Častnemu občanu Janku Ozbiču v slovo.

Drage Postojnčanke, dragi Postojnčani, spoštovani svojci,

prežeti z občutkom tišine, ki presega besede. Tišine, v kateri se prepletajo žalost, hvaležnost in spoštovanje. Poslovili smo se od častnega občana, od človeka, ki je s svojo pokončno držo, zvestobo vrednotam in globoko ljubeznijo do domačega kraja zaznamoval našo skupnost. Poslavljamo se od Janka Ozbiča.

Njegovo ime je že dolgo več kot le ime. Je simbol časa, ki je znal biti bolj počasen, bolj oseben, bolj pristen. Je simbol predanosti poklicu in ljudem. Je legenda – ne zaradi mitov ali velikih besed, temveč zaradi resničnih zgodb, ki jih danes nosimo v sebi.

Kot župan Občine Postojna čutim globoko čast in odgovornost, da lahko spregovorim o človeku, ki je bil pomemben za identiteto in prepoznavnost našega mesta. Njegova brivnica ni bila le prostor, kamor si prišel na striženje ali britje. Bila je prostor srečevanj. Prostor, kjer so se izmenjevala mnenja, kjer so se kresala stališča, kjer so se rojevale ideje. Bila je nekakšna mala mestna agora, kjer so se srečevale generacije – mladi, ki so šele vstopali v svet, in starejši, ki so z izkušnjami bogatili pogovore. Tam so se spletala prijateljstva, tam je odzvanjal smeh, tam so se delile skrbi in radosti. Tam je živela skupnost.

Janko ni bil le brivec. Bil je poslušalec. Bil je zaupnik. Bil je povezovalec ljudi. Znal je prisluhniti brez obsojanja in povedati svoje mnenje brez olepševanja. V času, ko se odnosi pogosto površinsko bežno dotaknejo drug drugega, je on gradil globoke in trajne vezi. Njegov stol ni bil le kos pohištva – bil je prostor zaupanja.

Bil je zadržan gospod, morda na prvi pogled celo nezaupljiv do neznancev. A ta zadržanost ni izhajala iz zaprtosti, temveč iz trdnih vrednot. Zaupanje je bilo zanj nekaj svetega. Nekaj, kar se ne podari mimogrede, temveč si ga je treba zaslužiti s poštenostjo, spoštovanjem in doslednostjo. In prav zato je bilo njegovo zaupanje toliko bolj dragoceno. Ko ti ga je namenil, si vedel, da stoji za tabo iskren človek.

V letih najinega sodelovanja sva tudi midva zgradila odnos, ki je temeljil prav na teh vrednotah – na spoštovanju in zaupanju. Ni bilo vedno potrebnih veliko besed. Dovolj je bil pogled, stisk roke, tiho razumevanje. Na to sem iskreno ponosen. To zaupanje razumem kot dar – in kot odgovornost, da ga ohranjamo tudi v skupnosti, ki jo vodim.

Janko je ustvarjal kulturno dediščino na način, ki je danes morda premalo opažen, a toliko bolj pomemben. Ne z govori, ne z odri in reflektorji, temveč z vsakodnevnimi dejanji. S točnostjo. Z zanesljivostjo. S spoštovanjem do vsakega človeka, ki je prestopil prag njegove brivnice. S ponosom na svoje delo. V času hitrih sprememb je ostajal trdna točka – nekdo, ki je verjel v vrednost ročnega dela, osebnega stika in besede, ki nekaj velja.

S svojo pokončnostjo in ljubeznijo do Postojne je pustil neizbrisen pečat. Bil je človek, ki ni potreboval velikih odrov, da bi bil velik. Njegova veličina je bila v preprostosti. V tem, da je ostal zvest sebi. V tem, da je spoštoval preteklost, a znal razumeti sedanjost. V tem, da je verjel v skupnost.

Njegova legendarnost ni zapisana v knjigah mitov, temveč v spominih ljudi. V zgodbah, ki si jih bomo pripovedovali. V anekdotah, ki bodo še dolgo krožile med nami. V občutku domačnosti, ki ga je znal ustvariti. To je dediščina, ki je ne more izbrisati čas.

Dragi svojci, vaša izguba je največja. Izgubili ste očeta, dedka, sorodnika, človeka, ki vam je bil najbližje. A dovolite, da danes povemo tudi to: del njega pripada vsem nam. Pripada Postojni. Pripada ulicam, ki jih je vsak dan prehodil. Pripada generacijam, ki jih je s svojim delom in zgledom zaznamoval.

Naj njegova povezanost med nami ostane živa. Naj vrednote, ki jih je živel – poštenost, zvestoba, spoštovanje in zaupanje – ostanejo del naše skupnosti. Naj nas njegov zgled opominja, da so največje stvari pogosto skrite v vsakdanjih dejanjih. In naj spomin nanj ne bo le žalosten, temveč predvsem hvaležen in navdihujoč.

Dragi Janko, hvala.
Za zgled.
Za zaupanje.
Za toplino.
Za vse, kar si dal temu mestu in ljudem v njem.

Počivaj v miru. Postojna te ne bo pozabila.

Župan Občine Postojna

Igor Marentič