Komemoracija v Hruševju

KOMEMORACIJA – HRUŠEVJE, 24. OKTOBRA 2025

Spoštovani vsi navzoči, predvsem drage učenke in učenci ter učiteljice, pred nami sta dva praznika, dan reformacije in dan spomina na mrtve. Prvi praznik, ki slavi slovensko besedo, je dan reformacije in ga praznujemo 31. oktobra.

Slovenci so se v davnih časih največ ukvarjali s kmetijstvom. Otroci niso hodili v šole, delali so na kmetiji in se učili od svojih staršev. Knjig je bilo malo in še tiste so bile v latinskem jeziku. Primož Trubar, ki se je izučil za duhovnika, je čutil, da je njegova dolžnost pisati knjige v slovenskem jeziku. Ljudje so sicer govorili slovensko, brati in pisati pa niso znali. Zato je leta 1550 napisal prvo slovensko knjigo Katekizem. Poleg  Katekizma ali Svetega pisma je napisal še Abecednik, to je priročnik, ki je pomagal ljudem, da so se lažje naučili brati in da so lahko Sveto pismo brali v svojem, maternem jeziku, kar prej ni bilo mogoče. Primož Trubar je za nas zelo pomemben, saj smo po njegovi zaslugi dobili prve slovenske knjige. Takrat je slovenščina postala knjižni jezik.

Na koledarju bomo kmalu obrnili nov list in vstopili bomo v november, ki nam s prvim dnem prinese dan spomina na mrtve. To je dan, ko se spominjamo vseh tistih, ki smo jih imeli radi, a jih ni več med nami, ohranjamo pa jih v svojih srcih in mislih. Tu, pred tem spomenikom, pa se spominjamo tistih, ki so žrtvovali svoja življenja zato, da lahko mi danes živimo v miru v svoji državi in govorimo slovenski jezik.

Drage učenke in učenci, se je kdo izmed vas že vprašal, zakaj je skoraj v vsakem kraju postavljen spomenik v spomin na padle borce? Morda so vam starejši razložili, da se je pred več kot 84-imi leti pri nas začela vojna, ki je trajala dolga štiri leta. Naši predniki so ljubili svojo domovino in se uprli nasilju tistih, ki so prišli k nam z orožjem, da bi nas potujčili, da ne bi bili več Slovenci. Prepovedali so slovenski jezik. Naš narod so hoteli uničiti.

Okupatorji so požigali naše domove, ljudi so zapirali in mučili, pošiljali so jih v taborišča. Padali so borci, padali in umirali so talci, njihove družine ter nedolžne žrtve. Med njimi so bili tudi pogumni otroci in mladinci, ki so pomagali zbirati hrano in oblačila za partizane. Kurirčki so raznašali partizansko literaturo, ki je bila tiskana v skritih tiskarnah. Ena izmed teh tiskarn je bila tudi v Hruševju.

Vse te hrabre ljudi, ki so se uprli sovražniku,  je povezovala želja po svobodi, tej dobrini, ki je na žalost za veliko ljudi v svetu tudi dandanes še vedno nedosegljiva. Na televiziji lahko vsak dan vidimo med žrtvami tudi veliko otrok. Nikomur niso storili nič hudega in vendar živijo vsak dan v strahu in pomanjkanju hrane.

Dragi šolarji, med našimi neustrašnimi predniki so lahko bili tudi vaši pradedje. Morda imate med sorodniki še koga, ki se še spomni pripovedovanja starejših ljudi, ki so doživeli grozote vojne. Povprašajte jih, tako boste lažje razumeli, da ima svoboda neprecenljivo vrednost.

Zato vsi skupaj ohranjajmo spomin na tiste hude čase in bodimo ponosni na boj naših domoljubov in na ta pomemben del naše zgodovine. Še naprej moramo negovati vrednote narodnoosvobodilnega boja, kot so ljubezen do domovine, tovarištvo, poštenost, pravičnost in solidarnost!

Slava vsem, ki so darovali svoja življenja, da bi mi živeli v miru in svobodi.

                                                                   KO ZB NOB Hruševje