Prepihove ohranjene podobe: Ansambel Metronomi, 2. del

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma ansambla Metronomi, 2. del

Besedilo: Marino Samsa

Fotografiji: osebni arhiv Sonje Maver

Skozi  slaba tri desetletja zgodbe  ansambla Metronomi so se sprehodili številni glasbeniki. Prva zasedba se je zaključila, bolje rečeno premešala, z odhodom Staneta Kastelica leta 1972, ko je prestopil k Akordom in pri njih igral še dve leti. Z njim sta odšla Branko Smrdelj (pozneje je ob prevzemu vodenja pivške kinodvorane to nostalgično poimenoval Kino Metronom) in pihalec Bogo Likon - Luce, ki se je odselil na Obalo. 

Drugi razcvet pod vodstvom Aleksandra Maverja in bobnarja Marjana Valenčiča je predstavljal prihod že uveljavljene pevke Jožice Svete, katere vokal je podrejal in določal celoten pevski repertoar ansambla. Na saksofonu, klarinetu in tudi vokalu se jim je pridružil vsestranski  Luka Kesser, na bas kitari Vido Černe in na kitari Milivoj Žiberna. Zapustil jih je trobentač Peter Franetič. Jožica Svete je 1974 sprejela povabilo bratov Avsenik, in  spet so iskali nove pevke, čeprav je bilo tudi med instrumentalisti nekaj dobrih pevcev. Ker so veliko nastopali v Kvarnerju, so se jim pridruževali glasbeniki z reškega bazena. Kitarist Pipo je povabil pevko Rozi, njej se je kmalu pridružila Tatjana, prej pevka popularne reške skupine 777. Redna nastopanja na primorskih shodih, raznoraznih praznovanjih, v Jamski restavraciji, hotelu Kras, motelu Proteus, hotelu Maestoso v Lipici in domala po vsej Sloveniji so bila časovno izčrpavajoča in so botrovala hitrejšemu menjavanju članov ansambla. 

Leta 1976 je Metronome zaradi prometne nesreče zapustil kitarist Milivoj Žiberna in Aleksander je odšel k vojakom; tako razpadejo in se spet združijo čez leto in pol, ko Aleksander odsluži vojaščino. Skupini sta se pridružila Miroslav Paškvan na saksofonu, klarinetu in vokalu ter Marko Koritnik na trobenti. Pipo in Rozi sta se odselila v Ameriko in kot pevko so na začetku osemdesetih za slaba štiri leta angažirali Zdenko Kallan. Ta še danes občasno prepeva v KPD Bazovica z Reke in ne more prehvaliti tedanjega vzdušja, zagnanosti in prijateljstva med člani ansambla. Daljše obdobje so imeli dvakrat tedensko vaje v dvorani v Zabičah, ob koncu tedna pa še »špil« na prepolnem plesišču gasilskega doma. Na nastope in vaje so se vedno prevažali z lastnimi avtomobili; idejo o nabavi kombija za skupne prevoze so hitro opustili, saj so prihajali od vsepovsod. Na nastopih jih je skoraj redno spremljal zabavni fant, »maskota ansambla« – klicali so ga Zdravc. Neutrudno je na navdušenje občinstva pel pod odrom »na suho« in v roki stiskal namišljeni mikrofon. Takrat so namesto odra za ansambel večkrat uporabljali kot podij kamionske prikolice, pokrite s »cerado«. Zdenka je skupino zapustila kmalu po tragični smrti bobnarja Marjana Valenčiča leta 1985. 

Krajši čas sta kitaro igrala Stone in Edi, bas kitaro Mirko Sertić, v skupini je bil še vokalist in kitarist Ivan Harej - Harry, vsi  iz kvarnerskega okolja. Kot nov obraz je za krajši čas vskočil Zdenko Martulaš, ki je nastopal samo kot vokalist. Leta 1980 se jim je na bas kitari pridružil Postojnčan Miro Magajna in glasbeno institucijo Metronomi (kot jih lahko imenujemo zaradi številnih sodelujočih članov) spremljal skoraj do upokojitve ansambla. Kot kitarist in vokalist  je skupino osvežil Dare Vengust, in posledično se jim je povečalo število nastopov na Cerkniškem. 

V vseh obdobjih so Metronomi gostili in glasbeno spremljali takrat popularne popevkarje, med drugim Tomislava Ivčića, Joa Maračića - Makija, Evo Sršen, Moni Kovačič, Vladimirja Samca in mnoge druge. V kriznih obdobjih so v njihovih vrstah za krajši čas nastopali bobnarja Vojko Bajt iz Cerknice in Ladislav Mljač, baskitarist in vokalist Dušan Markič - Duco, basist Boris Knific iz Ljubljane, bas kitarist Ivan Kompan in zagotovo smo nehote izpustili še katerega sodelavca. Leta 1987 je vlogo pevca prevzel Vladimir Samec, ostali so še Aleksander Maver na klaviaturah in harmoniki, Miro Magajna  na bas kitari in Dare Vengust na kitari.  Število nastopov se je močno skrčilo. Škoda, da od vseh nastopov v vseh letih ni ohranjen noben glasbeni posnetek. Metronomi niso ustvarjali svoje glasbe, po željah in nareku občinstva so preigravali vse, kar je bilo popularno – od narodno-zabavne glasbe do pop in rock skladb domače in tuje glasbene produkcije. 

Njihov dokončni razhod je sovpadal z razpadom nekdanje države. Sonja Maver, žena pokojnega Aleksandra, je v svojih spominih obudila prenekatero dogodivščino ansambla Metronomi. Včasih so se tudi sporekli, Sandru je policija na nastopu zaplenila pretihotapljene klaviature iz Italije; prijava je najverjetneje prišla iz konkurenčne in nevoščljive skupine. Po plačani kazni in carini je lahko spet igral pomirjen na potrjeno svoje klaviature. Kako so glasbeniki vseeno sodelovali med seboj, priča carinski zapisnik, v katerem je kot kontaktna oseba pri tihotapljenju zabeležen Davorin Čekada, kot špediter na carini pa Branko Može, oba člana takratnega ansambla Venera. Večina članov skupine Metronomi je imela namen skupaj nastopiti na 20-letnici prireditve Krompirjeva noč pred 25 leti. Zgodovinski »reunion« na odru je preprečilo neurje, zaradi katerega je ta prireditev v svoji 45-letni tradiciji zaradi višje sile edinkrat odpadla. Ampak so se po toliko skupnih letih vsaj zbrali. Nastop ni bil usojen, v spominih pa metronom tiktaka dalje.

Metronomi leta 1972: (v prvi vrsti, od leve proti desni) Luka Kesser, Vido Černe, Jožica Svete, Aleksander Maver; (v drugi vrsti) Marjan Valenčič, Milivoj Žiberna in Marko Koritnik; fotografija: Foto Filač.

Med mnogimi »špili« je ostal foto dokumentiran nastop v cerkniški restavraciji nad blagovnico leta 1984: Marko Koritnik, Zdenka Kallan, Miro Magajna, Dare Vengust, Marjan Valenčič, Aleksander Maver in Miroslav Paškvan.