite hiše, smo že pri zajetju Malni, nekdanjem gospodarskem stebru Planinskega polja. Če z mostu čez Malenščico pogledamo po toku navzgor, lahko vidimo ostanke nekdanje žage. 

Cesta zavije čez reko in se v ostrem ovinku obrne proti Planini. Sledimo ji ob strugi Malenščice na naši desni in nato naravnost do mostu čez Unico, kjer je bila nekdaj jugoslovanska stražarnica. Takoj za mostom se cesta odcepi na desno; po njenem makadamu, ki vijuga med pašniki in travniki, se usmerimo nazaj proti Hošperku. Po slabem kilometru pridemo do znanega cestnega mostu iz leta 1763. Obrnemo se desno, ga prečkamo in že se znajdemo pod dvorcem. Za konec sprehoda si je vredno privoščiti še ogled grajske štale na naši desni. Tod se nahajata stalna razstava manjše etnološke zbirke in z zidovi obdano travnato dvorišče. 

Pot je primerna tudi za mala in velika kolesa ter odlična za učenje kolesarskih veščin, saj je vseskozi ravna in široka, dolga pa za slabo uro hoda.