Iz Prepiha: fotoalbum družine Mrhar-Zemljič iz Planine

Rubrika: ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Mrhar-Zemljič iz Planine

Besedilo: Marino Samsa

Fotografije: arhiv Iztoka Zemljiča

Gospodarni ljudje tudi poleti ne pozabijo na vzdrževanje čistoče in varnosti dimnikov v  svojih stanovanjskih prostorih. Čeprav se zdijo dnevi kurilne sezone še zelo daleč, smo tokrat obiskali Iztoka Zemljiča, dimnikarskega mojstra iz Planine, ki nam je s pomočjo starih fotografij približal čase svojih prednikov, rodbino, ki s svojo 130-letno tradicijo velja za dimnikarsko družino z najdaljšo tradicijo v Sloveniji.

Iztokov praded Fran Mrhar se je rodil v Planini. Rodna hiša, po domače Dimnikarjeva, je stala tik ob cerkvi sv. Roka, na trgu sredi Gornje Planine. Dobro stoječa Dimnikarjeva kmetija je obsegala  precej gozda in pašnikov nad vasjo. Mrharjevim lokacija neposredno ob cerkvi ni bila všeč, zato so hišo prodali in se preselili v hišo ob Vilharjevem spomeniku. Staro hišo je kupil gostilničar Požar, vendar je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ob nesreči z žganjekuho pogorela. Novi lastnik je tam postavil novo hišo.

Dimnikarski vajenec Fran Mrhar je s pomočjo staršev ter z jamstvom in  priporočilom županstva v Planini že kot dvajsetleten fant 10. marca 1892 pridobil spričevalo dimnikarja. Ker se je pri hiši reklo Pri Dimnikarjevih, sklepamo, da so ta poklic opravljali že Franovi predniki.  Fran se je za dimnikarja šolal v Sloveniji, mojstrski izpit pa je opravil na Reki. V tistih časih se je obrt kupovala in po pripovedovanju je bila marsikatera družina primorana prodati kar nekaj imetja, da so mlajšemu rodu omogočili obrtno dovoljenje. Delovno območje dimnikarja  Frana so bile vasi ob Planinskem polju – Planina, Jakovica in Laze. Fran se je poročil z vaščanko, rodili so se jima trije otroci – sin Janko (Ivan), hčerka Rada in sin Ladi. Po Franu je dimnikarsko obrt prevzel sin Ivan. Z ženo Marijo sta imela tri otroke; prvorojenec Ivan je pri 11-ih letih umrl, ostala sta Iztokova mama Karmela in stric Franc. Gestapovci so Ivana leta 1943 v nekdanji gostilni Gnezda na Uncu prijeli, ker je bil izdan, da prenaša pošto za partizane. Brez vednosti svojcev so ga odpeljali v celjski zapor Stari pisker. Iznajdljiv, s tekočim znanjem nemščine, jih je pregovoril, da ni šel v taborišče, temveč je šel služit na domačijo v Špital ob Dravi. Najverjetneje se je zato celotna razširjena družina fotografirala in poslala  fotografijo očetu v Špital ob Dravi.

Kmalu po vojni je  v Postojno k  dimnikarskemu mojstru Mihaliču prišel za vajenca Vinko Zemljič iz Ruš pri Mariboru. Ker je Mihalič prebegnil v Nemčijo, je dimnikarsko delo v Postojni prevzel komaj dvajsetletni Vinko. Med njim in Karmelo Mrhar, Ivanovo hčerko, se je vnela ljubezen in tako je Dimnikarjeva kmetija dobila novega dimnikarskega mojstra, novonastala družina pa se je kmalu povečala za sina Iztoka in hčerko Barbaro. V družini se je dimnikarstvo z dveh koncev združilo v eno. Mlademu očetu Vinku Zemljiču je zaradi povečanega obsega dela priskočil na pomoč njegov brat Adolf.

Naš pripovedovalec Iztok Zemljič, Vinkov sin, se je v poklic dimnikarja nevede uvajal že v osnovni šoli. Ko si je zaželel dobro kolo, mu je oče vljudno namignil, da si ga lahko zasluži kot njegov pomočnik na terenu. V svojem »vajeništvu« je doživel kar nekaj dogodivščin. Oče in drugi obrtniki so se pred odhodom na delo zbirali največkrat v gostilni Lovec v Postojni. Tam jim je za točilnim pultom stregla natakarica Dora. Vsako jutro je zbrani obrtniški družbi ob kavi razdelila listke z naročili strank, ki so potrebovale dimnikarske usluge. Vse je delovalo kot nekakšna utečena vzajemna pisarna pri Lovcu, obrtniki so bili vedno iznajdljivi. Oče Vinko je čistil morje dimnikov tudi v vojaški kasarni Milovana Šaranovića v Postojni. Dan pred vsakim čiščenjem se je moral javiti v poveljstvu, kjer so pogodbo spravili na papir. Oče je vsa navodila prenesel Iztoku, sam pa odšel po svojem delu. Med čiščenjem na podstrešju je v kasarni nastal direndaj; častnik s pištolo v roki je med vpitjem iskal Iztoka in sočno preklinjal. Medtem se je vrnil oče Ivan in z razjarjenimi oficirji so si ogledali spodnje prostore kasarne. Vse postelje z napeto belo posteljnino v spalnicah so bile centimeter na debelo prekrite  z mastnimi  sajami in premogovim prahom. V glavni pisarni so ob kavi sedeli oficirji, vsi zaviti v oblak saj, s cigareti v ustih. Iztok se še danes težko premaga pred navalom smeha. S pomočjo varnostne službe so potrdili, da v pogodbi piše, da »treba sve rupe začepiti!«. Ker tega niso storili, sta bila dimnikarja spoznana za nedolžna. Ampak je bil pa oče v Postojni prvi obrtnik, ki si je upal »štrajkati«. Planinci so se za pusta našemili, si privoščili davkarijo in dacarje prikazali kot biriče. Očetu so se kmalu maščevali in mu neupravičeno povečali davke, a jih ni hotel plačati. En teden je bil doma, nato je v svojega sivega opla kadeta naložil fascikle in delovno opremo ter zaklenjen avto parkiral pred vrati občinske zgradbe. Po slabih dveh tednih so mu na občini odpisali vse davke in oče jim je spet ometal dimnike.

Iztok je leta 1987 zaključil srednjo gradbeno šolo v Mariboru, se dodatno izobraževal ob delu in slabo leto preživel na specializaciji v Nemčiji. Ker se tehnika vedno razvija, je tudi sam stalno vpleten v dodatna izobraževanja.

Zdaj ko ste zaključili branje tega članka, le preverite stanje vašega dimnika. Ali še boljše, zaupajte čiščenje dimnika strokovnjaku.