Prepih na obisku: Jelka Bajec

Prepihova rubrika: Na obisku

JELKA BAJEC

Besedilo: Polona Škodič

Ljubezen do glasbe je zaznamovala že njena otroška leta, vse bolj pa tudi mladostna. Z glasbo je rasla, dozorevala in se prekalila v odlično zborovodkinjo, pevko, korepetitorko in pianistko. Za seboj ima bogato, večdesetletno zgodovino, okronano z mnogimi priznanji, plaketami in nagradami, ki so jih prejele njene pevske zasedbe. V domačem kulturnem prostoru pa tudi v širšem slovenskem, zamejskem in še dlje prek meja skrbi za živost izročila, običajev in dediščine slovenske ljudske pesmi. Prijetna in topla oseba, z velikim čutom za skupnost in sodelovanje, polna življenjske energije deluje ustvarjalno in povezovalno, je hudomušna in nasmejana. Svojo odprtosrčnost, prijaznost in pozitivno energijo širi naokrog.

A brez prizadevnega vzajemnega dela, požrtvovalnosti, naporov in discipline tudi dosežkov ne bi bilo. Zaprisega na pohvalo in spodbujanje motivacije pevcev, kar ustvarja sproščeno vzdušje od vaj do nastopov. Poleg glasbenega prevzema tudi organizacijsko delo, ki narekuje in zahteva še dodatno odgovornost in angažiranost.

Čeprav je študirala pravo, je bila pesem tista, ki jo je poklicala v poklic. S srcem in dušo se ji je zapisala v skrbi za ohranjevanje, negovanje in širjenje zborovske pesmi in še veliko več. Vodi namreč kar pet zborovskih oziroma vokalnih zasedb, z njimi povezuje postojnsko, cerkniško in ilirskobistriško občino. Med njimi ima najdaljši staž Mavrica, saj sije že več kot tri desetletja. Nemogoče je našteti vse nastope in koncerte, sodelovanja in tekmovanja pa tudi vaje, ki so ključ do skupnega uspeha in veselja. Jelko smo ujeli ravno med pripravami na letni koncert Mavrice, sicer pa ima cel junij močno natrpan z vajami in nastopi.

Za vami je intenziven mesec, zaznamovan z letnimi koncerti in številnimi drugimi nastopi vaših petih pevskih zasedb oziroma zborov, ki jih vodite. Nam jih lahko na kratko predstavite?

Na prvem mestu je postojnska Vokalna skupina Mavrica, ki zaokroža 34-letnico delovanja in jo vodim že 27 let. Ženska Vokalna skupina Cluster deluje v okviru Kulturnega društva Rak Rakek in jo vodim desetletje, v okviru istega društva vodim tudi Mešani pevski zbor Rak Rakek. Potem sta tu še dva: najštevilčnejši zbor je Mešani pevski zbor Burja, ki deluje v okviru Društva upokojencev Postojna, in Ženski pevski zbor Prem; oba vodim štiri leta. V preteklosti sem vodila še Učiteljski zbor Dotik iz Hrpelj in več kot desetletje Vokalno skupino Slavna.
Vodenje večjega števila zborov je svojevrsten izziv. Koordinacija nastopov in koncertov je poglavje zase, saj poleg zborovodskega dela zahteva odlične organizacijske sposobnosti. Pri tem mi pomagajo predsedniki zborov. Tako je naneslo, da smo imeli prvi konec tedna v juniju v trinajstih urah tri nastope, sicer pa jih bo do konca junija še deset. Letno naštejem skupaj s korepeticijami okoli 80 nastopov.

Zrasli ste v Majlontu, v družini, v kateri je bila glasba doma. Pravzaprav je treba »to vašo zgodovino« brati tudi v dvojini, saj sta s starejšo sestro Katjo od vedno globoko in tesno povezani tako v glasbi kot v življenju. Vajine prve zborovodske izkušnje segajo še v srednješolska leta.

Vsaka od naju ima za seboj 10-letno šolanje klavirja. Sodelovanje, pevsko in zborovsko delo naju od nekdaj povezuje. Poleg uradne izobrazbe v smeri ekonomije in prava sva se vedno izobraževali tudi glasbeno  – sodelovali sva z vrsto odličnih glasbenih pedagogov in vrhunskih strokovnjakov, kot sta Šveda Bo Johanssonom in Eric Ericsonom. S Stojanom Kuretom, Prešernovim nagrajencem, in s Karmino Šilec sva sodelovali pri projektu Slovenskega projektnega zbora. V tednu dni smo naštudirali zahteven program in ga izvedli na treh koncertih – tudi v Slovenski filharmoniji. Obe sva opravili mojstrski tečaj s slovitim Javierjem Bustom. A če hočeš rasti, se moraš nenehno izboljševati. Katja je kljub magistrski izobrazbi ekonomske smeri zvesta tudi glasbi. Trenutno vodi dva sestava –  MoPZ Vinograd Vrtovin in MePZ Lipa Šempas.

Zdi se, da se zborovska tradicija v zadnjem obdobju v Pivški dolini krepi, saj se lahko pohvali s pestrim naborom zborov. Kako bi tudi sicer opisali domač kulturni prostor?

Petje je imelo na naših koncih vedno tradicijo – petje v tercah imamo že v krvi. Šele v zadnjih 15 letih, ko izvajam izobraževalne delavnice v Italiji in po Sloveniji, opažam, kako so pri nas že osnovnošolski zbori na visokem nivoju. Pri nas se ustvarja veliko in dobro.

Številna gostovanja v zamejstvu in tudi sicer prek meja pripomorejo k širjenju pevske kulture in medsebojnemu povezovanju.

Predvsem s tem skrbimo, da slovenska pesem ne usahne niti pri nas niti pri njih. Zamejci pojejo in poslušajo s posebnim žarom v očeh. Gostovanja pa vedno pripomorejo k prepoznavnosti zbora tudi izven Slovenije. Doma ti prinesejo dodano vrednost, ko poveš, kje vse si že pel in kako visoko kotiraš v tujini. Za vsak zbor pa tako gostovanje pomeni sklepanje prijateljstev in ustvarjanje spominov – tudi pozno v noč.

Vse bolj pa pritegnejo nastopi na prostem. Radi zapojete v mestu, na trgih in ulicah, pod vaško lipo, na dvoriščih domačij. Tudi letni koncert Mavrice se je odvijal v Kočah na dvorišču domačije. S pesmijo prihajate med ljudi »Lahkih not naokrog«.

Vedno iščem nove načine, kako ljudi prepričati, da zborovska glasba ni nekaj dolgočasnega. In to se naredi najlažje tako, da ljudi srečaš na odprtem. Pesem je živa tvorba, drugače zazveni  zapeta v dvorani, cerkvi kot pa na dvorišču, ob spremljavi ptic na lep poletni dan. Peli smo že v Postojnski jami, pozimi koledujemo po hišah, včasih se zberemo za podoknico. Na dvorišču  »Pri Andrecevih«, pri Heleni v Kočah, je pa vedno čarobno.

Vaše mavrične pevke poudarjajo, da so prav vaša energija, strokovnost, tankočutnost, odprta narava in skrb za dober glas tisto, kar trdno povezuje skupino že toliko let in jo vodi v uspešnost in prepoznavnost tudi prek meja. To je plod dolgoletnega srčnega kroga, skupnega dela, predvsem pa velikega veselja do petja.

Z Mavrico sem zrasla. Prepevati sem začela pri 14 letih, pri 17 letih pa sem jo že vodila. Z nekaterimi sem prijateljica od otroških dni. To je klapa, in ni samo služba. Kljub temu je delo natančno, strokovno in polno pozitivne energije, in to šteje. Kar ustvarjaš s srcem, prinese rezultate. Zborovstvo je tako le del tistega, kar s Katjo počneva v glasbi. Pravilna pevska tehnika je temeljni del vsakega petja. Ponosni sva, da pevke in pevci, ki sva jih v okviru svojega podjetja Atelje Bajec učili prvin pevske tehnike, dihanja in petja, danes ustvarjajo v vrhunskih rock, metal, irskih in narodno-zabavnih skupinah.

Kaj je tisto poglavitno in potrebno, da se določena pevska zasedba ohranja skozi leta in desetletja? Vemo, da so današnji časi polni obveznosti in prepogosto jemljejo prosti čas.

Da skupina živi in diha, potrebuje dobro vodstvo in nenehno skrb za podmladek. Imeti prijateljske odnose, uživati v skupnem muziciranju, izoblikovati skupni cilj, ki druži vse posameznike – to je pomembno. Skupino držita skupaj prijateljstvo in dobra energija, ki jo začuti tudi publika.

Pravite, da so postali poslušalci zahtevnejši, kar narekuje inovativnost, idejno širino. Odrske deske zaživijo še drugače slikovito, saj so koncerti nadgrajeni in obogateni pripovedno, instrumentalno, etnološko, gledališko …

Koncerte in nastope večkrat popestrimo z razstavami, posnetimi kratkimi filmi, obiski folklore, plesnimi in instrumentalnimi točkami. Pripravimo posebne projekte – tako smo z Jurjevanjem povezale v triptih tri občine in tri krasne arhitekturne prostore – Mavrica, Prem in Cluster smo zapele na Gradu Haasberg, v cerkvi v Zelšah in na Gradu Prem. Pričarati skušamo celosten dogodek – tudi s tem, da obiskovalci praviloma ne odidejo lačni.

Ena vaših stalnic je ohranjanje ljudske glasbene dediščine in običajev, kot so koledovanje, jurjevanje ... To pa narekuje raziskovanje in priprave v več smereh. Ste v zadnjem času našli kaj zanimivega, kar smo ali še bomo slišali?

Pred kratkim smo na Dolenjem Jezeru pri Cerknici med koncertom zaznale, da domačini pojejo staro pesem o svetih treh kraljih. To pesem poznajo le pri njih. Besedilo in melodijo bomo zapisale in pesem predstavile v okviru koledovanja.

V vseh desetletjih ste prejeli res zajetno število plaket in priznanj, s tekmovanj
ste prihajali nagrajevani. Na katere ste še posebej ponosni v zadnjem času?

Z Mavrico smo tekmovale v prejšnjih desetletjih – z vseh tekmovanj smo se vrnile z odličji. Ponosne smo tudi na Srebrno plaketo mesta Postojne. Z MePZ Burjo smo bili tri leta zaporedno razglašeni za najboljše na Reviji upokojenskih zborov Primorske; dvakrat smo se predstavili na zaključnem festivalu v Ljubljani, na katerem smo tudi med zmagovalci izstopali po kakovosti. Praviloma se vsi moji zbori uvrščajo na ocenjevalnih revijah zelo dobro, kar je rezultat dela za pevsko tehniko in izraznost. Osebno sem ponosna na vse dosežke s pianističnih tekmovanj iz časa obiskovanja Glasbene šole Postojna, pa na posneto glasbeno pravljico Lunino kraljestvo. Lepi spomini.

Čeprav trkajo na vrata zaslužene počitnice, imate gotovo že načrte za novo, prihajajočo sezono. Kam vse vas bo peljala pot?

Burjo in Mavrico na jesensko gostovanje na Madžarsko, Cluster na gostovanje po Sloveniji. Premke pripravljamo mednarodno srečanje na Gradu Prem, z MePZ Rak Rakek pa petje ljudskih pesmi ob spremljavi ljudskih inštrumentov. Mene osebno pa bo poletje najprej razveselilo z obiskom nekaj dobrih koncertov – za dušo. Ampak ti bodo bolj rokersko obarvani.