Prepih na obisku: Sonja in Istok Likar

Prepihova rubrika: Na obisku

Sonja in Istok Likar

Besedilo: Marino Samsa

Sonja je v letu Woodstock festivala postala polnoletna. Mogoče sem zato potegnil vzporednico, da sem po obisku pri zakoncih Likar vztrajno imel občutek, da sem kramljal z otrokoma cvetja. Delovala sta mi kot nostalgična jugo hipija iz poznih šestdesetih let rockovskega obdobja. Nekdanji dolgolasi postavni mladenič je skrajšal frizuro, si jo po zadnji modi dal pobarvati v belo, Sonjina nakodrana pričeska pa še zmeraj izdaja, da miselnost, predanost in radoživost vztrajajo navkljub časovnemu razkoraku. Na obisku smo si imeli kaj povedati, saj smo bili pred štirimi desetletji vsi trije zaposleni v podjetju Nanos, poznejšem Mercator Nanos.

Sonja je bolj zgovorna polovička uglašenega dvojca, rada pove »naravnost«, neposredno, brez olepševanja. Istok se strinja in doda kakšen komentar. Sonja kuha, Istok poskrbi za zabelo. Dela v dobri zakonski skupnosti so vedno porazdeljena brez razpravljanja.

Predvidevam, da sta se spoznala na plesišču, v stilu takratnega načina  »pecanja«?

S sodelavci sem šla službeno v Savudrijo v Nanosove počitniške kapacitete, čeprav sem imela namen oditi na Pag. Za Savudrijo me je pregovoril Neto Zaharija, za kar mu bom večno hvaležna. Zaradi njegovega pregovarjanja sva z Istokom postala par in za ta debelo obletnico ga bova, če bo za, povabila na penino v Savudrijo. Zvečer je bila žurka, plesali smo ob glasbi. Istok, ki je bil s prijateljem ob sosednji mizi, me je opazil, po daljšem obotavljanju je le pristopil, zbral pogum in prosil za ples. Iskrica je bila silovita in že naslednji teden me je povabil na naš vršac Nanos. Od takratnega prvega plesa pred 48 leti  pleševa dalje in uspeva nama  ostati v skorajda istem ritmu. Od takrat se vsako leto na obletnico tega dneva podava na kozarček šampanjca in tortico v Savudrijo.

Sonja, tvoj naglas izdaja, da nisi ravno domačinka. Od kod vlečeš svoje korenine?

Moja mama, rojena Kamničanka, je bila modistkinja, izdelovala je klobuke. Preko tedanjih fizkulturnih sokolskih vrst je našla ljubezen v Logatcu. Oče Karol Vilar je bil slaščičar, partizan iz Logatca, ki so mu pripadniki Črne roke umorili ženo in hčerko, sina so mu ustrelili kot talca. Tudi moja mama Elca, očetova druga žena, je v življenju izkusila grozote vojne, bila je interniranka v koncentracijskem taborišču na Rabu, ker je bil mož v partizanih. Tam je tudi padel. Doma je zapustila dva nebogljena otroka. Kljub 18-letni razliki je usoda združila vdovo in vdovca in dobila sta še sina Dragota in mene. Oče je umrl, ko sem imela štiri leta. Doma ni bilo obilja, bilo pa je precej žalosti. Starša sta v življenju dosti pretrpela. Ko včasih rečemo, da so se starši žrtvovali za našo svobodo, to ni samo besedna fraza. Jaz, otrok revolucije, sem gor rasla v Logatcu, od tam mi je ostal »kwa« naglas. Z njim se nekateri ne morejo sprijazniti.

Istok, kaj pa tvoj priimek Likar?

Očeta policaja je služba in pozneje ljubezen pripeljala iz Predmeje v Sežano. Tam sem odraščal, dobil prvo službo v podjetju Jadran, se selil še v podjetji Transavto in Nanos. S Sonjo sva najprej živela v bloku na Volaričevi. Nato sva pristala v Sajevčah, kar ni bilo naključje. Tu živiva že skoraj 40 let. Iskala sva kraj, kjer bi se počutila doma in ravno ta kotiček na robu vasi ob potoku naju je nagovoril. Tu je prej stala opuščena podrtija, z malo truda sva lastnika prepričala, da nama jo je prodal. Tudi cena je bila ugodna, predvsem pa nama je bila všeč lokacija. Sprva vikend se je postopoma preobrazil v hiško. Všeč nama je ta ob rob vasi stisnjen prostor z ravno pravšnjo vrtno površino, da se na robu gozda posvečava tudi sadnemu drevju in urejava  trato in rože. Tu uživajo z nama najine muce. Dolgo obdobje sta nama ob sinu Mišotu, ki zdaj z družino in vnukinjama živi v Novem mestu, delala družbo tudi kužka. Včasih te življenje postavi še na preizkušnjo, tako sem dolgo preboleval klopno okužbo z meningitisom. V obdobju okrevanja sem naredil izpit za kamion in ga vozil tudi po Italiji in Avstriji. Sonja mi je večkrat delala družbo. Ko sem razvažal kruhovske proizvode za Vopex, jih je bilo treba naložiti in odpeljati že ob treh zjutraj. Najboljše sem šel skozi, ko sem začel delati kot pomočnik pri Unikat Sonja Likar, s. p., imel sem super šefico.

Sonja, ti si takoj po končani štiriletni aranžerski šoli v Ljubljani dobila službo v Trgovskem podjetju Nanos. Kako se spominjaš svojih začetkov?

Že v štartu sem bila zagnana in v letu 1972 sem postala vodja aranžerjev. Prva lokacija  delavnice, kjer smo s sodelavcema Milko in Ludvikom začeli ustvarjati, je bila na Vilharjevi, nasproti takratne  porodnišnice. Pridružila se nam je še Tatjana. Opremljali in dekorirali smo izložbe in notranjost Nanosovih trgovin. Te so se razprostirale po celotni notranjski in primorski regiji, vključno s hribovitim zaledjem Reke  in Istre. V primerjavi z današnjimi pripomočki je bila takratna tehnološka opremljenost neizmerno mizerna. Spomnim se, da smo za rezila uporabljali »žiletke«. Pomotoma so na firmo poslali takrat še neznane olfa nože. Hoteli so jih vrniti, a so nam vseeno pustili, da jih preizkusimo. Tako majhen pripomoček pa takšen napredek, kot bi odkrili Ameriko. Še vedno hranim prvi primerek tega »čuda«. Odšli smo na izobraževanje v Koper in se naučili uporabljati sitotisk, takoj zatem smo sami nabavili mreže za sitotisk. Prvi v Postojni smo začeli tiskati, bili smo pionirji sitotiska. Od takrat naprej smo vedno več delali tudi za druga podjetja – plakate, majice … povpraševanja je bilo z vseh strani. Vse materiale smo nabavljali sami, na lesene okvirje smo napenjali rjuhe in platna ter jih vse ročno pobarvali. Večkrat smo ustvarjali tudi ponoči, da smo do roka izpolnili naročilo. Za košarkarsko igrišče, ki je bilo med občinsko stavbo in kulturnim domom, smo naredili reklamne panoje, vse iz ročno poslikanih rjuh. Takratni direktor Nanosa, Iztok Mislej, je bil tudi predsednik KK Postojna. Kot aranžerji smo redno 2-krat letno sodelovali s svojimi stojnicami na velesejmih v Zagrebu in Novemu Sadu. Takrat smo imeli delovno svobodo in svoj mir, aranžerski oddelek v kletnih prostorih še telefona ni imel.

Nekaj let pred osamosvojitvijo si se tudi ti osamosvojila. Zajadrala si med samostojne podjetnike in ustanovila UNIKAT Sonja Likar, s. p. Je bila sprememba  samoumevna?

Pride trenutek, ko začutiš, da potrebuješ spremembo, da pustiš neko obdobje za sabo. Vedno sem bila rada svobodna, v sebi nosim to drznost in potrebo, da si upam. V delovnem smislu sem obdržala ritem, le da sem šivala, risala in ustvarjala še bolj zagnano. Stranke so me poznale, mojega profesionalno poštenega odnosa ni bilo težko peljati naprej, saj itak ustvarjam neprestano. Samozavestno lahko rečem, da sem se svoje kakovosti in konkurenčnosti zavedala. Nastajali so novi izdelki, poslikava majic, pustne obleke, torbe, »povštri«, bio lesene sveče, sovice, mucke, spominki, kape. Po osamosvojitvi je padel celoten promet na Hrvaškem in v Istri. Tista leta so bila v finančnem pogledu kritična.

Istok, že kakih ducat let sta tudi člana Društva Kašča. Kako sta se pridružila podgurski druščini?

Sin Mišo je hotel postati lokostrelec. Vpisala sva ga v lokostrelski klub MINS in jaz sem ga dvakrat na teden vozil na lokostrelske vaje. Med čakanjem mi je bilo dolgčas in tako sem tudi sam začel streljati. Sin je lokostrelstvo z leti opustil, jaz pa sem opravil lokostrelski izpit in dodatno še licenčni izpit za lokostrelskega sodnika. Sodil sem na tekmah širom Slovenije, obenem pa sva s Sonjo pred Predjamskim gradom ponujala turistom streljanje, prodajala kape, spominke. Prostor na balinišču nama je brezplačno odstopil gostilničar Požar. Tarče, zaščitne mreže, loke in puščice sem nabavil pri lokostrelskem društvu. Vsako soboto in nedeljo sva  od enih do šestih zabavala turiste, mnogokrat tudi sama sebe. Podarila sva jim unikatna lokostrelska priznanja in »s to potjo« prodala kakšno srednjeveško kapo, naglavni svitek ali pa »Antipič«, starodavno mazilo proti komarjem in klopom. Malo pozneje je bilo ustanovljeno društvo Kašča, ki je začelo uprizarjati pred Predjamskim  gradom viteške igre. Povabili so naju zraven in skupaj smo ena luštna druščina. Oba pa še vedno uživava, ko se oblečeva v grajske kostume in po gosposko odzdravljava navdušenim turistom.

Dobila sta tudi nekaj občinskih nagrad in pohval za novoletne okrasitve. Domislic vama očitno ne zmanjka?

Jaz sem kot aranžerka res zadovoljna v svojem poklicu. Ko končan izdelek dobi svoje mesto, me to takoj navdihne za naslednjo stvaritev. Dobila sva nagrado za izvirno izdelavo novoletnih jelk in za izvirno okrasitev javnih površin. Več let naveževa obcestnim količkom od Sajevč do Hruševja prednovoletne pentlje in tako poskušava v vasi ustvariti praznično vzdušje. Zadnja leta nama na stojnicah ob viteških igrah pomagata mladoletni vnukinji, ravno tako odeti v razkošna srednjeveška oblačila. Uživata, obenem se ju mogoče prime, da bi najino, lahko rečem že tradicionalno udejstvovanje nadaljevali.

Kje vse sta se pojavila v vlogi grajske gospode?

Enkrat mesečno sva se udeleževala Srednjeveškega dne na Gornjem trgu v Ljubljani. Večkrat sva sodelovala na Ptuju, v Koprivnici, Kubedu, od domačih prizorišč pa na Premu, v Planini in v postojnskem parku za pošto. Lepo so naju sprejeli tudi na tradicionalnih srednjeveških prireditvah na otoku Rabu. Imava pa doma tudi partizanske uniforme in titovke. Titovk sem samo za eno prireditev sešila čez tristo, majic pa skozi vsa leta poslikala okrog 10 tisoč. Gojiva spomin na partizanstvo in do njega spoštljiv odnos, to nama veliko pomeni. V partizanih sta mi padla dva strica in tudi v najini vasi, Sajevčah, se s ponosom spominjamo žrtev narodnoosvobodilnih borb med drugo vojno. Za že dvakrat oskrunjeni spomenik padlih vaščanov in borcev Sočanovega bataljona sva obakrat naredila nadomestno zvezdo. Nekaj let sem po dogovoru za svoje veselje opravljala dela mežnarice v sajevški cerkvi, Istok je rad pomagal. Očistila sva okolico, skrbela za opuščene grobove, dokupila manjkajoče svečnike in poskrbela za rože na oltarju. Obnovila sem  poškodovano oltarno sliko. To enostavno delam rada, dekoriranje ni samo del mojega poklica, je način mojega življenja.

Napiši, da ne bi nikoli zamenjala  Sajevč za katerikoli kraj na svetu. Tu se počutiva doma kot dva zaljubljenca.