Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma ansambla Torbarji

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma ansambla Torbarji

Besedilo: Marino Samsa

Fotografije: arhiv Tomislava Mulca

S pomočjo starih fotografij in s pričevanji posameznikov smo se v tej rubriki že spomnili znanih glasbenih zasedb, ki so delovale na Pivškem. Aldabor, Venera, Akordi in Metronomi so pomagali prenekaterim vnetim plesnim parom »znucati« čevlje. Marsikateri bralec bo ob tem nostalgično vzdihnil: »Ja, to so bili časi!« Vsi ti »plesni« dogodki so nekako zgubili svoj zagon z razpadom skupne države, z menjavo generacij in z razkrojem velikih gospodarskih podjetij. Med zadnjimi popularnimi glasbenimi skupinami tega obdobja je bil narodno-zabavni ansambel Torbarji. O zasedbi nam je nekaj  spominov obudil Tomislav Tomo Mulec, ki je pri ansamblu od ustanovitve pa do zadnjega nastopa raztegoval meh harmonike.

Nastanek ansambla je sprožil pravzaprav začasni zaključek delovanja takrat znanega ansambla Trio Ivana Korošca (pozneje Karošca), kateremu so se pridružili pevci Studenški fantje. Kitarist Radovan Kavčič, doma iz Belskega, je iz ansambla odpeljal pevca Bojana Furlana (Kavcovga iz Studenega)  in kontrabasista Borisa Kobala, ki je glasbeno pot začel pri skupini Aldabor, ter začel sestavljati svojo glasbeno skupino. Na klarinetu se jim je pridružil Borisov sin Matjaž Kobal, takrat še študent glasbene akademije. To je bilo jeseni leta 1986. Tomislav Mulec je harmoniko igral že prej pri priložnostnih skupinah. Ob enajstih zvečer – to je taka ura, ko glasbeniki glave vkup tiščijo, in je bil Tomo že v postelji, mu je na vrata potrkal snubec Radovan Kavčič, poznejši vodja ansambla. Da je bil njegov namen bolj prepričljiv, je s seboj pripeljal Danila Čekado in Silva Čuka, Tomova znanca, oba prekaljena harmonikaša. Takoj jim je moral odigrati nekaj pesmi in že je bil potrjen za novega člana. Čekada mu je takrat poklonil kompliment, da sam ne bi bil sposoben ničesar zaigrati, če bi njega ob taki uri vrgli iz postelje. Zaradi pravega zvoka so želeli sestaviti kvintet, zato so pridobili še trobentača Marka Koritnika, ki je do takrat sodeloval z Metronomi. Tenoristu Bojanu Furlanu se je pridružila pevka Nada Lozar iz Vipavske doline. Nada se je pozneje poročila z Mirom Paškvanom, multiinstrumentalistom, med drugim tudi članom skupine Metronomi. Oba  že dolga leta poučujeta na Glasbeni šoli Vipava, Nada je tudi ravnateljica. Torbarji so začeli z vajami in se največkrat sestajali na domu Borisa Kobala v Dilcah. Prevladujoči  žanr so bile narodno-zabavne pesmi, zato so se odločili za narodne noše, takšne, kot jih še danes nosi večina ansamblov. Izdelal jih je Jože Mulej iz Zgornjih Gorij pri Bledu. Kot se Tomislav spomni, so bile cene zasoljene, vsaka je stala takratnih 1000 nemških mark. Nabavili so novo ozvočenje Elektro voice in ga  testirali v avtokampu Pivka jama na brezplačnem nastopu. Prvi nastop so imeli na ploščadi pred Postojnsko jamo, kjer so nato igrali  v sezoni vsak dan, razen ob ponedeljkih. Postali so tako rekoč Jamski hišni ansambel. Pogosto so igrali v Pivki jami in na večjih tradicionalnih prireditvah, kot sta bila Furmanski praznik in Kmečki praznik v Strmci, ter v motelu Erazem, na predstavitvah različnih kuhinj ... Za predstavitev dalmatinske kuhinje so večer nadgradili z dalmatinskimi popevkami in tako so zaradi želja organizatorjev in poslušalcev začeli igrati tudi zabavno plesno glasbo, narodno nošo pa so zamenjali z drugačno opravo. Bobnarja niso imeli nikoli, po potrebi so uporabili »ritem mašino«. Na nastope so se vozili v glavnem s svojimi avtomobili, po dva skupaj, da so lahko tovorili tudi inštrumente in ostalo opremo. Tomislav se je največkrat prevažal z Markom Koritnikom, Boris je moral v svojega yuga poleg kontrabasa stisniti še Matjaža. Le enkrat so se na nastop v hotel Bernardin odpeljali z rdečim Renault kombijem Postojnske jame. Vožnja v utesnjenem zaprtem furgonu brez oken je vsem ostala v grenkem spominu. Tak neprekinjeni tempo nastopanja je težko zdržati, člani so se naveličali, odhajali in  zasedba se je spremenila. Klarinetist Matjaž Kobal je moral na služenje vojaškega roka, Marko se je poslovil in kot trobentač je vskočil Milivoj Matkovič, letošnji prejemnik Gerbičeve nagrade na področju glasbene vzgoje in izobraževanja ter dolgoletni ravnatelj GŠ Cerknica. Matjaža je na klarinetu zamenjal Danijel Stepan, na mesto pevke Nade je vskočila Karmen Širca, pozneje profesorica na postojnski glasbeni šoli, tudi dobitnica Gerbičeve nagrade. 

Ansambel Torbarji, skupina odličnih glasbenih posameznikov, žal kljub večletnemu neprekinjenemu igranju ni ustvarjal svoje glasbe in ne hrani nobenih svojih posnetkov. Po osamosvojitvi so imeli vedno manj nastopov in ansambel se je počasi razšel. Nazadnje sta imela Tomislav in Matjaž, ki se je ansamblu spet pridružil po vrnitvi iz vojske, skupaj še nekaj nastopov in si poiskala glasbene kolege, da so vskočili po potrebi. Zadnjega sta imela leta 1992 v vasi Mozelj, razpršenem naselju med Kočevjem in Črnomljem. Tam so tradicionalno prirejali veselico Oslovska noč, na  kateri je bila glavna nagrada na srečelovu živ osel, kar nam nazorno dokazuje, kako »odbite« veselice so bile v analognih časih. 

 Ansambel Torbarji, prva zasedba: Tomislav, Bojan, Matjaž, Marko, Boris, Nada in Radovan, Foto Žnidaršič Cerknica.

Torbarji v drugi zasedbi: Bojan, Radovan, Tomislav, Karmen, Danijel, Milivoj in Boris.