Prepih na obisku: Aleksej Nikolić
Prepihova rubrika: Na obisku
Aleksej Nikolić
Besedilo: Boštjan Blaško
30-letni košarkar Aleksej Nikolić se je po dolgoletni karieri v tujini vrnil v pretekli sezoni v Slovenijo in igra v ljubljanskem klubu Cedevita Olimpija na mestu organizatorja igre. Čeprav živi v Ljubljani, ga tako v zadnjem letu lahko pogosteje kot v preteklosti srečamo tudi v Postojni, na katero je še vedno navezan. Tu živijo njegovi starši in njegov brat z družino. Presenetljivo je, da ga ob globokem spoštovanju vseh njegovih dosežkov še vedno doživljamo kot enega od vrstnikov, prijateljev, znancev ali someščanov – kot Alija. Kako tudi ne, saj je vsako srečanje z njim, četudi bežno, prijetno in sproščeno, njegov preprost in odprt pristop brez besed sporoča, da je kljub uspehom ostal prizemljen. Domačini smo nanj zelo ponosni, saj je bil na evropskem prvenstvu leta 2017 pomemben član naše zlate reprezentance. Za državno reprezentanco je zaigral na olimpijskih igrah, dveh svetovnih in treh evropskih prvenstvih. Vedno, če mu le obveznosti dopuščajo, se odzove vabilom na različne lokalne dogodke, da lahko svoje izkušnje deli z mlajšimi športnimi navdušenci. Tokrat si je vzel čas tudi za Prepih.
Lahko bi rekli: dobrodošel spet doma. Ali je bila odločitev, da se vrneš v Slovenijo po trinajstih letih igranja v tujini težka?
Hvala. Odločitev pravzaprav ni bila težka, nasprotno, bila je precej enostavna. Pri takšnih odločitvah sem se vedno osredotočal na to, kaj mi neka situacija lahko prinese, tako na igrišču kot tudi izven njega. Tokrat sem preprosto začutil, da je pravi trenutek, da se vrnem domov in zaigram v Ljubljani. Poleg športnega vidika me je vodil tudi občutek, da potrebujem nekaj več stabilnosti. Dolga leta sem sezono za sezono menjal okolja, klube, mesta, in mislim, da sem v tej fazi kariere in tudi življenja potreboval priložnost, da se vsaj za nekaj časa ustalim. Pogodba za dve leti mi je to omogočila, kar mi pomeni veliko.
Kakšna je razlika med igranjem doma in v tujini?
Razlika je ogromna. Ko igraš doma, ni potrebe po spoznavanju novih ljudi, navajanju na drug jezik ali prilagajanju na tujo kulturo. Vse to že dobro poznam, vse je znano in domače. Zato je prilagoditev lažja in hitrejša. Ta znana okolica in udobje se zagotovo odražata tudi na igrišču, saj lahko veliko prej dosežeš visoko formo in pokažeš dobre predstave.
Igral si v Sloveniji, Srbiji, Španiji, Franciji, Nemčiji, Italiji … Katera liga je bila najboljša za tvoj slog igre?
Glede moje igre mi je najbolj ustrezala Francija. Tam sem imel tudi statistično najboljšo sezono. Je pa res, da je to odvisno tudi od tega, v kateri fazi svoje košarkarske kariere igraš. Ko sem nazadnje igral v Franciji, sem že imel določene izkušnje, ki so mi pomagale, da sem odigral sezono tako dobro. Sem pa v vsaki ligi poskušal vzeti nekaj, kar mi je pomagalo pri nadaljnjem razvoju. Med vsemi ligami bi omenil še italijansko, v kateri smo z Brescio naredili največji klubski uspeh in zmagali v pokalnem tekmovanju. Na to sem res ponosen in vesel, da sem bil del tega.
Iz Postojne si odšel že po končani osnovni šoli. Sedaj je košarkarska situacija nekoliko drugačna kot tedaj, pa vendar se tudi v Postojni razvija kar nekaj mladih talentov. Kaj je po tvojem mnenju potrebno, da ne ostane le pri talentu, ampak da uspeš v košarki?
Situacija je res nekoliko drugačna, a zanimanje za košarko v Postojni ostaja veliko in tudi mladi Postojnčani opozarjajo nase. Talent sam po sebi zagotovo ni nikoli dovolj. Tako kot pri vsaki stvari v življenju je osnovni pogoj, da imaš to, kar počneš, resnično rad in da si temu popolnoma predan. Ko nekaj počneš z veseljem in užitkom, je veliko lažje iti na trening in vztrajati – tudi takrat, ko pridejo težji trenutki ali krize. Poleg tega je izjemno pomembna tudi disciplina, ki ti pomaga, da delaš na sebi tudi izven ur treninga. To je tisti dodaten napor, ki te loči od povprečja in ti omogoča, da se stalno izboljšuješ in rasteš kot igralec in kot človek.
Veliko vlogo na tvoji košarkarski poti je odigrala tudi družina. Uspešen košarkar je bil že oče David, profesionalno košarko igra tudi brat Mitja in tu je seveda mama Jana, ki za vas vseskozi skrbi. Kako je nate in na tvoj tako košarkarski kot osebnostni razvoj vplivala družina?
Podpora moje družine je bila vedno prisotna in hkrati zelo pomembna. Velik zgled sta mi bila starša že z vodenjem svojega posla (v Restavraciji Čuk), ko sem pri njima videl to predanost, tudi požrtvovalnost in disciplino praktično vsak dan. To še vedno ostaja isto, saj sta svojemu delu maksimalno predana in v njem tudi uživata. Pri Mitji sem najbolj opazil ljubezen do športa in košarke, kako je on v tem užival. To sem vedno občudoval in zagotovo je vplivalo name in na mojo košarkarsko kariero. Imel sem tudi srečo, da sva v Postojni in Laškem, sicer krajši čas, malo igrala in trenirala skupaj. Veliko sva se družila, bila v stikih in se o košarki pogovarjala. Ker smo bili košarkarska družina, lahko rečem, da je bila moja košarkarska pot zaradi tega lažja oziroma so mi jo olajšali Jana, David in Mitja.
Leta 2024 si se poročil in postal oče. Zanimivo je, da v zadnjih dveh letih igraš svojo najboljšo košarko. Je to povezano z ženo Jovano in hčerko Doro?
Absolutno. Ob tem, da igram doma, je to zagotovo največji razlog, da se počutim najboljše v svoji karieri. Sem sproščen in hkrati zelo fokusiran, ker mi Dora in Jovana dajeta res veliko podporo. Gledata vse tekme, ko ne gre v živo, pa zagotovo po televiziji. Po vsaki tekmi ali treningu komaj čakam, da ju vidim, saj mi ne glede na situacijo narišeta nasmeh na obraz in dajeta dodatno energijo. V Ljubljani smo se res našli, vsi skupaj uživamo in lahko rečem, da domače okolje in družinsko življenje zagotovo vplivata tudi na dobre predstave na parketu.
Igral si za veliko različnih trenerjev in z mnogimi soigralci. Kako si se prilagajal na drugačne sisteme, pristope k treningom in tekmam, na različne osebnosti?
Res je, skozi svojo kariero sem zamenjal kar nekaj klubov, trenerjev, soigralcev in različnih sistemov igre. Vsaka sprememba je bila svojevrsten izziv, a hkrati tudi priložnost za rast tako na igrišču kot izven njega. Na vse te izkušnje gledam kot na del profesionalnega športa, pri čemer prilagodljivost, vztrajnost in odprtost igrajo ključno vlogo. Vedno sem se trudil, da ne glede na okolje, ljudi ali situacijo dam od sebe svoj maksimum – s spoštovanjem do ekipe, trenerjev in navijačev. Mislim, da mi je ta pristop skozi leta dobro služil. Oblikoval me je kot igralca in kot človeka ter mi pomagal razviti zrelost, ki jo danes nosim s seboj na vsak trening in vsako tekmo.
Tvoj sedanji trener Zvezdan Mitrović je nedavno dejal, da si eden večjih profesionalcev, kar je jih kdaj treniral. Je ta profesionalizem v tebi že kot značajska lastnost, so k temu dodali kaj tudi starši, ali se to razvije sčasoma in ti to vcepijo v glavo trenerji?
Kot sem že omenil, je bila moja družina vedno moj prvi in najpomembnejši zgled. Prav v družini sem dobil temelje profesionalizma – vrednote, kot so disciplina, odgovornost, spoštovanje in predanost delu, so mi bile privzgojene že od malih nog. Kasneje sem imel srečo, da sem v različnih klubih igral z vrhunskimi soigralci, ki so mi s svojim pristopom, odnosom in izkušnjami dodatno pokazali, kaj pomeni biti profesionalec na najvišji ravni. Zelo sem jim hvaležen, saj sem se ob njihovem ravnanju veliko naučil. Posebej pa moram izpostaviti svojega tasta Dejana Radonjića, ki mi je v zadnjih letih močno odprl oči za določene poglede na profesionalizem in življenje v športu nasploh. Velikokrat se z njim pogovarjam in se nanj obračam za nasvete – njegove izkušnje in pogled na košarko mi pomenijo ogromno.
Sedaj si v košarki že »veteran«, prevzemaš vlogo vodje tako v klubu kot tudi v reprezentanci. Si kot vodja tudi bolj glasen ali tih in vodiš z zgledom?
Res je, zdaj sem v obdobju kariere, ko čutim odgovornost, da svojemu moštvu in predvsem mlajšim soigralcem pomagam z izkušnjami, ki sem jih pridobil z leti. To vlogo jemljem resno in skušam biti opora – tako z besedo kot z zgledom. Vedno se trudim, da situacijo najprej dobro ocenim: včasih je prav, da spregovorim, podam kak nasvet ali opozorim na kaj pomembnega, spet drugič pa je dovolj, da s svojo prisotnostjo, pristopom in delom pokažem, kaj pomeni profesionalnost in zrelost. Ne vsiljujem se, ampak skušam delovati v dobro ekipe, kadar začutim, da lahko s tem res kaj doprinesem.
Leta 2017 si bil del slovenske košarkarske pravljice. Kako gledaš na ta uspeh sedaj in kaj ti pomeni zastopanje Slovenije na mednarodnih tekmovanjih?
Še danes gledam na tisti uspeh povsem enako, kot na nekaj izjemnega in nikakor ne samoumevnega. Z leti mi postaja vedno bolj jasno, kako neverjetno težko je osvojiti evropsko ali svetovno prvenstvo, kaj šele olimpijske igre. Ko se ozreš nazaj in pogledaš, koliko truda, kakovosti in tudi sreče je potrebne za kaj takega, se šele res zaveš veličine tistega, kar smo dosegli leta 2017. Zastopati svojo državo ni nekaj, kar bi se dalo primerjati s katero koli drugo izkušnjo v športu. To je popolnoma druga dimenzija, je nekaj več. Vsakič, ko oblečem dres z grbom Slovenije, se v meni prebudijo posebna čustva, drugačna, močnejša, bolj osebna. To je ponos, odgovornost in čast, ki jo nosiš za vse, ki so del tvoje države.