Prepihove ohranjene podobe: fotoalbum Čufarjeve družine iz Postojne

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma Čufarjeve družine iz Postojne, 1. del

Besedilo: Marino Samsa

Fotografije: arhiv družine Lenček-Todorovič

V letošnjem aprilu je društvo TIGR-Primorska s pomočjo sorodnikov Ivana Lenčka, svobodnjaka, domoljuba in sodelavca tajne organizacije TIGR, postavilo na pročelje obnovljene domačije na Tržaški cesti v Postojni spominsko ploščo. Ob tem svečanem trenutku za družino in istočasno spominu ob 80-letnici požiga Čufarjeve domačije je najstarejši Ivanov vnuk, Aleksander Todorovič, poudaril, da naša dolžnost ni le ohranjanje spomina, temveč tudi negovanje vrednot, za katere so se naši predniki borili. Ob odkritju spominske plošče in 65. obletnici smrti Ivana Lenčka je izdal zbornik, drugo revizijo kronike Čufarjeve družine. S pomočjo njenih sorodnikov in skrbno zbranih družinskih fotografij ter z njegovim privoljenjem boste bralci spoznali življenje domoljuba in borca za ohranjanje slovenskega jezika, za kar je v življenju nemalokrat plačal visok davek.

Johan Lenček se je pri svojih dvajsetih letih na začetku 19. stoletja poročil z Uršulo Žigman, imela sta tri sinove in hčerko. Sin Pavel, prevzemnik kmetije, rojen leta 1821, se je poročil s 14 let mlajšo Katarino Ogrizek. V zakonu sta se jima rodili hčerki Antonija in Katarina ter sinova Franc in Janez. Hčerka Antonija se je leta 1882 poročila k Šternarjevim (Stegel) v Hruševje. Kmetijo je nasledil starejši sin Franc, ki se je poročil z Jožefo Glažar, ta pa je umrla mlada, stara komaj trideset let. Franc je kmalu vnovič vstopil v zakon, in sicer z Ivano Marinšič, s katero sta povila sedem otrok. Hčerkam Frančiški, Mariji, Ivani in Jožefi so se pridružili sinovi Štefan, Ivan in Frančišek. Tako kot že njegovi starši je  oče Franc nadaljeval tradicijo Čufarjeve kmetije.

V zemljiških knjigah je bil kot lastnik hiše Postojna 105 (na današnji Tržaški 33) vpisan Johan Paul Lenček, rojen leta 1787. Hišno ime Čufarjevi je bilo takrat  za domačijo že uveljavljeno, zato se predvideva, da se je najverjetneje nekdo izmed prednikov Lenčkove družine preselil v Postojno iz Planine, z Unca ali Rakeka, iz »Čufarije«. Izvor hišnega imena je nedvomno povezan s furmanstvom in nemškim nazivom za priprego – »zufahren«. Občasno so se tudi Lenčkovi ukvarjali s furmanstvom. Vendar je bila Čufarjeva domačija pomembna predvsem kot furmansko počivališče vprežne živine, saj je čez cesto stal Grand Hotel s poštnim postajališčem na cesti Dunaj–Trst. Furmanom so oddajali prenočišča in  jim občasno postregli s toplim obrokom. Poleg kmetovanja in furmanstva je bil za preživetje družine precej pomemben tudi les, saj so premogli zajetne površine gozda.

Vsem trem sinovom je oče Franc predajal svoja obrtniška znanja, v zimskem času pa so starši poskrbeli za učenje svojih otrok. Pošiljali so jih k raznim mojstrom, pri katerih so se izučili posameznih obrti. Ta znanja so jim omogočila, da so sami naredili vse predmete za potrebe kmetije in gospodinjstva, med drugim vozove, vprego  in poljedelsko orodje, sode za vino, kadi in škafe. V manjšem obsegu so izdelovali tudi pohištvo – postelje, omare, mize in stole. Po očetu Francu je domačijo podedoval sin Ivan. Ivanova sestra Frančiška je stopila v zakon z Ernestom Margonom, Mežnarjevim iz Trnja pri Pivki. Tam so imeli doma gostilno. Mlajši brat Frančišek se je leta 1930 izselil v Montevideo (Urugvaj) in se tam poročil z Ivanko iz Selc pri Pivki. Najmlajša sestra, Jožefa - Pepca Lenček se je izučila za šiviljo, med drugim je izdelovala tudi slovenske narodne noše. Leta 1950 se je poročila v Pivko k Želetovim.

Ivan je bil iznajdljiv in prilagodljiv, znašel se je v vsaki situaciji. Obvladal je rokodelske vrline in bil vešč prenekatere obrti – mizarskih in kolarskih del, izdeloval je pohištvo, sode, škafe in kadi. Popravljal je strehe in izdeloval lesene konstrukcije; poznali so ga kot odličnega krovca in tesarja. Kot podjeten mladenič je izdelal lesene stojnice  in jih vsakega prvega v mesecu izposojal na sejmu v Postojni. Čufarjevi so bili prvi, ki so v Postojni izposojali kolesa (današnji »rent a bike«), celo dežnike. Več članov družine je prepevalo v Pevskem zboru Postojna, nastopali so v amaterskih predstavah ljudskega gledališča, Ivan še kot osnovnošolec. Že kot mladenič je bil član  postojnskega gasilskega  društva in ob gašenju požara v Petelinjah je spoznal bodočo življenjsko sopotnico Antonijo Dekleva –  Štefetovo.

S fašističnim pritiskom se je stopnjevala tudi gospodarska kriza. Kot prenekateri drugi Pivčan se je tudi Ivan ukvarjal s  tihotapstvom oziroma kontrabantom. Ta je v času brezposelnosti rešil marsikatero kmetijo pred rubežem. Sodeloval je v dobro organizirani mreži tihotapljenja konj, kupljenih na hrvaških živinskih sejmih in prepeljanih skozi snežniške gozdove na sejme v Sežano. Ivan in Antonija sta imela sinova Ivana - Janka in Marka ter hčerki Ivanko in Minko. Z njimi je odraščal tudi Matija Benčan - Matko, sin berača Primoža Benčana. Ivan Lenček ga je leta 1930 kot lačno siroto sprejel v hišo in ga obravnaval kot svojega otroka. Njegova pomoč pri družini je bila dobrodošla, saj je bilo v gozdu, na polju in pri živini veliko dela. Matija Benčan je nosilec partizanske spomenice in je v času ofenzive leta 1944 utonil v Soči.

Besedilo: Marino Samsa; fotografije: arhiv družine Lenček-Todorovič.