Iz Prepiha: Fotoalbum družine Geržina iz Majlonta

Iz fotoalbuma družine Geržina iz Majlonta

Besedilo: Marino Samsa

Fotografije: arhiv Slavke Barešić

S starimi fotografijami, spomini in pripovedmi Slavke Barešić, ki jih skrbno beleži njena hčerka Florijana, bomo obiskali eno najstarejših hiš v Majlontu, Krespotovo domačijo. Stoji na današnji Tomšičevi ulici, nekdanji glavni prometni  poti med Oglejem in Ljubljano. Hiše (gledano v smeri proti današnjemu centru mesta) so takrat stale samo v vrsti pod cesto, za njimi so se razprostirala polja in vrtovi. Del v strmino proti Soviču ni bil pozidan.

Prejšnji lastnik t. i. Krespotove hiše je bil Ian Kreissbott, uslužbenec pri postojnskem okrajnem glavarstvu. Hišo je kupil gospod Jaky, ki je bil v času Napoleonovih Ilirskih provinc predavatelj na francoski gimnaziji in je tudi stanoval v Gasparijevi hiši. Svoji hčerki Agnes Jaky jo je kupil za doto, poročila pa se je z Antonom Geržino iz Velikega Otoka. Njun sin, prvi Andrej Geržina v naslednjih treh rodovih, je bil v tej hiši rojen leta 1830. Verjetno je ime dobil po takratnem zavetniku Postojne sv. Andreju. Poročil se je z Marjeto Razdjalovo iz Majlonta. V zakonu so se jima rodili trije otroci – Andrej (1863), Marija in Janez. Najmlajši, Janez, si je družino ustvaril izven Postojne, najstarejši, Andrej, pa se je poročil z Ivano Počkaj z Velikega Ubeljskega. Imela sta tri otroke – Andreja (1902), Antonijo in Lovrenca. Lovrenca je življenjska pot odpeljala v Maribor, Antonija in Andrej sta ostala doma. Andrej je svojo bodočo ženo Ivanko Kapelj s Kala poznal že veliko prej, v hišo pa jo je pripeljal po poroki med vojno vihro leta 1942. Istega leta se jima je rodil sin, ki je dobil krstno ime po pradedu Antonu, drugo ime, Marjan, je bila mamina izbira. Hčerka Slavka, naša pripovedovalka, je pet let mlajša od brata.

Kot večina tedanjega življa v Majlontu  so bili tudi Krespotovi kmetje. Posedovali so nekaj zemlje in gozda v Malem in Velikem Otoku, doma so imeli krave, konje, prašiče in kokoši. Dodatni zaslužek  je oče pridobil kot furman, oddajali pa so tudi sobe za prenočišča ostalim prevoznikom in priložnostnim podnajemnikom. Enonočni »fitnik« je s cigareto povzročil požar, in hiša je leta 1922 v celoti pogorela. Kot podnajemnika so takrat gostili spretnega Italijana, ki jim je po požaru na novo sprojektiral prostore, naredil ostrešje, na »traverze« dvignil skedenj v prvo nadstropje in jim prostorsko povečal gospodarski del poslopja.

Primorski Slovenci, za vojsko sposobni moški, so bili v obdobju fašističnega režima v Kraljevini Italiji vpoklicani na redno služenje vojaškega roka. Med njimi je bil tudi Andrej Geržina, Slavkin oče, ki je vojaščino služil v Firencah. Ob začetku druge vojne je bil zopet vpoklican. Vojna leta je preživel na Korziki, dočakal kapitulacijo Italije, bil interniran in se šele ob koncu vojne po petih letih vrnil kot prekomorski borec. Takrat sta se štiri leta star sin Marjan in oče Andrej videla prvič. Kljub težkim časom je življenje v Majlontu teklo naprej v znamenju dela, pesmi in povezovanja skupnosti. Večeri so bili polni petja, druženja ob napajalnem koritu in preprostih prazničnih radosti. Do konca stare države je iz Majlonta izginila tudi zadnja domača živina. Večina Majlontarjev danes deli mnenje, da je ta del mesta za postojnsko politično vodstvo deloval preveč kmečko in vaško, zato so ga po vojni »zazidali« z visokimi stavbami.

Marjan se je poročil s sosedo Danico Bizjak, Žabarjevo, in z njo imel dve hčerki, Matejo Geržina in Alenko Slavec - Geržina. Ob službi v podjetju Javor je trideset let posvetil prostovoljnemu delu in vodil Postojnski center Karitas. Slavka je bila gostinka pri Jami, kjer je spoznala Venčeslava Barešića, gostinskega delavca z otoka Murter. Po petih letih prijateljevanja sta sklenila zakon in rodili sta se jima hčerki Florijana (danes Žnidaršič) in Klara. Venčeslav - Venco  je bil dolga leta šef strežbe v hotelu Kras in prepoznaven ob dnevih dalmatinske kuhinje, ko je ponosno nosil dalmatinsko nošo.

Zgodba Krespotove domačije ni le pripoved o eni hiši in enem rodu, temveč zrcalo časa, v katerem so delo, družina in sosedstvo oblikovali vsakdan Majlonta. Generacije Geržinovih so skozi čas, zaznamovan s požarom, vojno in pomanjkanjem ob tihih radostih ohranjale dom in spomin na življenje, ki je danes že skoraj izginilo iz mestnega roba. Zaradi štirih deklet v družini nosi priimek Geržina vse manj potomcev, nadaljujejo pa ga sorodniki Geržina v Mariboru: Natka, Andrej, Darian, Jure in diplomat Saša Ivan Geržina, prvi slovenski veleposlanik v Ruski federaciji.