Iz Prepiha: Fotoalbum Smrekarjeve domačije v Grobiščah

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma Smrekarjeve domačije v Grobiščah

Besedilo: Marino Samsa

Ob prihodu v vas Grobišče vas pozdravi Smrekarjeva domačija. Kako se jo je prijelo to hišno ime, bo še nadalje ostala skrivnost, saj se domačija tega ne spomni. Mogoče je nekaj  stoletij nazaj ob njej rastla mogočna smreka; vsekakor se ji to ime odlično prileže. Domačija je na stara leta dobila prelestno preobleko, se prelevila v mlado lepotico, spomini na mlada leta pa ostajajo. O svojih dobrih dveh stoletjih »prejšnjega« življenja nam je pripovedovala s ponosom.

Ker sem že stara (se je opravičevala), mi spomin rahlo peša. Svojih prvih let se spomnim kot v megli. Domačija je pridobila priimek Maver, ko je Smrekarjeva hčerka Marija Kranjc, rojena 1841, v hišo primožila osem let starejšega Antona Maverja iz Koč. Antonov stari oče, Lovrenc Maver, se je rodil v Kočah leta 1712 in je imel, kakor sem slišala pripovedovati njegovega sina Mihaela, z ženo Katarino Sluga iz Grobišč tri otroke. Med njimi je bil sin Mihael, rojen 1745. Z ženo Marinko Posega iz Stran sta imela 5 otrok, med njimi sina Mihaela mlajšega (1779). No, sinu Mihaelu Maverju je prva žena Lucija umrla mlada in z drugo ženo, Elizabeto Zakrajšek, iz naselja Lepi Vrh na Blokah, je imel 7 otrok. Eden izmed njih je bil naš zet Anton Maver, mož hišne Marije Kranjc. Tako je moja domačija pridobila priimek Maver, nad vrati pa je nosila »plehnato« tablico s številko 7.

Marija je možu Antonu povila tri otroke – Jožefo, Jožeta in Heleno. Obe hčerki sta se poročili v domačih Grobiščah. Tudi sin Jožef (1873–1960), ki je v nadaljevanju skrbel zame, si je ženo našel kar na vasi, Ivano Klemenc - Pršovo. Pod mojo streho je bilo že takrat precej živahno, saj sem bila znana kot gostilna in ob poličih vina sem poslušala raznorazne zgodbe, tudi takšne, o katerih ni govoriti naprej. V sosednji šupi so po obilni večerji občasno prenočili furmani.

Jožef in Ivana sta zakon nadgradila najprej s hčerko Ivanko (1916), sledila sta sinova Franc in Alojz. Franc je v življenju izkusil  vojaške bridkosti ruske stepe. Njegova pripovedovanja o srečanjih z uniformiranimi kozaki so mi vedno puščala nelagodna občutja. Mlajši Alojz je bil kot vojak v Italiji; v dobrih dveh letih je redno pisal pisma mami Ivani, tudi s postojank v Afriki. Ob srečni vrnitvi iz vojske oba nista mogla skrivati veselja. Alojz si je svojo izvoljenko Olgo Devet našel pri Kaščarjevih na Malih Brdih, kjer si je ustvaril nov dom. Imela sta štiri otoke – Aleksandra, Silvano, Ivico in Olgico.

Najstarejša, Ivanka, tudi najpodjetnejša, je ostala pri meni in še naprej skrbela za kmetijo in gostilno, ki je obratovala le še nekaj let po drugi vojni. Franceljn, kot so klicali starejšega sina, je ostal doma pod mojo streho in prevzel kmetijo, vendar se ni poročil. Ivanka, ki je bila že po naravi dominantna in po letih najstarejša, se je poročila z Adolfom Juhom iz Rakitnika. Oba sta bila zaposlena pri železnici in sta nekaj let stanovala na »vahtnici«, tj. na čuvajnici ob železnici nad Rakitnikom. Pozneje sta si sezidala novo hišo na robu mojega dvorišča. Ivanka me je še vedno tudi nadzirala, bdela nad kmetijo in jo z bratom in z možem tudi vzdrževala. Francu, ki je bil vpet v kmetijska opravila, je pomagala po svojih močeh, skrbela za kokoši, za četico hišnih mačk in po potrebi tudi za brata Franca. Bila je zaljubljena v svoj vrt, to je bilo očitno, ko sem jo opazovala pri delu na vrtnih gredicah. Jajca je redno nosila k izbranim strankam v Postojno. Vse poti je še na stara leta prevozila z biciklom, ne glede na vremenske razmere. Vztrajna pa je bila! Z izkupičkom od prodaje jajc si je kupila dva pujska. In nepopustljiva! Ko jim je država po vojni neupravičeno skušala odvzeti največjo parcelo – Ogrado pod vasjo, je napisala pritožbeno pismo v Beograd na državni zemljiški urad in dosegla, da so namero opustili.

Leta so se obračala, dobila sem novo hišno številko 11. Ivanka je skupaj z bratom Francem in možem Adolfom še naprej kmetovala na moji zemlji. Franc se je poslovil leta 1988. Še sedaj se spomnim, kako je v hlevu tulil zadnji par volov, ko so gospodarja v »trugi« nesli čez dvorišče. Ivanka je z živino vztrajala do osamosvojitve; potem pa ji družbe niso delale le muce, ampak so jo redno obiskovali sorodniki. Še najbolj vesela je bila nečaka Sandra, saj je rad poprijel za orodje. Z  novo kosilnico BCS se je rad preganjal po travnikih. Nato se je leta 1994 poslovil Adolf. Ivanka je moža preživela za desetletje, že pred slovesom pa kmetijo predala v last nečaku Aleksandru. Vrstili so se le nujni obiski, vzdrževanje okolice,  in počutila sem se osamljeno. Poslovil se je še vnuk Aleksander, ki je domačijo že prej zapustil hčerki Meliti, Ivankini pranečakinji. Osamljena sem zapadla v brezčasje spominov. Po letih mirovanja sem jaz, nekdanja stara gostilna, že začutila, da sem, kot je duhovito zapisano v zavarovalni polici, doživela primer doživetja. Melita se me je z možem Boštjanom Steglom dodobra nagledala in pripeljala bagre. Kar nekaj časa sem mižala, pa se je vse izteklo čisto drugače. Novi lastniki so me z lastnimi sredstvi in s pomočjo evropskih preuredili, mi nadeli novo obleko in uporabili izbran »make up«. Mojim prostranim pašnikom so dokupili dodatne obdelovalne površine in mi dodelili novo dejavnost. Spet sem polna življenja. Kar obiščite me! Moji nekdanji  najbližji bi lovili sapo, saj imajo sobe s svojimi imeni, ne s številkami. Sobe z imeni Jožef, Ivana, Ivanka, Alojz in Franc so dobile še Aleksandrov apartma. Ostale so lipe, ostal je vodnjak. Ivanka bi bila gotovo zadovoljna, ko bi na oknih opazila rišelje vezenine, saj sedaj ohranjajo njeno ročno spretnost v obliki zaves na hišnih oknih prenovljene Smrekarjeve domačije.