Prepih na obisku: Drago Kolenc

Prepihova rubrika: Na obisku

DRAGO KOLENC

Besedilo: Polona Škodič

Postojnčan Drago Kolenc je z upokojitvijo postal neutrudni popotnik in raziskovalec, zapisovalec in svojevrstni potopisec. Pot ga je skozi leta vodila v mnoge kraje in kotičke slovenske dežele. Še posebej veliko pozornosti je s tremi knjižnimi izdajami posvetil Notranjski in Primorski ter jima s tem izrazil svojo naklonjenost. S svojim poklicnim delom in tudi ljubiteljskim delovanjem je pustil v domačem in širšem prostoru globoke sledi, ki pišejo in hkrati odkrivajo zgodovino naše edinstvene naravne in kulturne dediščine.

Po zaključenem študiju psihologije in pedagogike ga je pot službovanja iz rodnega Novega mesta vodila na Jesenice, kmalu zatem in leta 1964 pa dokončno v Postojno. Svoje strokovno poklicno življenje je posvečal predvsem vzgojno-izobraževalnemu in socialno-zdravstvenemu področju ter bil zaslužen za prenekatero smelo, napredno in preudarno spodbudo in pridobitev v naši občini, regiji in tudi na državni ravni. Vedno je bil v prvih vrstah, ko je šlo za skupno javno dobro, še posebej za prihodnost mladih rodov.
Tisti, ki ga že dolgo poznamo, vemo, da je prava enciklopedija znanja, z bleščečim spominom, z vedno aktivnim peresom in fotoaparatom. Prijeten sogovornik je v svojem pripovedovanju in razkrivanju zanimivosti navdihujoč in duhovit. Za seboj pušča izjemno bogat nabor poljudno-znanstvenega dela tako v strokovnih člankih, raznih zapisih in prispevkih kot tudi v knjižnih izdajah. Čeprav je že dodobra prekoračil svojih spoštljivih 80, ostaja vitalen, ustvarjalen, iskrivega duha, s svojo svetovljansko širino še naprej aktiven v želji, da odkrije še kaj novega …

Pravite, da vam je šlo pisanje vedno dobro od rok, čemur pritrjujeta tako zgodovina vaše poklicne poti kot tudi ljubiteljska ustvarjalnost, ki je z leti prerasla v veliko več. Pravzaprav ste prvi občan, ki je začel poglobljeno in sistematično pisati o naših krajih.

Od nekdaj me je zanimala zgodovina in z upokojitvijo so se mi res odprla vrata v nova obzorja, zanimanje je vse bolj preraščalo v vnemo in postal sem zavzet ljubiteljski raziskovalec in potopisec. Odkrivanja in odkritja so me gnala naprej. Ob terenskem delu sem spoznaval tudi mnoge spletne povezave in navezal stike z raznimi, tudi tujimi kulturnimi institucijami, arhivi, knjižnicami, muzeji in marsikdaj našel pomembne podatke in informacije.

Sprva ste se v pisanju mojstrili kot avtor prispevkov za Delo in Primorske novice ter Delovo prilogo Naši razgledi. Leta 2002 je izšla vaša prva knjiga Kraji, kjer je prepih doma, v kateri ste se posvetil Postojni in njeni okolici. To je bila pomembna pridobitev, saj do tedaj ni bilo podobne, ki bi nam v sliki in besedi zgoščeno predstavila naš kraj.

V rokah sem imel digitalni fotoaparat, ki so mi ga podarili ob odhodu v pokoj in tako vzpodbudili moje foto-potopisno zanimanje. Z ženo sva se lotila pohodništva in začela intenzivno spoznavati naše kraje in vasi bolj podrobno. Knjiga je bila predvsem plod osebnih doživetij in stikov z ljudmi. Prav zgodbe, dogodivščine, izročilo in pripoved domačinov in številnih ljudi so eden od zelo pomembnih temeljev, na katerih je raslo vse moje nadaljnje delo. Veseli me, ko najdem še zadnje pričevalce in prav vsi so mi naklonjeni. Veliko znanstev in prijateljstev se je tako stkalo.

Še večji zalogaj pa je bila knjiga z naslovom Dober dan, Krpanova dežela, Sprehodi po notranjskih poteh. Bogata monografija iz leta 2006 je bila prevedena tudi v angleški jezik.

Knjiga, ki je nastajala dve leti, je postala res zajetna, saj pokriva kar pet notranjskih občin oziroma območij in je predstavitev zgodovinske, kulturne in naravne dediščine. To je prva tovrstna knjiga, ki predstavlja pravzaprav prvi opis velikega dela Notranjske po Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske in ostaja v več pogledih zanimiva tudi kot vsestranski vodnik. Veseli me, da je še vedno aktualno in uporabno gradivo v mnogih okoljih in na mnogo načinov, tudi kot turistična dopolnitev in promocija kolesarsko-pohodniške Velike Krpanove poti.

Na teh svojih poteh ste odkrili marsikaj novega, celo morda neverjetnega in presenetljivega. Med drugim ste našli sliko zadnje pivške grofice Isabele Marenzi iz Raven in odkrili, komu je bil namenjen nagrobnik v Predjamski cerkvi,  v Dunajski narodni knjižnici pa dotlej nam še neznan portret Erazma Predjamskega Luegerja. Katera so bila tista zadnja odkritja?

Na primer zadnjič sva z ženo ob izletu v Lož našla grob ene od hčera Miroslava Vilharja, v krajevni cerkvi sv. Petra pa izjemno redko upodobitev sv. Sebastjana v podobi rimskega vojaka s puščico v rokah. V Podnanosu sva naletela na še neznane fotografije naše igralke Ite Rine in na namig, kdo je morda postavil tamkajšnji gradič, imenovan Zajčji grad.

Zadnja obsežna knjiga Grajska gospoda iz raja na Krasu: Pivški graščini Ravne in Šilentabor je izšla leta 2019. Podali ste se v odkrivanje dotlej nepoznane zgodovine graščin in z njima povezanih osebnosti ter opravili temeljno raziskovalno delo.

Res je, v knjigi domačemu in tudi širšemu bralstvu dokaj izčrpno odstiram slikovito zgodovino našega prostora in spomine na njene manj znane zgodbe, o katerih je še živo tudi ljudsko izročilo.

Vaše zgodbe so mnogokrat našle svoje mesto tudi v raznih revijah, kot sta Kras in Vipavski glas, in seveda v Kamri – na regijskem spletnem portalu, ki združuje digitalizirane vsebine s področja domoznanstva v knjižnicah in drugih lokalnih kulturnih ustanovah. Katere zgodbe iz naših logov ste zapisali nazadnje?

V Vipavskem glasu sta bila zelo odmevna prispevka o vasi Sanabor in o mlinu Pekel ob reki Vipavi, v reviji Kras pa zapis o grofici Izabeli Marenzi iz graščine Ravne na Pivškem. Članek je bil pravzaprav uvod v kasnejšo knjigo o plemiških družinah, ki so živele v tem dvorcu. Na spletnem portalu sem v zadnjih letih pisal o gradnji postojnske bolnice, o ribah faronikah v pivškem Narinu in o nekaj zanimivostih iz življenja glasbenika Serafina Vilharja, sina Miroslava Vilharja s Kalca. Najbolj pa me je zaposlila predstavitev brkinske vasi Kozjane.

Vaš osupljivo zajeten potopisno-zgodovinski arhiv nastaja skrbno in sistematično že dobrega četrt stoletja ob množici fotografij in natančnih zapisov. Toliko bolj je dragocen, ker ostaja dokumentiran tudi v materialni, ne le spletni obliki. Ob tem pa je nastalo tudi mnogo fotozgodb …

Nabralo se je kar 2500 strani zapisov o izletih in različnih poteh, pa 80 tisoč fotografij in kakšnih 300 fotozgodb. S soprogo sva bila pogosto na terenu, razen pozimi in v slabem vremenu skoraj vsak teden; seveda po predhodni pripravi.

S soprogo Marico, ki je vaša desna roka in nepogrešljiva aktivna spremljevalka na vaših poteh, sta vsestransko usklajen par in ravno zaokrožujeta spoštljivo 60-letnico poroke.

Res sva povezana na mnogo načinov, zato je moje ustvarjalno delo tudi plod najine skupne poti in vzajemno dopolnjujoče, poprime tudi za fotoaparat  …

Ne moremo pa mimo vaše izjemno dinamične in pomembne poklicne poti, ki  vas je vodila do vodstvenih položajev. Znašli ste se na različnih delovnih mestih in uspelo vam je uresničiti nemalo pomembnih vizij in ciljev na področju izobraževanja, sociale, zdravstva in zaposlovanja mladih rodov in žensk – ne le na občinski, temveč tudi na regionalni in državni ravni. Nemalokrat ste orali ledino …

Osem let sem bil član postojnskega izvršnega sveta, zadolžen za družbene dejavnosti. V tem mandatu so v Pivški kotlini zrasli štirje otroški vrtci, ustanovili pa smo tudi šolo za otroke s posebnimi potrebami. V zgolj osmih mesecih smo postavili vrtec za 460 otrok; bil je največji v Sloveniji in mislim, da je še vedno. Po letu 1982 sem se znašel na novem delovnem področju. Kot vodilni v takratnem Zdravstvenem centru Postojna sem se moral spopasti s takratnim slabim finančnim položajem zdravstvenega doma, začelo pa se je tudi delo za izgradnjo sedanje postojnske bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo. Dobra štiri leta sem se preizkušal tudi kot delavec postojnskega centra za socialno delo. To je bil čas osamosvajanja Slovenije in jugoslovanskih vojn. Srečeval sem se z mladimi vojaki JLA, ki so se predajali naši Teritorialni obrambi, s hrvaškimi in  bosanskimi begunci in na koncu tudi s praktično nerešljivimi stiskami izbrisanih.

Seveda ni šlo samo za operativo, ampak tudi za resno strokovno delo. Na Zavodu za zaposlovanje Koper smo s sodelavci zasnovali program poklicnega usmerjanja v osnovnih šolah in gimnazijah, ki ga je posvojila vsa Slovenija. Ob gradnji srednješolskega centra v Postojni sem izdelal študijo o regionalnih kadrovskih potrebah, ki je priklicala pozornost takratne republiške gospodarske zbornice. S svojo strokovno ekipo sem utemeljil tudi sistem državnega štipendiranja, ki s prilagoditvami deluje še danes. Do upokojitve sem bil pet let zaposlen na Ministrstvu za delo kot podsekretar in svetovalec vlade, odgovoren za področje sociale v širokem naboru institucij in storitev. Tam sem zaoral ledino na področju javnega naročanja in socialne inšpekcije.

V zadnjem času raziskujete tudi heraldiko?

Res je, sodelujem s SAZU-jem, saj pripravljajo spletno stran o plemiški heraldiki. Njihovim sodelavcem sem posredoval 25 grbov, za katere še niso vedeli. Ohranili so se v manjših slovenskih krajih. Zadnji je bil na primer iz Spodnje Idrije.