Prepihove ohranjene podobe: Fotoalbum družine Klanjšek iz Orehka

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Klanjšek iz Orehka

Besedilo: Marino Samsa

Fotografije: arhiv Branka Klanjška

Krajevni skupnosti Orehek je z veliko prizadevanja uspelo prekriti ostrešje osrednje stavbe v kompleksu grada Orehek, vidnejšega osamelca med občinskimi gradovi. V zgradbi je v fazi obnavljanja večja osrednja dvorana. Mogoče bo v prihodnosti v tej dvorani našla svoj kotiček obširna zbirka starih predmetov, ki jih že pol stoletja zbira in restavrira domačin Branko Klanjšek. Gremo po vrsti. Najprej si odstrimo delček zgodovine Brankove rodbine. Ob starih fotografijah je bil Branko Klanjšek pripravljen deliti zgodbe in spomine o svojih družinskih prednikih.

Priimek Klanjškove družine izvira iz Velikih Brd. Leta 1749 rojeni Matija Klanjšek je imel sina Jožefa, rojenega 1780. Ta se je poročil s tri leta mlajšo Lucijo Rešavar, Ferjanščevo iz Šmihela. Imela sta deset otrok, šest sinov in štiri hčerke. Sin Martin, rojen 1818, je domov pripeljal izvoljenko Katarino Debevec iz Velikega Otoka. Katarina je umrla mlada, vendar sta imela pet otrok. Martin se je ponovno poročil s sosedovo Uršo Šibenik, Šklavsovo, s katero je imel še štiri otroke. Jožef Klanjšek, Pepcov, sin iz prvega zakona, rojen leta 1846, si je za preživetje pomagal z dodatnim delom. Za Windischgrätza, kneza Huga Alfreda Adolfa, ki je imel kot posestnik predjamske graščine na tem območju lovsko območje, je vršil izkopavanja na Kaculju nad Šmihelom, znanim arheološkim najdiščem. Tam so se prva izkopavanja začela leta 1854. Sulice, bodala, meče in lončevino je nosil knezu, za kar mu je dobro plačal, saj je bil znan tako kot ljubitelj arheologije kot pošten plačnik. Po pripovedovanju Jožef velja za prvega »legalnega« iskalca starih predmetov na gradišču. V starih grobovih naj  bi našel tudi precej nakita, tudi zlatnine. Znano pa je, da ko se govori o zakladih imajo poznejši pripovedovalci pogostokrat velike oči in bujno domišljijo. Jožef je za ženo vzel Marijo Černe, Bajčevo. Od šestih otrok so jima štirje umrli, ostali sta le Apolonija in Terezija. Apolonija se ni nikoli poročila, rodila pa je dva nezakonska otroka. Hčerka Katarina  je umrla v drugem letu po rojstvu, ostal ji je le sin Vinko Klanjšek, oče našega pripovedovalca Branka. Apolonija je živela v ločeni sobi, ki se je držala  Pepcove, danes Suhove domačije. V njej je mladost preživljal Vinko Klanjšek , ki  se je rodil leta 1916. Oženil se je kot dvajsetletni mladenič z vaščanko Antonijo Turk, Ulčarjevo. Skupaj z ženo, hčerkama Bruno in Alojzijo ter sinom Brankom so živeli v leseni hiši iz brun na robu vasi. Jera Turk, Antonijina stara mama, Suhova iz Šmihela, je imela brata Antona, kateremu se je v zakonu rodilo osem otrok in vsi so umrli v prvem letu starosti. Umrljivost otrok zaradi otroških bolezni je bila v tistem času enormna. Vinko, Brankov oče, je krajši čas delal na žagi v Landolu, nato je bil vpoklican v italijansko vojsko. Zaradi začetka druge vojne je vojaško obleko nosil celih sedem let in mami Antoniji ni bilo lahko. Sprva je služil v Anconi, nato pa v Afriki, v Egiptu in Libiji, pretežno v Tripolisu ob morju. Po padcu Italije se je pridružil prekomorskim brigadam in do osvoboditve sodeloval s partizani na Dolenjskem. Po vojni se je vključil v rezervni vojaški sestav, pridobil čin poročnika fregate (manjša bojna ladja) in krajši čas služboval na obali. Leta 1954 se je z družino preselil v Korotan pri Orehku, kjer je dobil službo na vodnem zajetju in črpališču za širšo postojnsko občino. Družina si je delila stanovanje v delu stavbe črpališča. Obenem je v vojnem rezervnem sestavu poučeval mladino predvojaško  vzgojo, pretežno v Hruševju. Kot šest letni fantič je Šmihel zapustil tudi Branko. Po osnov ni šoli se je izučil za elektromonterja in tudi sam dobil službo v Korotanskem vodnem črpališču. Spominja se, kako je cela vas hodila telefonirat k njim  v Korotan, saj so edini imeli telefon. Leta 1971 so odprli novo vodno črpališče v Malnih pri Planini. Po nekaj mesečnem usposabljanju je pristal na novem delovnem mestu. Kot mi je razložil, je črpališče v Malnih zaradi višinske razlike do Postojne potrebovalo dvakratno prečrpavanje vode, v Korotanu pa le eno osnovno. Sedaj so vsa črpališča povezana v enotnem sistemu. Oče je delal na črpališču do upokojitve, Branko pa je nazadnje deset let služboval kot vzdrževalec čistilne naprave v Stari vasi. Oče je umrl leta 1986 za posledicami sladkorne bolezni, mama pa leta 1999. Z zbirateljstvom se je okužil že kot osnovnošolec, mogoče je to strast podedoval po nonotu Jožefu. Že kot deček je na različnih vaških smetiščih, rednih spremljevalcih naselij, pobiral zanimive, za nekatere odrabljene predmete. Prvo priročno skladišče  si je uredil v maminem starem predalniku pod stopniščem. Precej zavrženih predmetov in orodij je nabral na smetišču v Planini. Med obiski pri tamkajšnjih domačinih je spoznal, da ima skoraj vsaka hiša kakšen »spominček« iz podrtega najmogočnejšega baročnega dvorca na Slovenskem. Tudi zgodba Orehovškega gradu ima podobno štorijo.

Branko se je poročil z Sonjo Biasizzo, katere predniki po očetovi strani  izvirajo iz Beneške vasice Miseria, katero ime dobro ponazarja takratne čase. Po mamini strani pa izvira iz Gorenj, po domače pri Tratarjevih. Leta 1985 sta v Orehku postavila nov dom, družina se je povečala za hčerko Mojco, ki je podedovala nekaj zbirateljskih genov in sina Mitjo, ki je prav tako kot nono in oče član zelene bratovščine. Branko ima v svoji hiši tudi lovsko sobo, pravi lovski muzej, kjer ob njegovi razlagi spoznamo vrsto živali, mnoge med  njimi bi večina  obiskovalcev verjetno videla prvič. Na podstrešju bližnjega gospodarskega poslopja  je uredil veliko sobo raznovrstnih  eksponatov. Nabralo se jih je krepko preko 2000. Med ogledovanjem se zavemo s kako velikimi koraki je tehnika napredovala v zadnjem stoletju.

Pa tudi, da so Klanjškovi očitno nepogrešljiva sestavina za dobro orehovško orehovo potico.