Prepih na obisku: Žan Kidrič

Prepihova rubrika: Na obisku  

Žan Kidrič

Besedilo: Jaka Zalar

 

Bil je prijeten poletni dan, ko sva z Žanom Kidričem sedla pod trto, ki krasi vhod njihove družinske hiše sredi vasi. Njegovo ime se je v zadnjih mesecih pojavilo v številnih medijskih objavah. Razlog je bilo priznanje Andragoškega centra Slovenije za NAJ zgodbo vseživljenjskega učenja 2025. Ob kozarcu osvežilne domače pijače mi je zaupal svojo zgodbo, ki je gotovo navdihujoča, saj je z izjemno vztrajnostjo dokazal, kaj človek zmore navkljub težki življenjski preizkušnji. Zdravniki so Žanu Kidriču že v najstniških letih diagnosticirali možganski tumor. Po operaciji, obsevanju in kemoterapiji pa se je pravi boj šele začel. Izboljšati je moral svojo motoriko, obnoviti govor in ponovno pridobiti samozavest, ki je krasila njegovo mladostništvo. Moral se je tudi prekvalificirati, saj izbrane srednje šole zaradi bolezni ni zaključil. Vpisal se je v izobraževalni program projektnega učenja mlajših odraslih (PUM-O), ki mladim nudi okolje za nadaljevanje prekinjenega šolanja. Zadovoljen je, da ga do zaključka izobraževanja čaka le še nekaj izpitov. Njegovo močno sporočilo je: »Ko se ena vrata zaprejo, se odpre pet drugih.« Na srce nam polaga, da ne obupamo in korak za korakom iščemo nove priložnosti, saj teh v resnici ne manjka. Žan jih je našel s pomočjo srčnih mentorjev in družine, ki je bila njegova motivacija. Njegova glavna želja pa je čisto preprosta, želi si samostojnosti.

 

Žan, niti predstavljati si ne morem, kako zahtevna leta so za vami in za vašo družino. Vaše zdravstvene težave so se začele že v obdobju najstništva; kako danes gledate na svoja otroška leta?

Imel sem zelo športno, razgibano življenje – kot večina najstnikov. Igral sem nogomet, streljal z zračno puško, tudi na harmoniko sem igral. V drugem ali tretjem letniku srednje šole sem »frajer« začel razmišljati tudi o kakšnih neumnostih, a me je ta bolezen nekako ustavila.

 

Obiskovali ste gozdarsko šolo v Postojni. Je bila ta vedno vaša prva izbira?

Takrat mi je bila bolj kot šola prioriteta družba, pohajanje okoli. Živel sem v Postojni, gozdarska šola pa je bila blizu. Tudi ni bila prezahtevna in sem rekel, bom šel pa sem. No, očitno ne bom gozdar. Obsevanja in del kemoterapije sem še preživel v Postojni, nato smo se z družino preselili v hišo. Živeli smo v četrtem nadstropju in kadarkoli sem hotel iti ven, je bil to velik problem, saj v bloku ni bilo dvigala. Hišo smo sicer že nekaj časa gradili. Vedno smo se imeli namen preseliti, je pa moja situacija vse skupaj pospešila. Tako smo že nekaj časa v Belskem.

 

Ste takrat hitro opazili, da nekaj ni v redu?

Občutil sem bolečino, vratne mišice so me zelo bolele. Hodil sem k zdravnici, a mi je vedno govorila, da mi ni nič, da se mi samo ne da hoditi v šolo. Ko sem zdravnico zamenjal, pa  sem le dobil napotnico za magnetno resonanco in takrat se je nekaj pokazalo. Bolečina in občasna vrtoglavica sta bila prva simptoma. Kasneje so mi sosedje povedali, da sem hodil, kot da bi bil malo vinjen. Nisem imel dobrega ravnotežja, ampak tega nisem opazil.

 

Prejeli ste diagnozo – možganski tumor. Ste morali dolgo čakati na operacijo?

Operacijo sem dobil zelo hitro. Operiral me je predstojnik kliničnega centra. Po operaciji sem nato prestal še trideset obsevanj in potem sem bil še kakšna dva meseca v ljubljanskem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Zatem sem imel še okoli trideset kemoterapij. Operacija je bila aprila 2018, z vsem sem zaključil novembra 2019. Več kot eno leto se je to vleklo.

 

Govoriva vse prej kot o lahki operaciji; so vam že takrat pojasnili, da boste morali začeti tako rekoč znova?

Po operaciji ni bilo tako hudo, kot je bilo kasneje, po kemoterapiji. Po operaciji sem še vedno imel težave z ravnotežjem, a sem lahko hodil. Že ob diagnozi sem se prepričal, da tako ne bo šlo več, v vseh vidikih življenja. Lahko ostanem na tem mestu in si govorim, da je življenje nepravično, lahko pa ustvarim nekaj novega, boljšega zase. Ta odločitev »vstani, gremo dalje« je nastala kar hitro.

 

Zveni izjemno pogumno. Se niste nikoli vprašali, zakaj se to dogaja prav meni, zakaj jaz?

Po tistih prvih dneh si rečeš, da to ni pravično. Vendar sem se s tem hitro sprijaznil. Naj ostanem na tleh in o tem razmišljam, celo življenje tarnam? Ali pa grem naprej.

 

Zagotovo pa je bila diagnoza za vaša starša še večji šok?

Sigurno, res je šok, otrok ima raka. Po mojem je to dosti večji izziv za starša. Sam se tistega leta, dveh danes v podrobnosti niti ne morem spomniti. Nekako kar lebdiš v mislih.

 

Morali ste se dobesedno postaviti na noge. Ste se morali znova naučiti tudi govoriti, jesti?

Hranjenje je bilo problem, ker sem se stalno tresel. Kavo sem moral piti po slamici. Težava je bil tudi govor. Znal sem govoriti, a nerazločno, moj govor je bil nerazumljiv. Še vedno nimam takšnega glasu, kot sem ga imel pred leti, a zdaj vsaj lahko normalno govorim. Takrat sem nekaj povedal, a iz ust je prišlo čisto nekaj drugega. Znova sem se moral naučiti plavati, in to sem ugotovil šele v bazenu! Misliš si, da znaš, pa ne znaš.

 

Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča ste preživeli le dva meseca. Verjetno je bilo to premalo, da bi se vrnili v stare tirnice?

Rehabilitacija v Soči te ne pripravi na samostojno življenje. Tam te spravijo do točke, da živiš z nekom. Jaz bi se rad naučil živeti spet samostojno, nočem biti stalno od nekoga odvisen. Če bi imel vozniški izpit, bi se lahko dobila na intervjuju v Postojni. Takšnih stvari se moraš večinoma naučiti sam.

 

Ste imeli v teh težkih trenutkih kaj podpore sovrstnikov? Še ostajate v stiku z najstniškimi prijatelji?

Moram priznati, da sem se potem tudi jaz malo umaknil. Morda je to obrambni mehanizem človeka. Vendar prijatelj Jan se pa ni dal. Čeprav se nisem želel dosti družiti, me je klical na vsake pol ure, da greva skupaj ven. To je bilo res časti vredno. Sem pa izgubil veliko prijateljev, a bolje je, da jih je manj in so ti pravi.

 

Pri dolgotrajnem in zahtevnem okrevanju vam je pomagala neverjetna volja. Vendar ko se dan izteče in zvečer preživljaš ure sam s svojimi mislimi, o čem ste razmišljali?

Dobro vprašanje. Kot sem rekel, prvih let bolezni se danes niti ne spomnim. Potem pa sem razmišljal, kako naprej – glede na to, da imam še vedno posledice z ravnotežjem: da bom moral najti šolo prek spleta, takšne stvari; kako si na novih temeljih zgraditi življenje.

 

Torej šele ko se znajdemo v takšni situaciji, začnemo premišljevati o tem, kaj nam v Sloveniji pripada in kaj je na voljo?

Tako je, o tem smo slabo ozaveščeni. Če sam ne sprašuješ, ti nihče ne bo povedal. Mama mi je predlagala program projektnega učenja mladih odraslih PUM-O. Glede finančnega področja in priznanja statusa mi je veliko pomagala mentorica Nina Potrebuješ. Njej sem hvaležen, da imam to področje danes urejeno. Veliko se je z mano ukvarjala, se zavzela za moje okrevanje in zato ji bom hvaležen do konca življenja.

 

Zaradi bolezni niste mogli dokončati srednje šole in v času epidemije ste se vpisali v program PUM-O. Takrat je izobraževanje povečini potekalo prek spleta. S kakšnimi pričakovanji ste vstopili v program?

Na začetku sem bil do vsega nekoliko zadržan, a ne vem zakaj. Na srečo je bilo epidemije kmalu konec in smo se lahko spoznali v živo. Z vsemi sem se lepo razumel, to je bila super izkušnja. Resnično sproščeno vzdušje z različnimi delavnicami, socializacija, karkoli nas je zanimalo. Sam si dal vedeti, na čem bi rad gradil. Bilo je kot nekakšna odskočna deska, daleč od šole.

 

Ste se takrat začeli zanimati za računalništvo? Želite namreč dokončati izobrazbo na tem področju.

Ne. Telefoni, računalniki, televizija in vse, kar je s tem povezano, so me zanimali že od nekdaj. Jaz sem bil tisti otrok, ki je hodil k operaterju s številnimi vprašanji, na katere nihče ni znal odgovoriti. Bil sem nadležen otrok, ki vse ve. Ker me je to vedno zanimalo, je to postal moj cilj.

 

Ste letošnji prejemnik priznanja Andragoškega centra Slovenije, kar je za sabo prineslo kar nekaj intervjujev. To pomeni, da morate velikokrat ponoviti svojo zgodbo; vas to kdaj utrudi?

Niti ne, ker sem že pred boleznijo rad imel pozornost. Kar malo všeč mi je.

 

Dejali ste, da ste se po diagnozi malo umaknili, torej je bila v teh težkih trenutkih največja opora prav družina?

Poudariti moram, da sem imel neverjetno podporo družine. V krogu družine je bila pozitivnost, bili sta volja in moč. Iz tega sem črpal motivacijo, usmerjenost, da bom iz sebe nekaj naredil. Niso imeli nekakšnih pričakovanj, ampak so me preprosto vzpodbujali. Mi je pa v Belskem zelo všeč, da krajevna skupnost obdaruje ranljive sovaščane za božično-novoletne praznike. Zelo sem bil presenečen in vesel, da so se spomnili name.

 

Med pogovorom ste nekako pojasnili, da ste osredotočeni na svojo prihodnost, da imate nekaj jasno zastavljenih ciljev. Česa si najbolj želite?

Učni cilj je zagotovo fakulteta v računalniški smeri. Potem pa samostojnost in solidna kariera. V življenju si želim uspeti in delati v tem smislu. Ogromno je takšnih ljudi, kot sem bil jaz, ko ne veš, kam ali na koga se obrniti. Niti nismo družina, ki bi okoli govorili, kaj rabimo, zato potem ne sprašuješ. Vem, da je veliko podobnih ljudi. Te pravice, ki ti pripadajo, bi morale biti bolj javno znane, potem bi bilo dosti lažje.