Ohranjene podobe: Fotoalbum Čufarjeve domačije iz Postojne, 2. del

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma Čufarjeve domačije iz Postojne, 2. del

Besedilo: Marino Samsa 

V medvojnem času sta Ivan Lenček in žena Antonija rada pomagala s prenočišči na seniku in postregla sta z zajtrki, predvsem slovenskim prebežnikom iz Italije, ko so se umikali pred fašizmom v kraljevino Jugoslavijo. Ivan je pogosto posedal pred hišo na Tržaški cesti, pomenkoval z mimoidočimi in kot zaveden Slovenec prebiral časopis z ročno pripisanim slovenskim naslovom Jutro, ter s tem izzival okupatorje.

Ob prvem obisku Benita Mussolinija v Postojni je v množici glasno govoril slovensko, zato je od karabinjerja dobil zaušnico in zaporno kazen. Pred naslednjimi obiski Dučeja so ga zato preventivno za nekaj dni zaprli. Povezal se je s Slovenci na tržaškem, pripadniki organizacije TIGR. Kot poznavalec gozdnih poti je tajno prevažal preko meje slovenske časopise Borba, Svoboda, Jutro in TIGR-ove tiskovine iz tržaških tiskarn. Za to je imel prirejen gnojni voz s skritim notranjim zabojem. Zaradi izdajstva so ga leta 1937 zaprli in kot »nepoboljšljiv« primer političnega osumljenca, poslali v Reggio Calabrio v južno Italijo. Domov se je vrnil leta 1939 s pomočjo tamkajšnjega prijatelja duhovnika, ki mu je napisal priporočilno pomilostitveno pismo. Še naprej je z ohranjal slovenski jezik pri vzgoji otrok, verouku, delovanjih v kulturnih, športnih in humanitarnih društvih. Zaradi tega in nevarnosti napada se je morala družina leta 1941, z najnujnejšimi potrebščinami na vozu, skupaj z ostalimi begunci za krajši čas izseliti iz obmejnega pasu v Tomaj na Krasu. Še istega leta je bil Čufarjev Ivan skupaj z ostalimi postojnskimi domoljubi, interniran v Lugagnano v osrednji Italiji. V internaciji je preživel tri leta, vrnil se je jeseni 1944. Kmalu  po vrnitvi je Postojna, kot postojanka okupatorjevih (nemških in italijanskih?) enot, 28. aprila 1945, doživela napad zavezniških letal, tudi bombnikov. Zaradi njihovih zgrešenih ciljev je Čufarjeva hiša s štalo in senikom pogorela do tal. Domačijo je z močno voljo, svojimi tesarsko-stavbarskimi veščinami in povezanostjo sorodnikov, uspešno obnovil. V takratnem vsesplošnem pomanjkanju gradbenega materiala in v težkih gospodarskih razmerah, pogojenimi s političnimi spremembami povojnega obdobja, je s kamenjem, odpadnimi opekami in odsluženimi rekviziti zgradil ostenje. Statiko je povečal z nekaj metrov dolgo železniško tračnico in zgradil nov dom, ki v osnovi stoji še danes. Ivan je pozneje obnovil še štalo s senikom in nadaljeval z obrtniškimi dejavnostmi. Obdelovanje zemlje mu je bilo vedno v veselje. Obnovo je otežila agrarna reforma in nacionalizacija pretežnega dela zemljišča Čufarjevega posestva. Kot pameten gospodar, prej srednje velik kmečki posestnik, je skupaj z Antonijo  spoznal, da spremenjene družbene razmere ne dopuščajo preživljanja zgolj s skrčeno kmetijo, zato je svojim otrokom svetoval šolanje in izučitev poklica. S prostovoljnim delom in izkušnjami je tudi v povojnem obdobju redno pomagal vsem, ki so to potrebovali, sodeloval je pri gradnji prenekaterih postojnskih ostrešjih, tudi pri tesarskih delih prvotne koče na Nanosu, ki je bila odprta leta 1949. Ljubezen do konjev je prenesel tudi na potomce.

V petdesetih letih je z odločbo in pomočjo  povojne Obnovitvene zadruge Lenčkova hiša dobila novo podobo. Ta je pritlično stavbo  za stanovanjske potrebe priseljencev spremenila v enonadstropno stavbo. Po pogodbi so postali Čufarjevi lastniki nadzidanega nadstropja  šele po desetih letih koriščenja teh prostorov s strani najemnikov. Med tem časom so začeli Čufarjevi otroci zapuščati domačijo in si ustvarjati družine. Hčerka  Ivanka se je poročila s Svetozarjem Todorovičem iz Gornjega Milanovca  v Srbiji, ki je leta 1947 prišel služit vojaški rok v Postojno in ostal v aktivni vojaški službi. V Postojni je končal takratno gimnazijo. Z Ivanko, izučeno trgovko, ki je dolga leta opravljala poslovodska dela v tedaj znanih postojnskih in ljubljanskih trgovskih podjetjih, sta se poročila leta 1953. Leta 1956 se je  rodil prvorojenec Aleksander, 8 let pozneje še hčerka Neda. Sprva je družina stanovala doma pri Čufarjevih, se pozneje s Tržaške preselila na Vojkovo, leta 1966 pa v Ljubljano, kjer sta oba otroka zaključila osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno izobraževanje. Neda se je odselila v Nemčijo, Aleksander, najstarejši vnuk Ivana Lenčka, pa danes živi na Goriškem. Skupaj z mamo je zbral podatke za izdajo kronike Čufarje domačije ter izdal drugo revizijo kronike, posvečene svojemu nonotu in 80. obletnici požiga domačije Čufar. Sodeloval je tudi pri  pobudi društva TIGR Primorska za postavitev in odkritje spominske plošče.

Ivanov starejši sin Janko je nadaljeval delo na kmetiji in bil zelo dober gospodar. Zaposlil se je pri 24 letih pri železnici kot polagalec železniških pragov in tirov, ter z leti napredoval vse do vlakovodje, kljub temu pa je ohranjal tradicijo Čufarjeve kmečke domačije, bil vešč pri obdelavi lesa in veliko časa posvetil vzreji konj za delo na kmetiji. Bil je po naravi vesel in mobilen. Kot mladinec je tekmoval v smučarskih skokih, ponosno je vozil Vespo, bil je prostovoljni gasilec, rad je kartal s prijatelji in bil vnet športnik, ljubitelj balinanja in smučanja. V '60-ih letih si je ustvaril družino, poročil se je z Regino Kontelj, rodila sta se jima sinova Sergij in Artur. Družina je najprej stanovala pri Čufarjevih na Tržaški cesti 33, nakar ga je pot leta 1970 za tri leta vodila v Francijo na delo gozdnega sekača. Po povratku domov je postal poklicni prevoznik, si ustvaril lep dom, ter tako nadaljeval Čufarjevo furmansko tradicijo. Zahrbtna bolezen mu je prekrižala načrte pri komaj 51 letih.

Mlajša Ivanova hčerka Minka, začetnica ženske košarke na postojnskem in igralka v amaterskem gledališču, se je v '50-ih odselila v Trst, kjer si je z možem Enricom ustvarila družino in imela sta dve hčeri: Lauro in Manuelo.

Mlajši Ivanov sin Jožef, bolj poznan kot Marko, živi z ženo Stanko v Stari vasi. Imata dve hčeri: Metko in Ines. Starejši Postojnčani ga poznajo kot amaterskega gledališkega igralca in ustvarjalca umetniških del iz lesa in kovanih umetninah. Eden redkih zadnjih  kavalirjev stare šole v Postojni, ki poskrbi, da vsaka dama na poletnih prireditvah pred Krasom, dobi šopek rož.

Ivan Lenček je umrl leta 1960, star komaj 57 let. Po moževi smrti in odselitvi otrok je Antonija Lenček ostala sama v Čufarjevi hiši in se preživljala z oddajanjem sob. Pozneje se je preselila k sinu Marku v Staro vas. Leta 1990 pa se je, za nekaj časa, iz Postojne preselila k hčerki Ivanki v Ljubljano. Umrla je leta 1998. Leta 1997 je bila Čufarjeva domačija obnovljena pod vodstvom Aleksandra Todoroviča, s podporo staršev Ivanke in Svetozarja ter občasnim prispevkom Nede Todorovič Brady iz tujine pri načrtih in pravni komunikaciji. Tako Ivanka, rojena Lenček in po njej Todoroviči so že osmi rod Johana Lenčka (1787), ki ohranja Čufarjevo domačijo, trdoživost in tradicijo Lenčkove rodbine.

*Opomba uredništva: odebeljeni deli v tekstu se nanašajo na odstopanja od tiskane verzije prispevka v Prepihu, v katerem je uredništvo zaradi pravil glede prostora in dolžine člankov določene pridobljene informacije izpustilo.

** Besedilo ni lektorirano.