Iz Prepiha: Dostopnost za vse

 

 

Prepihova rubrika: Tema meseca

Dostopnost za vse

 

Besedilo: Mateja Jordan

Fotografije: Valter Leban

 

V Postojni smo za okolje, prijaznejše do ljudi z različnimi oviranostmi, že veliko naredili – od dvigal in taktilnih oznak do invalidom prijaznih sanitarij. Novejše stavbe so prilagojene po vseh veljavnih sodobnih standardih, v tistih starejšega datuma pa ustrezna preureditev pogosto predstavlja izziv. In kot pravijo ljudje, ki arhitektonske in druge ovire vsak dan občutijo na lastni koži – prostora za izboljšave še vedno ne manjka. Zato bo treba tudi v prihodnje znati prisluhniti uporabnikom in spremembe skrbno načrtovati tudi v večstanovanjskih stavbah brez dvigal – tam se stanovalci pogosto ne morejo dogovoriti za vgradnjo, kar je za marsikoga tako velik problem, da se odseli.

Občina Postojna v zadnjih letih sistematično izboljšuje dostopnost za osebe z različnimi oblikami oviranosti in pri tem upošteva tako zakonodajne zahteve kot tudi konkretne potrebe občanov. Stavba Občine je dostopna z zadnje strani, kjer je urejena klančina, v notranjosti pa so gibanje olajšali z dvigalom, širokimi vrati ter dostopi do hodnikov in pisarn.

Na področju komunikacije omogočajo elektronsko poslovanje, spletna stran je prilagojena za slepe in slabovidne, v središču mesta so postavljene taktilne oznake. Komunikacijo z osebami, ki imajo okvaro sluha ali vida,  prilagajajo individualnim potrebam –  pisno, s simboli ali s pomočjo osebja.

Občina sodeluje z invalidskimi organizacijami in prisluhne njihovim predlogom, kar se kaže tudi v konkretnih ukrepih: prilagojene klančine, širša vrata, znižana okenca ter dostop do promocijskih vitrin in parkirišč. Med najnovejšimi ukrepi je tudi 190 tisočakov vredna gradnja dvigala na Višji šoli in Ljudski univerzi, da bo omogočala neoviran dostop v vse etaže objekta. »Gre za pomemben korak, saj bo po zaključku investicije gibalno oviranim slušateljem omogočeno enakovredno vključevanje v izobraževalni proces,« poudarjajo na Občini.

Na ravni načrtovanja vključuje Občina Postojna invalide in gibalno ovirane v vse ključne razvojne dokumente – od strategije za starejše do strategije za šport. Pri vseh novogradnjah javnih objektov (npr. nove dvorane SGLZŠ, izobraževalnih ustanov) se načrtujejo dostopnostne prilagoditve. Prizadevajo si za to, da bi druge lokalne ustanove, kot je Notranjski muzej, izboljšale svojo dostopnost. Gibalno oviranim osebam je prilagojeno tudi vozilo mestnega avtobusa Furman.

Največje ovire pri nadaljnjem razvoju dostopnosti ostajajo finančne in prostorske narave – predvsem tam, kjer prostori fizično ne omogočajo prilagoditev. Kljub temu pa si na Občini želijo še več povratnih informacij uporabnikov, saj prav iz dejanskih potreb izhajajo najučinkovitejše rešitve.

 

»Veliko je že narejenega, nekaj pa še čaka«

Z vidika uporabnikov invalidskih vozičkov je mesto Postojna med dostopnejšimi v Sloveniji, ocenjuje paraplegik Srečko Petkovšek. »Postojna je kar dobro urejena, kar zadeva  arhitektonske ovire – tudi ljudje so večinoma ozaveščeni in radi priskočijo na pomoč.« Pri vsakodnevnem gibanju po mestu večjih ovir ne zaznava, manjše pa so »znaki časa« – npr. ugreznjeni tlakovci, ki jih je z vozičkom treba prevoziti pazljivo.

Sogovornik pohvali dostopnost občinskih in drugih javnih zgradb, Srednje gozdarske, lesarske in zdravstvene šole (z urejenimi klančinami in sanitarijami), trgovin, parkirišč za invalide ter prijaznost trgovcev, varnostnikov in zaposlenih na črpalkah.

A kljub številnim pozitivnim primerom so ponekod nujne izboljšave, opozarja na primer na železniško  in avtobusno postajo, sodišče in gozdarsko šolo, kjer so še vedno stopnice brez dvigala. Prav tako pogreša enotno rešitev za uporabo sanitarij: »Predlagam, da se v vse invalidske sanitarije namestijo EU ključavnice, ki jih imamo skoraj vsi invalidi. Tako so stranišča dostopna podnevi in ponoči – brez dodatnega klica ali iskanja osebja.« Izpostavlja tudi težavo z invalidskim straniščem v hotelu Kras, ki je sicer dobro umeščeno v garaži v središču mesta, a je dostop do ključa otežen.

Kot primer dobre prakse navaja odziv Mercatorja/Supernove: »Pred dvema letoma sem jim sporočil, da v njihovih sanitarijah ni mogoče zakleniti vrat, manjkal je varnostni trak, kljuka je bila pokvarjena. Prijazno sem pisal po spletu in dodal slike. Ko sem se čez teden dni vrnil, je bilo vse že urejeno.« Srečko Petkovšek zaključi z željo po aktivnem sodelovanju: »Pripravljen sem pomagati pri odkrivanju arhitektonskih ovir. Zveza paraplegikov Slovenije ima tudi svojega arhitekta, ki je vedno dosegljiv za svetovanje.«

 

»Slepi se znajdemo«

Jože Škerbec pa opozarja na nekatere pomanjkljivosti v urbanem prostoru, ki onemogočajo varno in samostojno gibanje slepim in slabovidnim. Kljub njegovemu sodelovanju pri načrtovanju Tržaške ceste, rešitve, ki bi olajšale orientacijo, niso bile upoštevane v celoti. »Tržaška je dober poskus, a ni  urejena, kot bi morala biti. Eno izmed talnih vodil te na primer pripelje do zidu,« opozarja. Kritičen je tudi do številnih prekinitev vodil in slabe povezave med vodili in označenimi prehodi za pešce. Opozarja še, da bi moralo biti cestišče fizično ločeno od pločnika vsaj z nizkim robnikom. »Poleg tega redarska služba ne opravlja dobro svojega dela – avtomobili so pogosto parkirani kar na vodilih za slepe,« dodaja.

Slepim popolnoma neprilagojen je tudi Titov trg; brez psa vodnika je nedostopen, saj ga samo s palico slep človek ne more prečkati. Zaskrbljujoče je še pomanjkanje talnih vodil do pomembnih ustanov, kot je zdravstveni dom, čeprav bi morala biti prav dostopnost do njega samoumevna.

Škerbec, sicer popolnoma slep, se v mestu kot tudi pri urejanju različnih zadev in komunikaciji znajde po svoje. Še posebej pohvali zaposlene na upravni enoti, saj se po njegovih besedah zelo potrudijo in vedno pomagajo. Kljub temu opozarja, da slepi ne bi smeli biti prepuščeni lastni iznajdljivosti.

 

Omejene možnosti za nadaljnje izboljšave

Sama stavba Zdravstvenega doma (ZD) Postojna sicer omogoča dostop brez arhitekturnih ovir, prav tako so v notranjosti urejeni prilagojeni prehodi, dvigala in sanitarni prostori. Pomanjkljivosti, kot so klančine, širine vrat ali dostop do okenc, so odpravili z gradbenimi posegi. Komunikacijo z osebami, ki imajo okvaro sluha, pa rešujejo s pomočjo tolmačev; kot alternativo fizičnemu obisku ves čas omogočajo elektronsko poslovanje.

Pri presoji in načrtovanju sprememb v ZD sodelujejo z invalidskimi organizacijami, vendar za zdaj še nimajo sprejete strategije ali konkretnih načrtov za izboljšave v naslednjih treh letih. Glavne ovire pri nadaljnjih prilagoditvah so predvsem finančne, prostorske in kadrovske.

 

Upravna enota Postojna zgledno urejena za invalide

Že pri načrtovanju prenove stavbe nekdanje policijske uprave je bila skladno z aktualno zakonodajo o gradnji javnih objektov posebna pozornost namenjena dostopnosti za invalide. Rezultat je sodobna, dostopna in prijazna upravna stavba, v kateri deluje Upravna enota Postojna od jeseni 2021. 

Dostop za gibalno ovirane in starejše je omogočen z dvigalom na zadnji strani stavbe, tam je  tudi označeno parkirno mesto za invalide. Dvigalo omogoča dostop do vseh nadstropij, v katerih poleg upravne enote delujeta še Ajpes in geodetska pisarna. Vsi prehodi so dovolj široki in brez stopnic, vrata pa prilagojena za invalidske vozičke.

Na hodnikih so nameščene taktilne oznake za slabovidne in slepe, ki vodijo do okenc in dvigala. Za naglušne osebe sta na voljo dve slušni zanki. Prilagojene sanitarije so prostorne, opremljene z ročaji, spuščenimi ogledali in SOS tipko.

Upravna enota omogoča tudi elektronsko poslovanje in v zadnjem času virtualno okence, ki omogoča komunikacijo na daljavo. Storitev bodo postopoma širili glede na potrebe uporabnikov. Za nepokretne osebe, ki ne morejo obiskati urada, je možen tudi obisk uradne osebe na domu – tj. v postopkih, ko je osebna prisotnost nujna.

Usmerjevalne table so jasno označene, prilagojenih vsebin v brajici za zdaj še ni, a se zaposleni trudijo, da vsak uporabnik – ne glede na oviro – prejme vse potrebne informacije in pomoč.

 

FURS: brez večjih ovir, a še z nekaj prostora za izboljšave

Finančni urad Postojna ocenjuje, da je njihova stavba dobro dostopna za gibalno, senzorno in komunikacijsko ovirane osebe. Vhod v stavbo je brez arhitekturnih ovir, dostop za invalide je omogočen po širokih, neoviranih prehodih, z dvigalom in prilagojenimi  sanitarijami v drugem nadstropju. Vložišče in informacijska točka sta v pritličju ob vhodu, kar dodatno olajša dostop za vse stranke.

Stavba je bila že ob gradnji zasnovana z mislijo na osebe z oviranostjo, zato večje naknadne prilagoditve niso bile potrebne. V zadnjih letih so dostopnost še izboljšali z namestitvijo informacijskih točk v pritličju, kar omogoča hitro obravnavo brez potrebe po gibanju v  nadstropjih.

Obvestila in usmerjevalne table so nameščene na vidnih mestih, niso pa na voljo v prilagojenih oblikah za slepe ali slabovidne. Kljub temu si zaposleni prizadevajo, da strankam z oviranostjo nudijo vso potrebno pomoč. Za osebe z okvaro sluha ali vida je omogočena komunikacija s pomočjo tolmačev.

FURS sicer daje velik poudarek elektronskemu poslovanju – spletna stran in mobilna aplikacija eDavki sta v veliki meri prilagojeni ranljivim skupinam. Za pomoč pri oddaji vlog je na voljo uslužbenec, ki je posebej namenjen podpori tem uporabnikom.

 

Dvigala v večstanovanjskih stavbah: izzivi, realnost in poti do rešitve

Podjetje Kovod Postojna kot pooblaščeni upravnik občinskih stanovanj opozarja na težave, s katerimi se v praksi soočajo stanovalci v objektih brez dvigal. Starejši, bolni, gibalno ovirani in družine z majhnimi otroki težko dostopajo do stanovanj v višjih nadstropjih, enako pa velja tudi ob prenovah – že dostava opreme in materiala je pogosto logistični izziv.

Glavna ovira pri izboljšanju dostopnosti ostaja pomanjkanje soglasja in razumevanja med lastniki stanovanj – še posebej kadar stanovanja oddajajo in jih sami ne uporabljajo. Temu se pridružujejo finančne omejitve posameznikov, kar pogosto zavre načrte za večje posege. Tudi tehnično niso vse stavbe primerne za naknadno vgradnjo dvigal, zato bi bile potrebne alternativne rešitve, ki zahtevajo večja vlaganja, posebna dovoljenja in soglasja, pojasnjujejo v Kovodu.

Doseganje ustreznega soglasja stanovalcev prepoznavajo kot največji problem pri načrtovanju vgradnje dvigal tudi v podjetju Tabor, ki upravlja z več petnadstropnimi bloki. Po veljavnem Stanovanjskem zakonu se postavitev dvigala šteje za izboljšavo skupnih delov stavbe, za kar je običajno potrebno 75-odstotno soglasje etažnih lastnikov, v določenih primerih celo 100-odstotno. »Težava pogosto nastane zaradi različnih interesov – stanovalci v pritličju dvigala ne potrebujejo, nekateri ga ne morejo financirati ali se z investicijo preprosto ne strinjajo,« opaža področni vodja Dejan Radić.

Arhitekturne ovire, kot so stopnice, lahko pomenijo oviro za vsakodnevna opravila ali celo razlog za selitev, opažajo v Taboru. V nekaterih primerih se lastniki zaradi oteženega dostopa odločijo za prodajo stanovanja, kar vpliva tudi na tržno vrednost enot v višjih nadstropjih.

 

Rešitve: dialog, načrtovanje in podpora države

V podjetju Tabor zato s pomočjo projektantov pripravijo idejno zasnovo, popis del in pridobijo ponudbe, kar stanovalcem omogoča konkretnejši vpogled v projekt. Prav tako preverjajo možnosti sofinanciranja prek občinskih ali državnih razpisov ter v  sodelovanju z bankami iščejo možnosti obročnega plačevanja ali povečanja rezervnega sklada. Kadar ni soglasja, predlagajo alternativne rešitve, na primer vgradnjo dvigala kot posebnega skupnega dela.

Cena vgradnje dvigala se začne pri približno 50 tisoč evrih, kar predstavlja velik strošek za marsikaterega etažnega lastnika. Poleg tega po Radićevih besedah pogosto primanjkuje prostora za klasično vgradnjo, zato so potrebne tehnično zahtevnejše rešitve, kot je zunanja konstrukcija dvigala. Izvedbo projekta lahko zavlečejo ali celo preprečijo tudi pravno-formalne zahteve, zlasti pridobivanje soglasij.

Ključ do rešitve je v dobri komunikaciji med stanovalci, v strokovni podpori in dolgoročnem načrtovanju, meni Radić. Pomembna je tudi vključitev strokovnjakov (arhitektov, projektantov, finančnih svetovalcev), ki jasno predstavijo koristi, stroške in možnosti sofinanciranja. Če vgradnja dvigala trenutno ni izvedljiva, jo je smiselno vključiti v dolgoročni načrt vzdrževanja.

Lastnikom bi olajšala odločitev in spodbudila dostopnejše bivalno okolje za vse – tudi v starejših objektih, kjer so potrebe največje, dodatna poenostavitev zakonodajnih postopkov in povečanje državnih nepovratnih sredstev, so prepričani v Taboru.

Tudi Kovod Postojna vidi eno od možnih rešitev v sistemski ureditvi na državni ravni – poleg državnih subvencij za gradbeno dovoljenje in izvedbo takšnih projektov še obvezno vgradnjo dvigal v določene tipe stavb. Boljše bivalne pogoje tudi v starejših večstanovanjskih objektih bo mogoče zagotoviti le z dolgoročnim načrtovanjem in usklajenimi politikami, zaključujejo.