Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Karuza iz Landola

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Karuza iz Landola

Besedilo: Marino Samsa

Fotografije: arhiv Vanje Križaj Karuza

Če nas pot pelje skozi Landol, opazimo v križišču za Šmihel (nasproti cerkvice sv. Jošta) med najbolj strnjenimi hišami nekoliko nenavadno zasnovano stavbo s pročeljem, obdanim s palmami v cvetličnih loncih. Skozi stoletja so se v tej hiši in na njenem borjaču srečevali številni mimoidoči, saj je tu delovala ena bolj poznanih furmanskih gostiln na prepišni cesti med Planino in Razdrtim. Po domače se pri hiši reče Pr´ Batištovih, vendar nam izvora domačega imena ni uspelo razvozlati. V njej sedaj prebiva Vanja Križaj Karuza, ki nam je dodala nekaj spominov v zbirko že znanih zapisov iz polpreteklosti. V pomoč je bila njena hčerka Darinka.

Zgodba zdajšnjih lastnikov, s priimkom Karuza, se ni začela v tej hiši. Miha Karuza, rojen okrog leta 1670, se je rodil v Rešavarjevi hiši v Brinju, na drugem koncu vasi. Tam sta svojo mladost preživela tudi njegov sin Lovrenc in  vnuk Jurij. Pravnuk Florijan (rojen 1735) je z ženo Marijo Blažek iz Brezja imel (po izbrskanih zapiskih) vsaj dva otroka, najverjetneje pa vsi niso bili zabeleženi v rojstni knjigi. Jože Karuza, njun sin, se je poročil z Marijo Mejak, Valetovo iz Hrenovic in rodilo se jima je 10 otrok. Najstarejši sin, Tone Karuza (rojen 1824) je z Nežo Rovan iz Podkraja vzgojil 6 otrok, med katerimi je sin Anton Karuza (rojen 1858)  poročil Ivano Jurca, Rotarjevo iz Strmce. Ta rod je kupil Batištovo hišo, v kateri je bila že prej poznana furmanska gostilna. Prodala sta jo zakonca Lampe, ki nista imela svojih potomcev.

Gostilna na privzdignjenem križišču je imela idealno pozicijo. Nasproti je že stoletja stala ena najbolj donosnih mitnic na Slovenskem, kjer so furmani plačevali cestnino od zabeleženega leta 1304 pa tja do konca 18. stoletja. Dve stavbi naprej proti Brinju je bila kovačija, in hišno ime je še zmeraj Kovačevi. Furmani so v gostilni večkrat tratili čas in čakali na popravilo voza ali podkovanje konj. Pred gostilno si še danes lahko ogledamo vaško in javno »vago« (tehtnico), ki je služila za tehtanje kmetijskih pridelkov in živine. Na njej  so največkrat tehtali seno, žita in tudi les – natančno od pol kilograma do 5 ton.

Ivana Karuza Jurca je bila zelo podjetna ženska, k čemur jo je prisililo tudi življenje. Mož Anton, s katerim sta imela sedem otrok, je umrl v zgodnjih letih zakona. Mlada sta umrla tudi dva otroka. Poleg gostilniškega posla in nekaj malega prihodka od tehtanja so imeli kmetijo in živino, pri moških fizičnih delih sta najbolj prispevala sinova Albert in Janez. Leta 1914  je na dan sv. Luke in semanji dan (18. oktobra) izbruhnil v Landolu požar. Pogorelo je skoraj pol vasi in tudi del Karuzove hiše. Vaga je ostala nepoškodovana, levi del stavbe, v katerem je bila kapelica s podobo sv. Florijana, zaščitnika pred požari, pa je zgorel. Zunanjost so hitro obnovili, vendar brez kapelice.

Za časa druge vojne je bila v spodnjih prostorih Batištove hiše občasno stacionirana nemška vojaška enota, hišni so se morali umakniti v ostale prostore. Precej dolgo so oskrbovali ranjenega partizana, doma z Obale. Po vojni se je rad vračal na obisk in jim v zahvalo  prinesel palme, ki so  že leta zasajene v cvetličnih loncih v preddverju stavbe. Hčerka Margareta se je poročila v Orehek z Alojzom Križajem. Njun sin, tudi Alojz, si je našel ženo v Brinju. Vzel je Vanjo Muha, Mrničevo. Pri Mrničevih so bili zelo povezani s partizani. Vanjin oče je po vasi zbiral hrano za borce in jo dovažal na dogovorjeno mesto s konjsko vprego. Da ni bil preveč sumljiv, je s sabo (za »kamuflažo«) pogosto vzel triletno Vanjo. Nemci so malo punčko večkrat poskušali podkupiti s čokolado v zameno za informacijo, kje se nahajajo partizani, a je bila zadosti premetena, da ni ničesar povedala. Nekaj let starejši bratec pa je nemškim vojakom hitel pripovedovati, da so v kleti parkeljni, pa so se mu na srečo samo smejali. Očetov brat, Vanjin stric Vinko, je padel v partizanih, ko je stražil. Nemci so družini Muha grozili s požigom hiše, pa jih je podjetnik Fran Kutin, družinski prijatelj iz Postojne, rešil pred požigom.

Sin Ivane in Antona Karuza, Albert (rojen 1902), se je poročil s Frančiško Slivar, Slivarjevo z Ubeljskega. Rodila sta se jima sin Albert in hčerka Ema. Slednja se je kljub nasprotovanju poročila s Čukovim iz Dilc, nastanila sta se pri sorodnikih v Senožečah in imela hčerko. Ivana Karuza je umrla leta 1941. Gostilno so prisilno zaprli leta 1947, saj povojni politični časi marsikomu niso bili naklonjeni. Vaga je aktivno delovala še v devetdesetih letih, potem ni bila več aktualna. Leta 2012 je bila obnovljena s finančno pomočjo Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, sedaj pa znova kliče k obnovi s tehtnim razlogom odnosa  do kulturne dediščine.

V mladosti sta Vanja in Albert gojila medsebojno simpatijo, vendar je mama Frančiška Alberta vztrajno držala proč od deklet. Prava ljubezen najde pot. Vanja je z možem, Alojzom Križajem ml., vzgojila hčerko Darinko ter sinova Draga in Ljuba, mož Alojz pa je prezgodaj umrl. Vanja je postala vdova in po tolikih letih sta se Albert Karuza in Vanja Križaj leta 1992 poročila. To je bila prava poroka, pove Vanja, taka s šrango, pa cela vas je norela.