Iz Prepiha: Farna cerkev sv. Martina pri Hrenovicah (1. del)

Prepihova rubrika: tu živimo

Farna cerkev sv. Martina pri Hrenovicah, 1. del

Besedilo in fotografije: Marino Samsa

Hrenoviška župnija je leta 2018 praznovala 700-letnico prve omembe. Ob tej priložnosti je bila po zapiskih Franca Rupnika, nekdanjega hrenoviškega kaplana, izdana knjiga Zgodovina hrenoviške župnije. Obširni podatki o cerkvi in pomembnost župnije skozi čas zahtevajo, da skrajšano vsebino predstavimo v dveh številkah Prepiha.

Sveti Martin in martinovanje

V naši deželi je  svetemu Martinu posvečenih kar 94 cerkva, po njem se imenuje tudi veliko krajev Šmartno. Od 4. stoletja pa do poznega srednjega veka se je z martinovim po večjem delu zahodne Evrope začelo obdobje postenja, ki je trajalo 40 dni. To obdobje je bilo v cerkvenem koledarju kasneje skrajšano in imenovano advent (prihod), zaznamuje pa obdobje pričakovanja rojstva Jezusa Kristusa na božični praznik. Čeprav sv. Martin nima posebne povezave z gojenjem trte, se mu po izročilu vendarle pripisuje pomembna vloga pri širjenju vinogradništva po galski regiji v Franciji. Od tod tudi povezovanje praznika tega svetnika z zorenjem mladega vina. Sv. Martin je madžarskega rodu in je eden izmed prvih svetnikov, ki ni umrl mučeniške smrti. Umrl je 8. novembra leta 397 v kraju Candes, ki leži severno od Toursa. Pokopali so ga 11. novembra; na ta dan, ki je po njem dobil ime »martinovo«, praznujemo njegov god. Sv. Martin je eden najbolj priljubljenih škofov in svetnikov vseh časov, k čemur seveda veliko pripomore hvalospev vinski kapljici. Sv. Martina vedno upodabljajo kot vojaka, ki deli plašč z revežem, včasih pa tudi kot škofa z gosko.

Fara je drugo ime za župnijo

Cerkev stoji v zaselku Fara, severozahodno od Hrenovic. To je župnijska cerkev župnije Hrenovice, ki se prvič omenja leta 1318. Kot sedež pražupnije naj bi bila ustanovljena že v drugi polovici 10. stoletja. Dekanija Hrenovice je bila ukinjena leta 1844, ko je bil sedež prenesen v Postojno. V najboljših časih je župnija štela  33 cerkva, danes jih je 15. Hrenoviško župnišče skupaj z gospodarskim poslopjem in notranjim dvoriščem spominja na plemiški dvorec. Župnišče je bilo na novo zgrajeno leta 1804, dozidani so bili še  živinski in konjski hlev, skedenj, svinjak in velik podzemni vodnjak. Na današnjem parkirnem prostoru je bila 1860 zgrajena nova šola. V stavbi, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja žal do tal pogorela, sta bili šola in kaplanija, kasneje krajevni urad.

Zunanja podoba cerkve

Nedaleč od cerkve je pokopališče, na katerem pokopavajo svojce vaščani Hrenovic, Hrašč, Studenca, Dilc, Gorič, Hruševja, Slavinj in Velikih Brd. Nekdaj je bilo pokopališče okrog cerkve, kjer je še danes vidnih nekaj nagrobnih kamnov. Verska stavba, ki kaže danes v splošnem renesančno-baročno lice, je bila večkrat prezidana. Do 17. stoletja je bila kot enoten prostor  v isti širini kot prezbiterij. Zaradi naraščanja prebivalstva je cerkev postajala premajhna. Prezbiterij je bil na novo sezidan v pozni gotiki, v obdobju baroka so cerkev prezidali v triladijsko baziliko. Leta 1625 so glavni ladji prizidali južno stransko ladjo, severno ladjo pa so v celoti zaključili šele leta 1752. Stolp oziroma zvonik je bil zgrajen leta 1639 in je prvotno izstopal iz osnovne zgradbe ter imel tristranski vhod. Njegovo zidovje je visoko 18,5 m, kvadratne stranice pa ob tleh merijo po 5,5 m. Dva kamnita zidca ga ločita v tri nadstropja. V zadnjem se zvonik odpira s kamnitimi biforami, te se zapirajo s kovinskimi vetrnimi polkni. Pokrit je s čebulasto-laternasto streho, ki je pogorela ob topovskem obstreljevanju med drugo vojno. Na prošnjo takratnega župnika Franca Lavrenčiča so zvonik pomagali gasiti tudi nemški vojaki. Ena izmed topovskih krogel pa je letela mimo tega zvonika in priletela v zvonik cerkve v Stranah.

Nad portalnim vhodom, obrobljenim z rustiko, je vzidana kamnita plošča, ki sporoča, da je bil stolp zgrajen v času škofa Pompeja grofa Coroninija leta 1639. Na obeh notranjih  straneh vhodne lope sta vzidani kamniti baročni kartuši, ki izvirata iz velikega oltarja. Pravokotna portala, ki sta nekdaj vodila v stranski ladji, sta sedaj zazidana in uokvirjata stara nagrobnika iz srede 19. stoletja.  Nad njima sta po dve polkrožno zaključeni kamniti okni, zaprti z lunetnimi marmornimi reliefi. Celotno  pročelje zaključuje  kamnit talni zidec. Levo zakristijo so prizidali leta 1752, skupaj z desno pa sta bili deležni prenove leta 1891. Med letoma 1936 in 1938 so cerkev temeljito predelali, obema ladjama vzidali po tri okna in eno okroglo, prezbiterij pa dodatno osvetljujeta dve šilasto zaključeni okni. Pred tem so bili narisani tudi načrti za popolnoma novo cerkev, ki bi bila zgrajena v neogotskem slogu, staro pa bi do tal podrli. Korenit poseg je padel v vodo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Ob prenovi so obe stranski ladji podaljšali skoraj do zahodne stene zvonika in oblikovali novo pročelje, ki vizualno poveča izgled  in  imenitnost sakralne stavbe. Robovi pročelja in zvonika so okrašeni s kamnitimi šivanimi vogali. Pročelje in zvonik sta bila v letu 2017 na novo ometana in prebarvana v avtentično svetlo rumeno barvo, streha zvonika pa je bila prebarvana leta 2013. V zvoniku visijo trije zvonovi, največji in najstarejši v premeru 1,5 m je iz leta 1896 in tehta 1838 kg. Manjša dva, izdelek livarne Lapagna iz Trsta, sta bila izplačana iz vojne odškodnine iz leta 1922. Zvonove in ogredje v zvonišču so obnovili v lanskem letu. Na južni strani cerkve je prizidana kurilnica. Nedavno so obnovili tudi kamniti zid, ki cerkveno ploščad ločuje od parkirišča.