Prepih na obisku: Zdenka Kanoni

Prepihova rubrika: Na obisku

ZDENKA KANONI

V Planini mnogi zanimivi krajani različnih generacij, poklicev in poslanstev pišejo s svojim delovanjem zgodovino in vidno sooblikujejo svoj prostor in čas. Kar nekaj smo jih v Postojnskem prepihu že predstavili. Tokrat me je pot peljala od veličastne kulise gradu Haasberg mimo pravljično lepe Škratovke v nekdaj znamenite Malne, kjer v majhni hiši že kakšnega četrt stoletja domuje nadvse prijetna gospa Zdenka Kanoni. Ljubiteljsko se je zapisala kulturi in gledališču, hobiju, v katerem uživa in mu je predana z dušo in srcem. Zadnja leta skorajda sama uživa v tem očarljivem vodnatem zelenem kotičku, ki ga ne bi zamenjala za noben drug kraj na svetu. Tu je srečna v objemu narave in ljudi, s katerimi je stkala mnoge tople vezi. Poznamo jo kot srčno, preprosto, žlahtno in povezovalno osebo, polno vedrine. Dvajset let je tega, kar se je aktivno pridružila Gledališki skupini Ščuka v Planini in v vseh teh letih odigrala mnogo vlog. Nastopila je namreč v vseh predstavah, in v tej sezoni soustvarja že trinajsto po vrsti. Za vlogo Claudie v predstavi Mobi je leta 2014 prejela priznanje regijskega selektorja za žensko vlogo (JSKD), leta 2023 pa  zlato Linhartovo značko za 15-letno udejstvovanje na gledališkem in lutkovnem področju. S pokojnim možem Janezom Kanonijem sta bila kar nekaj let tudi igralski tandem, sicer pa smo ga kot strastnega in predanega jamarja veterana predstavili v našem časopisu leta 2017. Zdenka kot nepogrešljiva in priljubljena članica gledališke skupine rada recitira in nastopa še na mnogih drugih kulturnih prireditvah ter seje svoje svetovljanstvo tudi na mladi rod. Vitalna, zgovorna in bistrega duha neskončno rada bere knjige in skrbi za svoje štiri muce, na zalogi pa ima še veliko energije.

Povejte nam, kako in kdaj vas je življenjska pot iz Ljubljane zanesla v Malne, ki so še pred dobrim stoletjem na veliko mleli in imeli čisto drugačno podobo. 

Mož Janez je še kot otrok navdušeno spremljal svojega očeta pri muharjenju in ribarjenju na Unici. Tako se mu je ta prelepi košček naše edinstvene kraške  narave s Planinskim poljem za vselej vtisnil globoko v srce. Zato ni čudno, da si je že kot mlad močno želel nekoč zaživeti prav tu, kjer je na robu polja s svojim društvom ves čas predano raziskoval in predstavljal tudi bližnje jame. 

Zaselek Malni je bil več kot 300 let pomemben gospodarski steber ob izviru Malenščice, znan po več mlinih in žagah venecijankah iz 18. stoletja. Območje je zaznamovala bogata mlinarska tradicija, ki je začela med obema vojnama zamirati. Temu so botrovale tudi poplave, saj niso bile redkost. Tu, kjer stoji zdaj vaša hiša, je bil gotovo eden od mlinov? 

Res je, tudi ta naša hiša ima zgodovino. Kako lepó in premožno je s pripadajočimi gospodarskimi poslopji izgledala nekdaj, v svojih najboljših letih, vidimo na tejle večji sliki (pokaže mi jo v kuhinji na steni). Nastala je na podlagi stare fotografije iz časa proti koncu 19. stoletja. Spomnim se, da jo je pred mnogimi leti prinesel k nam nek možakar, ki ni bil domačin, v sliki pa jo je kasneje upodobil slikar, čigar imena žal ne vem več. Saj veste, tu v Malnih je imela v preteklosti vsaka hiša svoj mlin ali žago, in kar okoli devet jih je bilo. Potem pa je skupaj s sosednjo hišo pogorela, ker je vanjo udarila strela. Pokazala se je prilika za odkup parcele in tako je na njej zrasla naša hiša. Od leta 1994 je v njej prva leta več časa prebil mož, jaz manj, ker sem bila takrat še v službi v Ljubljani. Kasneje, leta 2003, ko sem tudi sama postala upokojenka, sem se dokončno preselila sem. Poleg soseda, ki bolj občasno pride semkaj, sem bila po moževi smrti od leta 2021 nekaj let tu pravzaprav edina prebivalka. Glede na odmaknjenost me nikoli ni bilo strah in mi ni dolgčas – tu se počutim res srečno in varno. No, nedavno se mi je pridružil sin, tudi sam velik ljubitelj narave.

Kako pa se je rodila vaša ljubezen do gledališča in lepe besede? Že vaš pogovorni jezik namreč lepo zveni, z izbrušeno dikcijo, kar po svoje razodeva tudi vašo naravo, talent oziroma ljubiteljsko žilico.

Že v osnovni šoli sem veliko sodelovala na proslavah, pri raznih igrah in recitacijah. Bolj kot ne na željo staršev sem zaključila ekonomsko šolo, ki pa mi ni dala tiste širine, kot bi mi jo gimnazija. Ljubezen do izražanja lepe besede pa je ostala nekako čakajoča na prvo priliko. Desetletja službovanja na področju bančništva so me po svoje brusila tudi v komunikacijskih veščinah. 

Gledališka ljubiteljska dejavnost se aktivno in odmevno odvija v Planini že več kot tri desetletja. KUD Planina ima dve sekciji – Gledališko skupino Ščuka in Otroško gledališko skupino Ščukice. Leta 2006 ste se Ščuki pridružili v vaši prvi predstavi Roditeljski sestanek in bili za vselej »pečeni«. 

Tako je bilo, da se je na neki proslavi malo pred tem kot nepričakovan in izzvan, vsekakor pa dobrodošel talent izkazal moj mož Janez z recitacijo Povodnega moža. Potem sploh ni bilo več vprašanja, da se ne bi pridružil gledališki skupini. S seboj je povabil še mene in zdaj, v najnovejši igri, se je pridružil še moj sin Gašper. 

Torej lahko govorimo že o družinski naklonjenosti gledališkim deskam. Zagotovo se je skozi vse vaje in uprizoritve nabralo zelo veliko spominov.

Spominov je res veliko in so mi dragi. Še zdaj se marsikateremu iz srca nasmejem(o). Naše igre so skrbno izbrane, tako da so veliko več kot samo komedije. Vselej si jih osvežim, ko prelistavam tudi naš jubilejni zbornik Ščuke 1993–2023. V svojem dvajsetletnem sodelovanju sem si zapomnila prav vsako, nekatere še posebej, tudi tiste, ko sem bila dvakrat polomljena. Na primer Mobi, ko so bile leta 2014 velike poplave in smo bili tule odrezani od sveta. Mož me je s čolnom vozil na vaje dopoldan, saj so vode v popoldanskih urah preveč narasle. Sklanjala sva se pod električnimi žicami, in moram povedati, da sem imela ravno tisti čas ključnico v mavcu; in takšna sem odigrala tudi na premieri. Ja, ob velikih vodah je bilo treba večkrat obuti gumijaste škornje in se podati celo peš! Na generalki komedije Kdo je ubil Mici? naše domače avtorice Bojane Mišič sem nerodno stopila v zaodrju in si zlomila zapestje. Takrat sem spet odigrala predstavo kar z roko v mavcu in v igri uživala. Gledalci so v obeh primerih pač mislili, da to sodi nekako zraven. V parodiji Bil je škrjanec na temo Romea in Julije je ena sama napačna beseda v tekstu povzročila komaj zadržujoče salve smeha.

Mnogi pa smo si dobro zapomnili tudi odmevno spevoigro Miroslava Vilharja Jamska Ivanka, saj je v sezoni 2017/2018 polnila dvorane ter požela veliko navdušenja in aplavzov tudi na gostovanjih. 

Ta zalogaj je bil kar zahteven, a smo ga našemu velikemu rojaku v čast odigrali z velikim zanosom in veseljem. Gledališkemu oziroma dramskemu delu se je pridružil še pevski del in nastal je pravi muzikal. To je bila posebno lepa in bogata uprizoritvena izkušnja. V poklon Vilharju smo jo delno odigrali lani pri gradu Kalec, ko je bil organiziran Vilharjev pohod. 

Navkljub svojim bližajočim se 80-im ohranjate izjemno vitalnost, bistrino duha, telesa in misli. Veliko berete in ste ves čas v dobri kondiciji, ko urite spomin ob učenju dolgih tekstov na pamet. 

No, v teh letih bi bilo čudno, da me ne bi tudi kaj bolelo, vendar gre zaenkrat kar dobro. Malo pošepam, a se razhodim in je lažje. Dokler človeku delajo noge, roke in glava, se dá narediti še marsikaj. Učenje tekstov zagotavlja, da so možgani dejavni. Zdaj vadimo najnovejšo prikupno romantično dramo Polovične resnice, v kateri igram vlogo Sheile. V njej se nama je z legendarnim Francijem Petkovškom pridružil še moj sin. Uprizorili jo bomo v prihajajoči pomladi.

V gledališki skupini Ščuka ste, kot pravite, od nekdaj povezani kot družina in to je velika dragocenost. Ob sodelovanju v vseh gledaliških igrah in predstavah pripravljate tudi ostale prireditve in proslave ter skrbite za bogat kulturni utrip Planine. 

Res je, druženje in ustvarjalnost sta najpomembnejša. Pri tem moram poudariti nezamenljivo vlogo Maje Batagelj, saj je gonilna sila vsega – prizadevna, predana in srčna. Morda smo v zadnjem obdobju malce zaskrbljeni, ker beležimo v naši odrasli gledališki skupini večji upad članov, in si nadvse želimo katerega iz nekoliko mlajših vrst. Naj bo tole za konec moje in naše skupno povabilo, da se nam pridružijo novi ljubitelji igre in gledališča.