Prepih na obisku: Tina in Mitja Klanjšek

Prepihova rubrika: na obisku

Tina in Mitja Klanjšek

Besedilo: Ester Fidel

»Nikoli ne obupaj,« je bil Prepihov moto pri prepričevanju zakonskega para Klanjšek za  intervju. Še zlasti Mitja je vztrajno odklanjal sodelovanje, češ da se ne želi izpostavljati. Namen Prepihovih obiskov pa je ravno v tem, da s spoštovanjem predstavimo in izpostavimo ljudi, ki so nam s svojim delom in predanostjo skupnosti lahko svetel vzgled. Tina in Mitja Klanjšek sta vredna tega spoštovanja še toliko bolj, ker si oba kljub družinskim in službenim obveznostim predano prizadevata za višjo kakovost življenja v Orehku – tako materialnega, »infrastrukturnega«, kot tistega, ki poboža duše in srca ljudi ter jih povezuje. Univerzitetna diplomirana politologinja najde ob delu v postojnskem podjetju Kovod in skrbi za družino s tremi najstniki čas za vodenje Krajevne skupnosti Orehek in dejavno delovanje v postojnskem občinskem svetu. Čeprav tega ne obeša na veliki zvon,  pa je s svojo sodelovalno naravnanostjo v prvi vrsti, ko gre za sodelovanje krajevnih skupnosti na občinski ravni. Univerzitetni diplomirani inženir strojništva je ob skrbi za družino in delu v ajdovskem Pipistrelu že dva mandata predsednik Športno kulturnega društva Orehek. »Človek akcije« se dobro znajde tako na odru lepo obnovljenega Kulturnega doma Orehek kot pri vseh krajevnih dejavnostih z lopato, kosilnico in drugimi orodji, rad pa obuje tudi superge in odteče maraton. V pogovoru sem med vrsticami ves čas zaznavala, da jima ni težko usklajevati vseh svojih obveznosti s prostovoljnim delom v rojstnem kraju, saj ga imata rada. Njuna energija brez velikih besed odraža medsebojno ljubezen in ljubezen v najširšem pomenu besede – do družine, do domačega kraja in njegove zgodovine, močno zaznamovane s kulturo, do umetnosti, do gora pa tudi do drugih dežel, ki jih spoznavata na družinskih potovanjih.  

Kje je izvor vajine dejavnosti v krajevni skupnosti in društvu?

Tina: Meni je bila že od malih nog zgled družina tako v dejavnosti kot v raznolikosti vključevanja v krajevno dogajanje. To je bil vedno način življenja in logično je, da sem se tega navzela tudi sama.  Stara starša po atovi strani sta bila dejavna v cerkvi – stara mama krasilka in pevka, stari ata mežnar. Po mamini strani je bil stari ata aktiven član zveze borcev in društva upokojencev, zelo rad je tudi prepeval. Mama je delala v vaški trgovini, veliko je bila v stiku z ljudmi, ata je mežnar v cerkvi. Med mojimi otroškimi spomini so delavnice za otroke pa pohodi z vaško pohodniško skupino, takrat je živela tudi dramska skupina. Dejavno sem vključena od svoje polnoletnosti. Takrat, sredi devetdesetih  let, smo se povezali s sedanjo KS Štivan in začeli organizirati skupno miklavževanje za otroke iz Orehka, Rakitnika, Matenje vasi in Grobišč.

Mitja: Mene je navduševala povezanost ljudi v Orehku. V moji mladosti tista »kritična masa« ljudi, ki povleče naprej, ni bila problem. Za pusta se je na primer vedno zbralo 50 do 70 ljudi in smo šli v povorko. V Orehku smo imeli tri pevske zbore. Košarko smo igrali malodane vsak dan na asfaltu, danes pa imamo urejeno igrišče, a tega navdušenja med mladimi skorajda ni več.

Sicer imam zgled v družini. Oče je pevec, že pred 40 leti je sodeloval na reviji Primorska poje; poseben odnos ima tudi do izročila prednikov, saj je zavzet zbiralec starih predmetov. Mama pa za svoje veselje zbira vabila in druge zapise, ki izkazujejo delovanje našega športno-kulturnega društva in krajevne skupnosti.

Tina, predsednica Krajevne skupnosti Orehek ste od njenega nastanka, že 16 let, več mandatov tudi občinska svetnica. Kdaj ste vstopili v lokalno »politiko«?

Tina: Leta 2002 sem prvič kandidirala za Svet Krajevne skupnosti Prestranek, članica sem bila dva mandata, do leta 2010. Takrat smo se v Orehku odločili za svojo krajevno skupnost predvsem zaradi lastnih finančnih sredstev in prepričanja, da bomo tako zagotovili večji napredek vasi. Predsednica naše krajevne skupnosti sem že od začetka.

Od kdaj pa ste občinska svetnica?

Tina: Za članico občinskega sveta sem prvič kandidirala in bila izvoljena leta 2006. Pravzaprav so moje delo prepoznali in me povabili h kandidaturi ljudje, ki so sestavljali Listo krajevnih skupnosti POPER, za podeželje in mesto. Mislim, da je k temu pripomogel tudi referendum o gradnji regijskega centra za ravnanje z odpadki v Orehovških brdih leta 2005. V Orehku in tudi v sosednjih krajevnih skupnostih smo bili proti tem načrtom; zbrali smo dovolj podpisov, da smo dosegli razpis referenduma. Tako smo pokazali, da nam ni vseeno, kakšna bo prihodnost naših vasi. Po moji izvolitvi v občinski svet smo bolj neposredno utemeljevali potrebe po občinskih sredstvih. Z veliko mero zagona in prostovoljnega dela ter s pridobljenimi sredstvi iz občinskega proračuna smo leta 2010 uspeli urediti naš kulturni dom v celoti, z obnovo pa smo začeli leta 2002. Takrat je bil v zelo klavrnem stanju – streha je puščala, zidovi so klicali po obnovi, okna in vrata je bilo treba zamenjati. Najprej smo izpogajali sredstva za novo streho. Začetki so bili težki, saj so nam tako v KS kot na Občini očitali, da nimamo vsebin. Ampak smo se trudili, za silo smo uredili dva prostora v kulturnem domu, ustanovili Športno kulturno društvo Orehek in v letih 2003 in 2004 izvedli po štiri dogodke na leto.

Kulturnih in drugih dogodkov pa je bilo v Orehku iz leta v leto več. Mitja, koliko časa ste na čelu društva?

Mitja: Vseskozi smo se zavedali, da če ne bomo delali sami, ne bo premikov. Zato smo ustanovili društvo. Sami smo uredili tudi igrišče za košarko in nogomet. Primer: zbrali smo denar za cement, da smo zabetonirali steber s košem.  Ko je društvo raslo, so tudi na Občini opazili njegovo živost in vsebino. Prva predsednica je bila Anita Bergoč, sledila sta ji Borut Gorjanc in Anja Bizjak, zadnja dva mandata ga vodim jaz. Zavedamo se, da je bila kultura v Orehku vedno močno prisotna po zaslugi prizadevnih ljudi, zato se marsikaj od te nedavne zgodovine trudimo iztrgati pozabi časa.

Čemu pripisujte to zavzetost ljudi?

Mitja: Naša generacija je bila zelo povezana in prav to je verjetno formula tega vzpona in razvoja društva. Dejansko smo mladi »dvignili gor« društveno dogajanje in zastavili pot svoje krajevne skupnosti, starejši pa so nas pri tem podpirali.  Pred letom 2000 nismo imeli pogojev za delovanje, in morda smo se zato v obdobju od 2000 do 2015 lotevali vseh del pri obnovi kulturnega doma in tudi drugje v velikem številu, z veliko zagona. Zdaj pa se mi zdi, da ni več toliko volje. Vsi se trudimo, vendar bi si želel več energije in zavzetosti, na primer da ustanovimo gledališko skupino in zavihamo rokave. Pri kulturi ni tako močne želje, kot je na primer v primeru zavzemanja za eno cesto.

Tina: Dogovarjamo se, da si bomo razdelili delo in organizacijo dogodkov in morda bomo na ta način pritegnili mlajše.

V rokah držita vajeti najpomembnejših združenj v vasi – krajevne skupnosti in društva. Se kdaj zalotita v nesoglasjih?

Tina: Krajevna skupnost in Športno kulturno društvo imata ločene pristojnosti. Prva skrbi za pogoje bivanja v vasi in tudi delovanje društva. To skrbi za vsebine, pri pridobivanju finančnih sredstev je vezano na Občino, in ne na KS. Seveda pa smo močno povezani zlasti pri organizaciji dogodkov, in si pomagamo. Jedro desetih ljudi priskoči na pomoč ne glede na to, ali gre za KS ali za društvo.  Pri vodenju spoštujeva najine pristojnosti in se ne vtikava, si pa izmenjava mnenja, in se včasih tudi ne strinjava.

Mitja: Tina je družboslovka, jaz sem tehnični tip – grem pa naredim (smeh). Včasih je tudi malo nejevolje, a znava upoštevati drug drugega ali pa »to vrževa čez ramo«. Sicer človek z leti tudi osebno raste in zna postaviti odnose na pravo mesto – ne samo v najinem odnosu, ampak tudi v odnosih s sovaščani. Pomembno je, da upoštevava konstruktivno kritiko, in se ne obremenjujeva s kritizerstvom ter da v krizah drug drugega motivirava.

Tina, predsedniki drugih krajevnih skupnosti so večkrat izpostavili vašo povezovalnost in sodelovalnost. Kako se odraža ta vaša značajska lastnost?

Tina: Na primer pri božično-novoletni akciji obdarovanja starejših krajanov. Ko se je KS Postojna odločila, da je ne bo več koordinirala na ravni cele občine, smo se na posvetovalnem svetu predsednikov KS strinjali, da bi jo morali negovati še naprej. Prevzela sem koordinacijo, tako da v KS Orehek poskrbimo za nabavo vseh daril, razdelijo pa jih znotraj vsake KS. In moram pohvaliti vse predsednike KS, saj so vedno pripravljeni pomagati. Povezovalnost pa ljudje v vasi najbolj začutijo v tem, da »zgrabimo« na vseh koncih – najsi bo komemoracija ali blagoslov konj, v vasi ne moreš deliti dejavnosti po svetovnonazorskih prepričanjih.

Na kaj sta pri svojem družbenem poslanstvu še posebej ponosna in česa si želita v prihodnje?

Tina: Zagotovo so bili pomembni mejniki ustanovitev Krajevne skupnosti Orehek, obnova kulturnega doma in premiki pri obnovi gradu. Upamo, da bomo uspešni tudi z vsebinami v tem spomeniku naše davne preteklosti. Razmišljamo o koncertu, dogovarjamo se za spomladansko čistilno akcijo okolice gradu … Mislim, da se ljudje premalo zavedamo, da ta grad po Valvazorjevih zapisih piše zgodovino že od 13. stoletja; škoda bi bilo, da ga pustimo propadati. Ne nazadnje je ob gradu ena najstarejših lip v Sloveniji, v njegovi bližini pa Jama v Lozi, v kateri so našli orodje iz kamene  dobe, drobce zgodb iz davne preteklosti.

Infrastruktura v vasi še ni povsem urejena, a to presega okvire krajevne skupnosti. Morda se nam priložnost odpre znotraj projekta za oskrbo slovenske Istre z vodo, ker naj bi vodovod potekal tudi preko naše krajevne skupnosti. Kanalizacijsko omrežje bi morali zgraditi na novo.

Mitja: Ponosen sem, da še vedno pride na naše prireditve 80 do 100 ljudi, tudi iz drugih krajev. Ti nam namenijo skoraj več pohval kot domačini, čeprav je tudi teh veliko. Lepo je, da še delujeta dva zbora – Vanda Križaj in Varda, slednji v manjšem obsegu, a smo še živi. Knoblovi dnevi so postali tradicija; pri dvigu prepoznavnosti Pavla Knobla je bil izjemen doprinos Dragane Čolić. Cikel Poznamo domače kraje je na dokaj visoki ravni, a ni tako odmeven. Priložnost za novo zgodbo ponuja tudi grad, ki bo v prihodnjem letu v celoti prekrit z novo streho.  Trudimo se, da na letni ravni naredimo dvajset dogodkov z različnimi vsebinami.

Tina: Največja želja je, da bi uredili grad, vanj vnesli primerno vsebino in ga odprli za javnost. Zavedam se, da je ta želja še posebej goreča pri meni osebno, saj imam do kulturne dediščine našega kraja poseben odnos.

Kaj vaju še motivira za nadaljnje delo?

Tina: Po eni strani mi recimo pometanje pred kulturnim domom, košnja pri gradu in pogovor z ljudmi pomenijo sprostitev. Včasih pa potrka tudi slaba vest, ali morda zaradi prevelike vpetosti v vaško in društveno dogajanje zapostavljam otroke. Ampak kljub tem čustvenim premetavanjem rada delam, saj edino to, da sami vlečemo naprej, prinaša rezultate in zadovoljstvo. To funkcijo bi rada predala, ker je prav, da pridejo nove generacije z novimi idejami. Če pa bi bile moje izkušnje koristne in bi želeli, da sem zraven, sem pripravljena sodelovati. Žal še nimam naslednika, ki bi si želel voditi našo KS.  Z Mitjem sva iskreno hvaležna za podporo in pomoč v celotnem obdobju vsem ljudem, ki so te dosežke soustvarjali. Dva človeka ne moreta sama narediti velikih premikov.

Mitja: Zdi se mi, da smo s tem rasli, zato si ne predstavljam, da bi križem rok opazoval, kako se nič ne dogaja. Zdaj imamo že nekaj izkušenj in kljub temu da je človek že malo čuden, če v teh časih dela za skupno dobro, je v tem neko zadoščenje. Še vedno imamo veliko več pozitivnih kot negativnih odzivov.  Tako kot Tina pri krajevni skupnosti tudi jaz razmišljam, da bi vodenje društva morala zgrabiti nova generacija.

Kako vama ob treh otrocih in službah uspeva usklajevati vse obveznosti?

Tina: Otroci so v šoli zelo pridni, nimava veliko dela z njimi. Vzgajala sva jih v smeri samostojnosti in odgovornosti, zlasti Mitja je postavljal meje in se jih držal in zdaj se to pozna. Oba imava le dopoldansko izmeno – jaz na Kovodu, Mitja v Pipistrelu v Ajdovščini, zato lahko razpolagava s popoldanskim časom in vikendi.

Vama sploh ostane čas za katero drugo prostočasno dejavnost?

Tina: Znava si vzeti čas za vse, kar veseli tudi otroke – za smučanje, potovanja, hribe,  morje. Srečo imava, da naju povezuje veliko skupnih zanimanj; tako obiskujeva plesne vaje v domačem kulturnem domu in abonmajske predstave v ljubljanski Operi. Le maraton ni skupen (smeh).

Mitja: Petje in tek sta pa le moja hobija. Pojem pri našem nekoliko zdesetkanem cerkvenem zboru Varda, odtekel sem tudi deset maratonov. Mama mi za vsak maraton nameni denar za »pušeljc« po navdihu iz filma, ki se je je očitno dotaknil.