Iz Prepiha: Cerkev sv. Andreja pri Velikem Otoku

Prepihova rubrika: Tu živimo

Cerkev sv. Andreja pri Velikem Otoku

Besedilo in fotografije: Marino Samsa

Na Slovenskem je zavetniku Andreju posvečenih 45 cerkva. Med njimi je tudi cerkev na utrjenem skalnatem gričku slabega pol kilometra severozahodno od Velikega Otoka. Njen zaščitni znak je še mogočna lipa, stara okrog 180 let. Zobu časa kljubuje ob vznožju kamnitega stopnišča, ki vodi proti cerkvici.

Jezusov klic

Sveti Andrej, po poklicu ribič, je bil doma iz Betsajde ob Galilejskem jezeru. Rojen je bil okrog leta 6 pred Kristusom, umrl je 30. novembra okrog leta 60 po Kristusu v Patrasu v Grčiji. Po krščanskem izročilu je bil starejši brat apostola Petra in prvi od učencev, ki jih je Jezus osebno poklical. Poučeval naj bi po Mali Aziji, v Grčiji in ob Črnem morju. Po nekaterih virih naj bi prišel celo do reke Volge. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče in bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X. Po njem se tak poševni križ imenuje Andrejev križ. Sveti Andrej je zavetnik ribičev, mesarjev, vrvarjev in zaščitnikov voda. Pogosto so se mu priporočali tudi mladoporočenci. Upodabljajo ga kot starejšega moža z daljšimi sivimi lasmi in brado, oblečenega v dolgo tuniko ali plašč; priložnostni atributi njegove upodobitve so še riba, ribiška mreža  in vrv. Med vremenskimi pregovori za 30. novembra naj omenimo dva: »Sveti Andrej naj bo suh, da pozimi raste kruh« in »Sneg, ki na sv. Andreja zapade, sto dni leži in žita mori.«

Cerkev na skali

Cerkev svetega Andreja v Velikem Otoku je pravilno orientirana, s prezbiterijem proti vzhodu. Anekdota pravi, da jo je dal sezidati neki grof, ki se je v gozdu izgubil in se takrat zaprisegel, da tu sezida cerkev, če le najde pot domov. Anekdoti težko verjamemo, saj na redkih  risbah in fotografijah iz preteklih stoletij vidimo več gole kraške pokrajine kot gozdnega območja v bližini naselij.

Do cerkvice vodi 15 kamnitih stopnic, ki se zaključijo z delno ohranjenim kamnitim lokom. Nekdanji izgled je lepo viden na akvarelu slikarja Ladislava Benescha iz leta 1889. Po tej risbi  lahko sklepamo, da je mogočna lipa ob vznožju stopnic stara okrog 180 let. V tlorisu si sledijo prezbiterij, ladja in vhodna lopa. Cerkev je v zapiskih prvič omenjena leta 1665, vendar je stavba precej starejša. Oblika ladje je še romanska ali vsaj zgodnjegotska. V zgodnjem 16. stoletju so ji prizidali širši prezbiterij. Naknadno je bila prezidana v baročnem obdobju, ko so podaljšali, povišali in obokali ladjo. Zadnja predelava je bila v 19. stoletju. Pravokotni ladji sledi prezbiterij s triosminskim zaključkom. V vhodno lopo vodita dva vhoda, s severne in južne strani. V zahodni zaprti steni lope je vzidan kamnit krožni okenski okvir. V južno ladijsko steno je umeščen polkrožen kamnit, lijakasto vrezan okenski okvir iz 17. stoletja. Enako oblikovani večji okni ima prezbiterij, ki ga obteka kamnit pristrešen talni zidec iz obdobja gotike. Okna imajo kovinske križe.

Nad vhodno steno se dviga kamnit zvonik na preslico. Cerkev je od vojnih časov brez zvona, nekoč pa je imela dva. Iz lope vodi v ladjo kamnit portal z datirano letnico 1684. Ob vhodu desno je v steno vzidan manjši okrogel kamnit kropilnik. Ladja je banjasto obokana. V prezbiterij, ki je za stopnico višji, vodi baročni pilastrski slavolok. Tudi prezbiterij je rombasto obokan. Sečišče reber, ki slonijo na piramidastih konzolah, je okrepljeno z okroglim sklepnikom.

Kristusovo trpljenje upodobljeno na freskah

Cerkev je poznana po svojih freskah, ki so bile večkrat prebarvane. Pod ometom so jih odkrili ob obnovitvenih delih v šestdesetih letih. Sestavljene naj bi bile iz 12 delov in  prikazujejo Kristusovo trpljenje. Ladja je bila poslikana med leti 1430 in 1440, avtor ostaja neznan. Na severni strani je upodobljen Poklon Svetih treh kraljev, na južni steni pa so prizori iz Kristusovega pasijona. V zgornjem pasu si sledijo: prihod v Jeruzalem, zadnja večerja, prizor z Oljske gore in Judovo izdajstvo. Zadnja dva prizora sta bila uničena ob prebitju stene za postavitev novega okna. V spodnjem pasu si sledita prizora Jezusa pred Pilatom in bičanje. Ostali prizori prikazujejo kronanje s trnovo krono, pot na Kalvarijo, križanje in polaganje v grob, Kristusa v predpeklu in vstajenje. Prizori so bili delno uničeni ob obnovitvi oken. Freske so odkrivali in delno zavarovali pod vodstvom Zavoda za spomeniško varstvo iz Nove Gorice leta 1967, kar je tudi zapisano, in sicer v izstopajočem okvirju na ometu.

Leta 1721 je bil postavljen poznobaročni leseni oltar stebrnega tipa s podobo sv. Andreja s knjigo v roki, kar nakazuje, da je širil in poučeval krščansko vero. Oltar zaključujeta prekinjen segmentni zatrep in volutna atika, v kateri se nahaja kip Matere Božje z detetom v naročju in žezlom v roki.

Od skromne opreme naj omenimo le leseno klopco in nizko dvovratno leseno omarico. Tla so tlakovana s kamnitimi ploščami. Vhodna lopa je še zmeraj popisana s številnimi grafiti. Te je v večini zapustila »naša« jugoslovanska vojska, ki je ob obiskih in izhodih rada obiskovala bližnjo cerkvico nedaleč od nekdanje vojaške kasarne v Velikem Otoku.