S Prepihom na sprehod: Tiha sestra Pečne rebri

Prepihova rubrika: Gremo na sprehod

Tiha sestra Pečne rebri

Koča Mladika je z oktobrom na novo zaživela. Z osveženo gostinsko ponudbo in s kratkostjo vzpona pridno privablja nemalo obiskovalcev. Pečna reber je prebivalcem Postojne – poleg Soviča – verjetno najbolj očitna izbira za rekreativni višinski sprehod na dosegu nog. V senci popularne in z razkošnim razgledom okitene postojnske ljubljenke pa stoji njena velikokrat spregledana, zadržana in tiha soseda Jelovica, ki v neposredni bližini ponuja svoje gozdnato zavetje za ljubitelje odročnosti in miru.

Z enako nadmorsko višino kot sestra Mladika nam Jelovica ponuja za uro do dve dolg sprehod, z vrha pa krasen razgled na prostrane javorniške gozdove, obarvane v žarečo paleto jesenskih odtenkov. Najlepša je krožna različica sprehoda, tako da se najprej vzpnemo na vrh, nato pa nadaljujemo v smeri urinega kazalca in jo po očarljivi stezi obhodimo okrog pobočja.

Če si želimo prihraniti hojo po Postojni, se lahko z avtom zapeljemo v smeri Pečne rebri do odcepa za smetiško cesto. Tam parkiramo in se odpravimo le nekaj metrov navzgor po asfaltu, nato pa skrenemo desno na prvi makadamski odcep, ki ga prepoznamo po zeleni »rampi« na začetku poti. Mimo nje začnemo svoj sprehod po široki cesti, ki se na koncu manjše jase zoži v gozdno pot, se rahlo vzpne in nas pripelje do nekakšnega obračališča, od koder naprej vodi le še stezica. Ta del poti je skupen markirani planinski pešpoti od Mladike do Osojnice, Jelovico pa vidimo naravnost pred seboj. Za krajši čas nas objame gabrov gozd in ko pridemo spet na plano, je na jasi razcep – zavijemo levo navzgor po najkrajši poti proti vrhu (če bi izbrali desno, bi lahko naredili enak krog, samo v obratni smeri). Ko srečamo naslednje Y križišče sredi brega, se držimo desnega kraka, ki nadaljuje z vzpenjanjem. Še nekaj minut blago pospešenega bitja srca nas loči do vrha, ki ga označuje kamen z letnico in italijanskim imenom Jelovice.  Za kamnom čaka preprosta klop in vabi k razgledišču na bližnje Javornike. V jesenskem času, ko žarijo rdeči, rumeni in oranžni odtenki narave, je veduta posebna paša za oči.

Ko se naužijemo spokojnosti trenutka, se ne obrnemo nazaj, temveč nadaljujemo po vrhu naprej in se držimo smeri urinega kazalca. Po nekaj 10 metrih se z majhne skalnate ploščadi, pod katero se skriva vojaški zaklon, odpre še en čudovit razgled v smeri Svete Trojice. Sledi vojske tudi sicer opazimo na več delih, predvsem vrh hriba je prepreden s strelskimi jarki in objekti, ki se zdijo iz časa jugoslovanske vojske. Hodimo nad vojaško cesto, ki se vije pod nami ob pobočju, in se vse bolj strmo spuščamo – najprej po gozdni, nato pa po kamniti poti čez jaso. Ko se pot zravna in dosežemo križišče z usmerjevalno tablo, nadaljujemo desno v smeri urinega kazalca in hodimo dober kilometer okrog Jelovice, da sklenemo krog, potem pa še zadnji kilometer po isti poti do avta. Vmes večkrat opazimo potke iz smeri smetiške ceste, kako se pridružujejo iz različnih izhodišč, vendar se vseskozi  držimo naše pravljične steze v smeri Pečne rebri.

Seveda se ob povratku vsekakor izplača skočiti še do Mladike na osvežitev in zaslužen posladek!

Besedilo in fotografija: Tjaša Blaško in Matej Škrlj