Prepih na obisku: Sandi Skočir

Prepihova rubrika: Na obisku

SANDI SKOČIR

Besedilo: Ester Fidel

V Matenji vasi ima koledovanje že stoletno tradicijo in tudi tokrat bo za prenekaterega vaščana prvi dan novega leta rezerviran za voščilo s koledniško pesmijo pri vsaki hiši v Matenji vasi in Rakitniku, najprej pa bodo zapeli sredi Grobišč in v Štivanu. Za negovanje tradicije skrbijo vedno nove generacije. Že vrsto let je gonilna sila Sandi Skočir – pa ne le koledovanja! Univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike je zgled odgovornosti in prizadevanj za skupno dobro vasi in krajevne skupnosti in hkrati odgovor na vprašanje, kako lahko človek zmore ob redni službi, delu na kmetiji in družini organizirati svoj čas tako, da dela tudi za skupno dobro. Že od svojih najstniških let, ko je s harmoniko v roki in v družbi svojih »glasbenih« vrstnikov popestril marsikatero praznovanje, odtiskuje svoj doprinos Matenji vasi in krajevni skupnosti. V mladih letih je njegova generacija »poprijela« tradicijo koledovanja, hkrati pa vnesla še vrsto drugih običajev, ki povezujejo in vključujejo vaščane v prijetno skupnost. Sandi si tudi v okviru sveta krajevne skupnosti prizadeva za dvig kakovosti življenja in napredek tako Matenje vasi kot ostalih treh krajev v mladi Krajevni skupnosti Štivan, vedno z optimizmom in vztrajnostjo. 

Sandi, čeprav se je družina v vašem najstniškem obdobju preselila s Prestranka v Matenjo vas, očitno niste imeli težav z vključitvijo v vrstniško družbo in ste hitro postali »Matenc«.

Po srcu Slovenc, v duši Matenc! je slogan, s katerim se najbolje poistovetim. V vaško življenje sem vključen praktično od otroštva, aktivneje pa od poznih najstniških let, ko je vaška mladina pričela z nekaterimi dejavnostmi, ki so nam še dandanes v ponos in veliko veselje. 
S Prestranka smo se preselili v hišo v Matenji vasi, ko sem imel dvanajst let, vendar nisem imel nobenih težav, ker sem poznal vse otroke, saj smo vsi obiskovali šolo na Prestranku. Veliko smo se družili pod okriljem takratnega župnika Bogomirja Trošta, ki je skrbel, da smo kot strežniki in pritrkovalci stkali pristna prijateljstva. Imel sem bogato mladost predvsem zaradi glasbe, s katero smo popestrili obilo praznovanj in ostalih dogodkov. V tistem času sem med matenško družbo spoznal tudi svojo ženo Tjašo, Matenko, in skupaj sva že 25 let.  Žal pa sem v najlepših mladostniških letih, leta 2003, zaradi bolezni izgubil brata in najboljšega prijatelja. Zato mi je družina še posebej pomembna.

Kje pa vas je ulovila ljubezen do živali in zemlje, da ste postali prevzemnik kmetije?

Nisem prevzemnik, kmetija je nastala na mojo željo z nakupom kobile leta 2005. Mama izhaja iz kmečke družine v Selcah in to je verjetno izvor moje ljubezni do živali, saj sva tam preživela z bratom kot otroka veliko časa. Verjetno bi bil veterinar, a sem poslušal pameten očetov nasvet, da lahko povezujem drug poklic z ljubeznijo do živali, in tako sem se odločil za študij elektrotehnike. Zdaj ob redni zaposlitvi v dispečerski službi elektroenergetskega sistema v Novi Gorici večino svojega življenja posvečam naši kmetiji, na kateri redimo čudovito pasmo šarole goveda. Leta 2005 smo namreč naredili prvi hlev za našo kobilo in do leta 2013 prišli do 5 konjev. Takrat pa smo se preusmerili v govedorejo. Travniki, ki smo jih na začetku obdelovali, so bili v večini zaraščeni. Tu okrog ni bilo več veliko kmetij, ker je v preteklosti na eni strani reke Pivke prevzemala zemljišča država za zadrugo, na drugi strani železnice pa vojska namenjala vaško gmajno za vadišče.

Delo na kmetiji mi je v veliko veselje, veliko truda in sredstev vlagamo v oskrbo živali. Predvsem ob pomoči očeta dobro skrbimo zanje. Zanimanje za področje veterine me navdihuje še danes, da si ob strokovnih člankih pa tudi ob lokalnem  veterinarju širim obzorje, kar mi pride prav pri delu z živalmi. Vključeni smo tudi v rejski program Društva rejcev govedi za meso Slovenije, v katerem je velik poudarek na ustrezni genetiki, in se to v praksi izkazuje kot zelo koristno. Pasmo šarole goveda smo namreč izbrali ravno zaradi njenih dobrih lastnosti, ki jih izkazuje s čvrstim zdravjem in dobrimi nogami, da lahko obdelujemo ta trd kraški teren.

Torej je širjenje obzorja tudi na področjih, povezanih s kmetijstvom, do neke mere del vašega hobija?

Za kmetovanje so pomembna specifična znanja in prav je, da jih kmetje vedno znova širimo predvsem zaradi izzivov in novih bolezni, ki prihajajo iz sosednjih držav in nas ogrožajo. Zato je povezovanje v kmetijstvu izrednega pomena. Dejaven sem tudi v Konjeniškem klubu, vendar imam zdaj le še enega konja za svoje veselje. 

Marsikdo tarna, da zaradi službe nima časa, vi pa ste kljub službenim obveznostim in delu na kmetiji dejavni tudi v krajevni skupnosti. Kaj vas je pritegnilo in kaj vas vleče, da vztrajate tudi v obdobju, ko je naša družba naravnana precej individualno?

V KS sodelujem od leta 2014, najprej sem v okviru KS Prestranek, kamor je spadala tudi Matenja vas, od leta 2018 pa v novi KS Štivan. Pritegnil me je predvsem čut odgovornosti in ta me še vedno poganja. Vendar čutim, da počasi popušča predvsem zaradi dolgotrajnih birokratskih ovir, zaradi katerih se marsikatera investicija oziroma projekt nerazumno dolgo vleče. Vse skupaj daje včasih občutek, da se na nekaterih področjih nič ne premika. Obenem pa me tolaži dejstvo, da bi bilo sedaj že marsikaj urejeno, če bi se začelo poganjati pred 20, 30 leti. 

Katere prednosti ima nova KS Štivan v primerjavi z obdobjem, ko so tri vasi spadale v KS Prestranek?

Tedaj je bila odobrena razdrobitev skupne krajevne skupnosti Prestranek predvsem zaradi vztrajne želje "Štivancev" in  preobsežnosti KS Prestranek v prvotnih okvirih. Prebivalci treh vasi smo tako pridobili predvsem možnost, da odločneje izražamo potrebe, s čimer bi naši kraji pridobili nekaj več občinskih sredstev.  

Ste ob "samostojni" krajevni skupnosti začutili nek nov zagon?

Vsekakor. Izrazil se je predvsem občutek neke skupne odgovornosti, da se začne urejati zadeve, ki so desetletja stale. KS Štivan je dobila ime po področju Matenje vasi, na katerem že več kot 350 let stoji cerkev sv. Janeza Krstnika in globoko povezuje vse tri vasi geografsko in kulturno. Tam imamo svoje pokopališče, prvotno osnovno šolo in čudovit kamnit most čez reko Pivko. 

Sokrajani imajo veliko pohvalnih besed o vaših organizacijskih in povezovalnih sposobnostih. Ob katerih priložnostih se povezujete v vasi ali v krajevni skupnosti?

Štivanci imamo kar nekaj tradicionalnih kulturnih dogodkov. Letos obeležujemo že 25-letnici tako Matenškega shoda kot tudi  pustnega rajanja. Matenški shod z vaško veselico se odvija na soboto pred godom sv. Janeza Krstnika in državnim praznikom, 25. junijem. Pustna sobota je namenjena obhodu kraja, ob čemer se na koncu stare in mlade maškare poveselijo ob živi glasbi v vaški gostilni Livada. Zelo pestro je tudi 26. decembra, ko v Orehku najprej blagoslovimo konje, nato pa v vaški gostilni Livada pripravimo druženje ljubiteljev narodno-zabavne glasbe, na katerem godi prav vsak, ki ima vsaj malo posluha za kakšen inštrument. Najbolj ponosni pa smo seveda na koledovanje in na našo koledniško pesem.  

V prazničnem času je pri vas značilno koledovanje. Kako poteka?

Koledovanje je starodavni običaj, ki je ohranjen v zelo redkih slovenskih krajih. Na 1. januarja se zberemo pod lipo v Matenji vasi. Najprej voščimo pri vaški štirni sredi Grobišč. Nato začnemo prepevati koledniške pesmi in jih v tistem dnevu zapojemo prav pred vsako hišo v Matenji vasi in Rakitniku. Na začetku se zbere manjše število pevcev, nato pa se ob obisku posameznih hiš priključi še marsikdo. Na koncu običajno šteje četica prek 50 pevcev. Krajanom zaželimo s pesmijo sreče in zdravja ter dobro letino. Darovana jajca in klobase nato na prvo soboto po 1. januarju uporabimo za »hemendeks« in se v izpraznjenih prostorih trgovine MFM Intarzija (v lasti družine Malneršič)  ob živi domači glasbi podamo v novo leto. Običaj se je skozi leta prilagajal trenutnim potrebam in sposobnostim tistih, ki so ga izvajali.  

Kako pa vidite prihodnost negovanja običajev, je dovolj zanimanja tudi med mladimi?

V današnjih časih, ko je tradicionalno slovensko že skoraj sramotno, je med mladimi  vseeno izjemno zanimanje za ohranitev običajev, ker imajo dober zgled v starejših. Ravno običaji so tisti del kulture, ki slovenski narod razlikujejo od drugih, in jih je treba redno negovati. Brez kolednikov namreč ni koledovanja, brez maškar ni pustnega rajanja … Zato lahko največ naredimo z lastnim zgledom – da se dogajanj ob običajih udeležujemo in jih tako s ponosom ohranjamo. Čez 50 let bodo zato mogoče še vedno prepevali čutno kolednico.

Kaj bi si želeli za svojo krajevno skupnost v prihodnje?

V KS Štivan je ogromno projektov, ki predvsem zaradi dolgotrajne birokracije še vedno niso v fazi izvedbe. Dolgo smo čakali na izgradnjo avtobusnih postajališč v Matenji vasi, zdaj se ta projekt končno izvaja. Eden večjih zalogajev je vsekakor tudi nedokončana kanalizacija, katere izvedba pa je odvisna tudi od ljudi, saj nekatera področja čakajo zaradi nesoglasja lastnikov zemljišč v smislu "sem ZA, vendar ne čez mojo zemljo«.  Veliko truda vlagamo tudi v pridobitev zemljišča za izvedbo dodatne ceste in kanalizacije iz novega naselja ter nadalje za izgradnjo vaškega doma in igrišča. Tako bi KS končno pridobila svoje lastne objekte in prostore, s katerimi bodo lahko razpolagali naši zanamci in se v skupnosti še bolj povezali. Zelo pa se zavedam, da so to projekti »na dolgi« rok, in terjajo veliko vztrajnosti. Želel bi si tudi, da bi se vaščani še bolj povezali in se še bolj vključevali tako v družabne dogodke kot v delovne akcije.

In kakšne želje imate na osebni ravni?

Osebno si želim predvsem zdravja, saj vedno bolj čutim, da je to ena najpomembnejših dobrin. Močno si želim, da bi se nam kot narodu ohranila "zdrava kmečka pamet", saj jo bomo v boju proti pretirani uporabi predvsem zaslonov in umetne inteligence še kako potrebovali. Obenem si želim tudi to, da bi svoja sinova vzgojil v pridna, poštena in zavedna Matenca, ki bosta z veseljem ohranjala slogan "Po srcu Slovenc, v duši Matenc! ".