S Prepihom na sprehod: Sveti Jurij v razkošju potonik

Prepihova rubrika: Gremo na sprehod

Sveti Jurij v razkošju potonik

Postojnska občina je bogata s suhimi travniki in posebej v maju lahko na vsakem sprehodu občudujemo bohotenje travniškega cvetja. Pa vendar je v človeški naravi, da nas najbolj očara tisto, česar ne moremo najti kjerkoli in kadarkoli. Zato smo se ta mesec podali na iskanje potonik. Kdo bi si mislil, da zaščitena roža tako obilno uspeva prav na ekološko najbolj spornem območju. Na vojaškem vadišču pod Svetim Jurijem lahko v tem času najdemo pravi potonikin raj.

Z avtom pri spomeniku talcem pod kočo Mladika zavijemo desno na Javorniško cesto. Po nekaj 100 metrih izberemo prvi odcep, ki se nam ponudi na desni. Gre za nekdanjo planinsko pešpot na Sveto Trojico, na kateri nas še vedno spremljajo markacije. Naslednje 3 kilometre se po glavni cesti vseskozi držimo rahlo levo, dokler ne pridemo do velike jase z lovsko prežo in krmiščem. Tam lahko avto pustimo ob cesti in nadaljujemo peš po novi makadamski cesti skozi gozd. Še nedolgo tega je bil ta del poti gozdna vlaka, po novem pa je makadam urejen in nasut vse do Počka.

V začetku se nekaj časa samo vzpenjamo, nato pa nas na ravnini pričaka čudovita jasa z brezovim logom. Sredi maja so travniki polni cvetočega zlatega korena in od tu naprej opazimo vse več kraljic suhih travnikov – potonik. Njihova močna rožnata barva kliče naše poglede na vse strani. Ta roža ima v slovenski flori največje cvetove; je zavarovana, precej redka in cveti zelo kratek čas, zato so tovrstni razgledi redkost. Nadaljujemo mimo druge lovske preže po poti, ki se tu vzpne in nato zavija v levo. Opazimo tablico z opozorilom na “rajon ciljev”. Smo namreč na vojaškem območju, zato je v času vaj ta cesta žal zaprta. Ko na kratko prečkamo gozd, pridemo do nekakšnega sedla med gričema – na desni imamo Svetega Jurija, naravnost pred sabo je kot na dlani Sveta Trojica, na levi pa pobočje, ki v času cvetenja ponudi veličasten prizor morja rožnatih kraljic. Na tem mestu prvič zapustimo makadamsko cesto in se odcepimo desno navzgor po ozki pešpoti proti vrhu Svetega Jurija. Pot ga obkroži, zato se vseskozi držimo levo, in se na koncu strmo dvigne do vrha, kjer nas na višini 758 m pričakajo ruševine cerkve sv. Jurija – ene najstarejših cerkva v slavinski župniji. Levo pod cerkvijo je urejena miza s klopmi za zaslužen počitek, desno od cerkve pa si oči lahko napasemo na še enem travniku, posutem s potonikami. Zaščitenih rož seveda ne trgamo!

Z vrha Jurija se odpravimo po isti poti navzdol, a le do skalne stene, kjer vidimo razcep. Desno gre steza, od koder smo prišli, levo pa se spusti strmo navzdol. Izberemo slednjo, saj bomo sprehod nadaljevali krožno. Ko pridemo skoraj do “dna”, vidimo uhojeno pot, ki zavije levo navzgor, mi pa nadaljujemo naravnost po slabše vidni stezici. Ta del bo navdušil sprehajalce raziskovalnega duha in posebej v jeseni, ko hodimo po zlati preprogi listja, odtehtal travniško cvetje. Če hodimo v tišini, lahko slišimo in vidimo tudi kakšnega gozdnega stanovalca. Žal je med njimi v pomladnem času tudi veliko klopov, zato zaščitno sredstvo ne bo odveč. Čez nekaj 100 metrov dosežemo kolovoz. Obrnemo se desno in nadaljujemo po njem vseskozi naravnost. Najprej se vzpenjamo do lovske preže s krmiščem, nato pa se spustimo do že znane makadamske ceste, po kateri smo se peljali z avtom. Obrnemo se desno in sklenemo krog do našega prevoznega sredstva. Sprehod bo odrasli osebi vzel približno uro in pol časa, je pa zelo primeren tudi za naraščaj, saj je pot – razen zadnjih 100 metrov pod vrhom – povsem nezahtevna. Če bi želeli sprehod za dobro uro podaljšati, lahko avto pustimo pri spomeniku talcem in začnemo hojo izpod koče Mladika.

Besedilo in fotografija: Tjaša Blaško in Matej Škrlj