Prepih na obisku: Boštjan Blažek

Prepihova rubrika: Na obisku

Boštjan Blažek

Besedilo: Ester Fidel

Na poti na Razdrto se mi je v mislih odvrtel utrinek iz intervjuja z Rudijem Blažkom, takratnim direktorjem družinskega podjetja Profiles. V neformalnem pogovoru je opisal prakso svojega sina Boštjana, svežega diplomanta: po en mesec dela na vsakem stroju v proizvodnji, popoldne pa se v pisarni ukvarja s pridobivanjem certifikata kakovosti ISO 9001. Oče je menil, da mu bodo poznavanje proizvodnje in izkušnje pri delu koristili, saj bo spoštoval delo ljudi in ga na drugi strani nihče ne bo mogel »voditi žejnega čez vodo«. Od takrat je minilo že veliko let, in po dolgem, vztrajnem prigovarjanju sem le uspela prepričati za intervju zdaj že dolgoletnega prvega moža Profilesa – Boštjana Blažka. V pogovoru je takoj jasno, da je bil očetov cilj v obdobju njegove prakse ne le dosežen, ampak presežen. Lepo se je pogovarjati s pozitivno naravnanim človekom, ki navkljub mnogim izzivom z zadovoljstvom in dobro voljo vodi 140-člansko podjetje, največjega svetovnega proizvajalca moznikov. Že štiri mandate vodi tudi Krajevno skupnost Razdrto in je predan član domačega gasilskega društva. Preudarnost, zavzetost, gospodarnost in ne nazadnje poseben čut za dobre medčloveške odnose so v Blažkovi družini očitno močno zakoreninjene genske vrline. Formula zadovoljstva pa se skriva tudi v tem, da delajo z veseljem in so si v družini razumevajoča, ljubeča opora.

Boštjan, je na vašo odločitev za študij in zaposlitev v družinskem podjetju vplivalo tudi pričakovanje staršev?

Z domačo obrtniško delavnico smo vsi trije otroci »gor rasli«, saj smo pomagali očetu in mami v  delavnici. Vendar je oče vedno poudarjal, da moram v življenju delati tisto, kar me veseli. Delo z lesom me je veselilo, ob tem sem očitno imel tudi neko poslovno žilico, kar je vplivalo na to, da sem po končani srednji lesarski šoli v Postojni vpisal študij ekonomije v Ljubljani.  Pri nas je bila malo bolj »trda« vzgoja: če sem hotel imeti na primer kolo, sem si ga moral zaslužiti z delom. No, pri motorju me je kljub počitniškemu delu takratna inflacija oddaljevala od cilja. Ko sem imel zbranega polovico denarja, sem očetu predlagal, da bi mi drugo polovico plačal vnaprej in bom v naslednjih počitnicah ta dolg oddelal, kar sem tudi storil. Kasneje mi je povedal, da je že takrat vedel, da bom »ta prav za posel«.

Ste že takoj ob zaposlitvi dobili dovolj izzivov?

S študijem sem pohitel in se takoj zaposlil, saj smo leta 1990, ko se je jugoslovanski trg že sesuval, izgubili delo kot kooperanti cerkniškega Bresta. Zanj smo izdelovali lesene konstrukcije za fotelje. Ko se je to poglavje zaključilo, smo začeli decimirati bukove elemente za italijanski trg, vendar je bilo pri tej proizvodnji ogromno lesnega ostanka. Oče je takrat iskal tržno nišo, v kateri bi ta les lahko izkoristili. Tako smo iz majhnih ostankov bukovega lesa začeli proizvajati moznike. Preko Slovenijalesa smo dobili prvega italijanskega, nato še danskega kupca, in oba sta bila zainteresirana za večje količine teh izdelkov. To je bila tista iskra, ki je narekovala  preskok z obrtniškega načina v serijsko industrijsko proizvodnjo. Da smo lahko sledili potrebam naših kupcev, je bilo kar hitro treba začeti širiti proizvodnjo – postavili  smo prvo večjo proizvodno halo, prvi sušilnici, potrebovali smo prostor za les … Hitro smo se zavedali, da odvisnost od samo enega kupca ali dveh za nadaljnji razvoj podjetja ni dobra. Z očetom sva obiskovala vse sejme v lesni panogi po Evropi in postopno pridobivala nove kupce. Vzporedno smo nadgrajevali našo proizvodnjo in tako zrasli do danes največjega proizvajalca moznikov na svetu. Skratka, v podjetje sem vstopil v obdobju, ko sta bila znanje jezikov in širši pogled navzven za podjetje nujna, zato sem bil že takoj vključen v  mednarodne posle. To so bili za začetnika veliki izzivi, a sem se v njih kalil. Že takrat nam je uspelo pridobivati tudi večja svetovna podjetja. Spomnim se prvega mojega sestanka z upravo velikega švedskega podjetja Ikea. To je bil zame, kot začetnika, zelo velik izziv, vendar sem z željo po pridobitvi novega kupca vztrajal toliko časa, da je Ikea začela kupovati naše izdelke. In kupuje jih še danes, torej trideset let.  

V poslu sicer odloča tudi sreča. Zelo pomembno je, da imamo kupce, ki so zadovoljni z našimi izdelki, nam zaupajo in so pripravljeni sodelovati dolgoročno ter so kapitalsko močni. To nam daje garancijo tako za redna naročila kot za plačila. Prav vsi zaposleni v našem podjetju se trudimo, da s kakovostnimi izdelki, poslovnostjo in konkurenčnimi cenami ohranjamo naše kupce zadovoljne. V zadnjih tridesetih  letih nismo prekinili sodelovanja skoraj z nobenim kupcem, čeprav izvažamo po celem svetu.

Sta imela z očetom v podjetju že od začetka jasno ločene pristojnosti?

Med očetom in sinom so, logično, različni pogledi, a sva se znala dopolniti, znala sva se poslušati. Oče je takoj predlagal, da v podjetju ne delujeva kot oče in sin, marveč kot kolega, partnerja, kasneje tudi solastnika. Ta dogovor sva oba upoštevala, naloge pa sva si lepo razdelila. Oče mi je zaupal vodenje proizvodnje. Potem mi je predal vlogo direktorja, on pa je ostal prokurist in tako je še danes. Junija bo dopolnil 85 let, a je še vedno v njegovih rokah vsa nabava lesa  – približno 1200 kamionov  na leto. 

Danes mi je lepo voditi podjetje. Če poznaš delo in utrip podjetja, te ni strah. Poslovne izkušnje pomenijo veliko, a še veliko več mi pomenijo dobri, odprti in spoštljivi odnosi, ki jih gojimo zaposleni v Profilesu.  Ljudje smo različni, zato je treba pri vsakem poiskati ustrezen način, da ga lahko vodiš in usmerjaš.  Vesel in ponosen sem, da imamo v podjetju kljub 140 zaposlenim dobro klimo, da smo zadovoljni. Ob plačnem dnevu grem vsak mesec pred zaposlene in jim na kratkem skupnem sestanku odprto predstavim, v kakšni situaciji je podjetje in kateri izzivi nas čakajo v naslednjem mesecu.

 V preteklosti je bilo veliko preizkušenj, tudi finančnih stisk, danes pa poslujemo stabilno, nimamo kreditov, vso zalogo lesa imamo plačano, prav tako prispevke, redno izplačujemo plače in ostale finančne obveznosti.

Domnevam, da imate ob sebi dobro uigrano ekipo.

Odzivi ljudi in njihovo zadovoljstvo mi pomenijo vse – nič ne more odtehtati tega, da grem z veseljem delat, da imam usposobljene in zanesljive sodelavce in da se razumemo. Imam izjemno ekipo v upravi, s katero obvladujemo vsa področja v podjetju.  Ponosen sem tudi na vse zaposlene v proizvodnji, saj z dobrim in pripadnim delom pripomorejo k poteku proizvodnje in h kakovosti izdelkov. Vse posle širom po svetu vodimo sami, brez posrednikov.

Seveda pa mi je družina temeljna opora in zanjo sem iskreno hvaležen. V podjetju je zaposlena tudi žena Astrid, ki me pri mojem delu vedno spodbuja in podpira, zna pa mi osvetliti kakšno stvar tudi iz drugega zornega kota, da ne vidim le svojega, in to mi je pri vodenju in odločanju v podjetju velikokrat zelo dobrodošlo.

S kakšnimi načrti in s katerimi cilji se ozirate v prihodnost? Želite, da se družinska tradicija nadaljuje?

Vsak dan naredimo preko 17 milijonov koščkov moznikov, in trenutno nimam ambicije, da bi obseg proizvodnje še povečevali. Cilj je vlaganje v sodobno tehnologijo in v dobre kadre. Ljudje morajo biti pri svojem delu zadovoljni, na to pa ne vpliva le plača, ampak vplivajo tudi dobri pogoji za dobro delo. 

Družinski člani ne hodimo v službo, to je preprosto naš način življenja. Pri nas tako življenje teče že od leta 1968, ko je oče začel svojo obrtniško pot.  Po zgledu očeta tudi jaz menim, da morata moja otroka izbrati tisto delo, ki ju bo v življenju veselilo. Hčerka Nina študira in je v 2. letniku biomedicine v Ljubljani, a je njena ambicija, da se nekega dne tudi sama vključi v delo družinskega podjetja. Njen fant Rok, študent ekonomije, je tudi naš štipendist in je med počitnicami in v prostem času že kar konkretno vpet v delo podjetja. Sin Urban je v osmem razredu osnovne šole in je zelo tehnični tip, marsikaj ga že zanima, ima pa še veliko časa za odločitev.

Že dolga leta ste dejavni tudi v krajevni skupnosti.

Ja, res je. Zgled sem dobil že kot otrok, ko je generacija mojih staršev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja gradila vodovod iz Stran na Razdrto. To so bile udarniške akcije s sporočilom, da se je treba za svoj kraj potruditi in da bomo imeli vodo, če si jo bomo pripeljali v vas sami. Tako sem se zastrupil z delom za krajevno skupnost. Ko sem končal študij, sem kandidiral v odbor KS in tako sem že več kot 30 let  neprekinjeno njegov član, predsednik KS pa že šestnajsto leto. Po četrtem mandatu je res skrajni čas, da nastopi nov predsednik, čeprav se tega vsi otepajo. Seveda bom pomagal, še imam energijo in ideje.

Katere dosežke izpostavite, ko se ozrete na pretekle mandate?

Ponosen sem na to, da smo vedno pokazali dobro voljo in svoje delo in bili zato še bolj deležni podpore in razumevanja Občine. V zadnjih dveh mandatih smo si odborniki precej lepo razdelili naloge in naredimo ogromno sami, tako oplemenitimo prejeti denar iz občinskega proračuna. Dobro sodelujemo z občinskimi službami, pri upravljanju vodovoda pa s Kovodom. Ponosen sem, da sami upravljamo vodovod in da smo pri tem dosegli visoko raven, saj je doseganje standardov dokaj zahtevno.  V teh letih smo obnovili vse objekte na njegovi celotni trasi in uvedli posodobitve, ki nam omogočajo redno telemetrijsko spremljanje  parametrov in delovanje vseh naprav. Celo inšpekcije so pozitivno presenečene, večkrat nas kot primer dobre prakse obiščejo pristojni iz drugih koncev Slovenije. Nova energija je zavela tudi, ko smo pred leti dokončali večnamensko dvorano, ki je hkrati naš kulturni dom in dom gasilcev pa tudi prostor za dve vozili za posredovanje ob nesrečah na avtocesti in požarih na prometnih sredstvih. Z raznimi prireditvami se trudimo ohranjati kulturno življenje v vasi in bližnji okolici. Dvorana je stičišče našega druženja tudi ob raznih praznovanjih.

Veliko mi pomeni, da smo skupaj z odborniki uspeli vzpostavljati odnose v smeri homogene vasi. V vasi nas je 170, imamo 34 šoloobveznih otrok, veliko je mladih družin in najlepše je, da ljudje niso sprti med seboj. To se odraža tudi na naših druženjih, vaških piknikih, čistilnih akcijah … Močan element povezovanja je naše gasilsko društvo. Starejšim operativcem nam vlivajo dodaten zagon in voljo otroci, še zlasti v današnjem času, ko imajo na voljo toliko drugih dejavnosti; in če se ob vsem tem včlanijo še v domače gasilsko društvo in se udeležujejo dejavnosti in tekmovanj, je to super. Zelo ponosen sem na vse mentorje in mentorice naše gasilske mladine, saj žrtvujejo svoj prosti čas, da mlade učijo gasilskih vrednot.

V KS Razdrto zagotovo pomembno prispeva k razvoju skupnosti tudi Profiles.

O tem težko govorim, pomagamo pač, ko je potreba, tako v vasi kot širše. Seveda smo sponzor gasilskega društva, prispevamo vso kurjavo za dom in dvorano. Pomagamo, ko se karkoli dela – najsibo materialno ali organizacijsko. Vloge se prepletajo, a niso pomembne. Pomembno je, da smo del tega okolja in da s tem krajem živimo.

Kako ocenjujete kakovost življenja na Razdrtem?

Mislim, da smo zadovoljni in povezani, za kar je v materialnem smislu ključnega pomena naša dvorana. Naša prednost je tudi bližina avtoceste, saj smo v pol ure lahko praktično v Ljubljani, Kopru ali pa v Novi Gorici. So pa na drugi strani nekatere slabosti – ni avtocestnih protihrupnih ograj, za nekatere krajane sta moteči vetrnici, manjka nam majhna trgovina z živili, nimamo več vaške gostilne. 

Kje pa najdete sprostitev?

Sprostitev mi velikokrat predstavlja urejanje zelenice in okrasnega grmičevja v okolici hiše. Vsak dan, če mi le vreme dopušča,  si vzamem tričetrt ure, da na svoji gozdni turi malo zadiham na poti na Goli vrh. Pogosto ob tem poslušam glasbo. Kar nekaj let sem pel pri Domorodcih. To je bilo zelo lepo obdobje, žal je zbor trenutno v fazi mirovanja, a mogoče se kdaj v prihodnosti spet povežemo. Rad se družim s prijatelji, rad kolesarim, z družino zelo radi tudi smučamo, v poletnih mesecih pa nas sprošča in nam polni baterije morje.