Iz Prepiha: Opuščene in podrte cerkve na Postojnskem

»Daleč proč od človeških bivališč, po hribih so stale nekdaj cerkve kot znamenja globoke vernosti prebivalstva. V tihi samoti, visoko na hribu, bližje neba človek lažje moli, njegov duh se lažje odtrga od zemlje in se dviguje v nebeške višave.« Tako je zapisal Janez Zabukovec v svoji kroniki slavinske župnije. Danes najdemo na območju postojnske občine osem cerkva, večinoma odmaknjenih od naselij – v ruševinah ali pa je ruševine že popolnoma zabrisal zob časa.

Cerkev svetega Duha nad Planino

Na hribu nad Dolnjo Planino nas danes pozdravljajo ostanki cerkve sv. Duha. Prvič se  omenja leta 1526 ob popisu cerkvenih dragocenosti dežele Kranjske. Reforme cesarja Jožefa II. so velevale, da so svetišče zaprli, in je dolga leta samevalo. Ostanki današnje stavbe so bili na novo zgrajeni v baročnem slogu leta 1884. Objekt je bil dolg 17,20 m in širok 7,80 m. Italijanski vojaki so si jo po prvi vojni prisvojili in v njej celo kurili, tako da so dobršen del opreme povsem uničili. Med drugo svetovno vojno, 17. maja 1943, je Dolomitski odred cerkev požgal in odtlej je ostala v ruševinah. Od opreme so domačini uspeli rešiti le sliko z glavnega oltarja Prihod Sv. Duha – Binkošti, in je dolga leta visela v podružnični cerkvi sv. Roka v Planini. Slika je iz leta 1885 in velja za delo vrhniškega slikarja Simona Ogrina. Po vojni so domačini večkrat skušali cerkev obnoviti, vendar jim to ni uspelo. Obnovo ruševin je zaviralo tudi dejstvo, da je bilo pripadajoče zemljišče po vojni nacionalizirano; goreča želja po prenovi pa je zopet začela tleti po denacionalizaciji v devetdesetih letih. Danes so od nekdaj mogočne cerkve ostali le še zidovi, ki so jih skozi čas prerasla drevesa in grmovje. Ruševine in okolica so bile temeljito očiščene pred petimi leti, in zdi se, da bodo dolgoletna prizadevanja za obnovo vendarle začela uspevati. 

Cerkvi svete Uršule in svetega Andreja v Postojni 

Poleg mogočne župnijske cerkve sv. Štefana sta v Postojni nekoč stali še dve cerkvi. Manjša, posvečena sveti Uršuli, je stala na Soviču, v bližini današnje razgledne točke »pri slovenski štangi«. Poleg cerkve je stala še grajska pristava s konjušnico. Cerkvica se prvič omenja leta 1598, leta 1659 pa je bila po prenovi tudi posvečena. Leta 1777, ko je bila dograjena Štefanova cerkev, je škofija izdala dekret, s katerim je prepovedala maše na Soviču, saj je bila cerkev v zelo slabem stanju in predaleč od naselja. Tako je bila opuščena, a vhodni portal lahko še danes občudujemo na vhodu Restavracije Proteus.

V samem mestu, ob sedanji Tržaški cesti, pa je stala cerkev sv. Andreja, prvič omenjena že 1470. Najverjetneje je imela tri oltarje, torej je bila nekoliko večjih dimenzij. Praznik posvečenja cerkve so slovesno obhajali na nedeljo po sv. Luku, ki goduje 18. oktobra. Še leta 1777 je bil na škofiji izdan dekret, naj se cerkev znotraj prepleska, a je bila po zapisih postojnskega dekana Petra Hicingerja že štiri leta kasneje opuščena. Na njenem mestu so leta 1810 Francozi postavili šolsko poslopje.

Ostale opuščene cerkve

Na Počku, natančneje na hribčku, imenovanem Svetega Jurija hrib, je na višini 758 m stala cerkev sv. Jurija. V virih je omenjena že leta 1300. Cerkev je bila preprosta, imela je večjo vhodno lopo, ladjo in prezbiterij. Opremljena je bila s tremi oltarji, posvečenimi sv. Juriju, sv. Fabijanu in Materi Božji. Ker je bila cerkev na Počku Žejancem zelo oddaljena, in je bila udeležba pri bogoslužjih slaba, so jo  leta 1762 opustili. Leta 1772 so postavili novo cerkev streljaj od vasi Žeje, prav tako posvečeno sv. Juriju, in vanjo prenesli precej opreme iz stare cerkve. Temelji opuščene pa so vidni še danes.

Dober kilometer iz Orehka v smeri proti Prestranku je stala cerkev, posvečena sv. Nikolaju. Tam je bila gotovo že v 17. stoletju, kot je navedeno v vizitacijskem zapisniku tržaškega škofa. Imela je en sam oltar, katerega slika je danes ohranjena v pokopališki cerkvi sv. Lovrenca v Orehku. Še leta 1861 se v oznanilnih knjigah navajajo maše pri sv. Nikolaju, kasneje pa teh ni več, zato lahko sklepamo, da je bila cerkev opuščena v tem obdobju. 

Manjša cerkev sv. Uršule je stala tudi v bližini Studenega in je omenjena v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Točna lokacija ni znana, po izročilu pa naj bi se objekt nahajal v gozdu pod hribom Kurjica, v smeri proti Belskem. Cerkev je bila najverjetneje opuščena v času Ilirskih provinc, med letoma 1809 in 1813, saj od takrat maš v cerkvi niso več opravljali. 

Nad cesto, ki pelje mimo Zagona proti Podguri, je obzidana sredi pokopališča stala cerkev apostola Jerneja. Prvotna naj bi izvirala iz 15. stoletja. Sestavljala sta jo prezbiterij in ladja, nad pročeljem pa se je dvigal kamnit zvonik na preslico. Tudi tej cerkvi je usodo zapečatila druga svetovna vojna. Leta 1944 je nemška vojska nanjo odvrgla bombo, kar je objekt močno poškodovalo. Domačini so takrat uspeli rešiti le kip sv. Jerneja, ki je shranjen v cerkvi sv. Notburge v Zagonu. Ruševin po vojni niso obnovili, in danes je ohranjen le še obodni zid stavbe.

Osma cerkev, ki je danes ni več, je stala v gozdu nad Velikim Otokom in je bila posvečena sv. Mariji Magdaleni. Po zavetnici je ime dobila tudi Magdalena jama. Cerkev je imela en sam oltar, najverjetneje pa je bila opuščena na začetku 19. stoletja.  

Danes so nemi zidovi le še priče časa, ki je tekel povsem drugače. Ostaja pa spomin in ta živi večno. 

Na cerkev svetega Jerneja pri Zagonu spominja le še obodni zid stavbe. 

Nad Dolnjo Planino samevajo ostanki nekdaj mogočne cerkve sv. Duha.