Prepihove ohranjene podobe: Fotoalbum družine Farežnik iz Dilc

Rubrika: ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Farežnik iz Dilc

Besedilo: Polona Škodič

Tokrat smo obiskali družino Milharčič v Dilcah, po domače Farežnikove. Hišno ime pri Farežnikovih se navezuje na staro cesto, ki je nekoč mimo hiše na ovinku vodila proti Fari. Farežnikova domačija je ena najstarejših ohranjenih hiš daleč naokoli, saj datira v daljne leto 1406 in je zaščitena, pod spomeniškim varstvom. V tistem času naj bi bile tam štiri hiše, a je dobrih šest stoletij preživela samo ta, kar dokazuje tudi vris na starih zemljevidih. Zadnji rodovi mož so se ukvarjali s kolarstvom, saj je skozi vas tod mimo peljala glavna cesarska cesta Dunaj–Trst, in furmani so tu »forajtali« – počivali ter menjali in oskrbovali svoje konjske vprege. O teh starih časih nam ob fotografijah pripovedujeta družinske zgodbe Franc Milharčič - Frenk in njegova soproga Elka.

Spodnji, starejši del vasi je potok Korotanjščica redno poplavljal, močneje leta 2007 in 2010, ko so bile tudi sicer večje poplave nasploh po Slovenji. Tako je voda zalila (domala pol metra na visoko) žal tudi njihovo staro domačijo in skrinjo s starimi fotografijami in dokumenti. Nekaj malega so jih le uspeli rešiti in ohraniti. 

Frenk Milharčič nas popelje štiri rodove nazaj in pove, da je bil po pisnih podatkih prvi lastnik domačije in grunta Ivan Milharčič, od katerega si dalje sledijo Franc, za njim Jurij in kot zadnja njegova hči Marija. Mimo domačije, ki se je skozi tri rodove ukvarjala s kolarstvom in z malo kmetijstva za preživetje, je potekala glavna in edina, tudi furmanska cesta. Rekli so ji celo stara cesarska cesta. Najbolje je bila urejena v času Marije Terezije, domačini pa jo še vedno poimenujejo Napoleonova cesta. Leta 1917 so naši kraji padli pod Italijo. Okoli leta 1932 so Italijani zgradili novo glavno, vzporedno cesto – »strado romano«, po kateri se vozimo še danes. S tem so Farežnikovim presekali parcelo oziroma jim vzeli njen del.
Frenkov praded Franc je kuhal brinjevec in brinovo olje, seveda pod strogim nadzorom in količinsko odredbo Italijanov, a so se domači znašli in kuhali tudi ponoči. Frenk pokaže na »lino« v starih lesenih vratih, skozi katero so včasih opazovali (»kukali«), kako poteka žganjekuha, ali žganica teče … Takrat je bila domačija še v svojih dobrih časih – z nekaj kmetije, gozda in zemlje. 

Francov sin Jurij naj bi menda nekje v bližini hiše zakopal kar nekaj steklenic žganja, a ga do danes še niso našli. Pri očetu se je učil kolarstva, opravil je tudi mojstrski izpit in znal lepo izdelati kakšen kos pohištva. Ogledam si njegovo spričevalo iz leta 1912, izpisano z izjemno lepo pisavo ter overjeno s »štampiljko« in s podpisom na takratnem Županstvu Hrenovice. Jurij se je ukvarjal tudi z zdravilstvom, predvsem za živali – torej je bil nekakšen ljudski živinozdravnik. V 2. svetovni vojni sta bila oba z ženo zavedna Slovenca in borca, zato ju je okupator leta 1943 deportiral v zloglasni italijanski zapor Coroneo v Trstu, kjer sta bila zaprta do konca vojne. V zakonu se jima je rodilo pet otrok: Martin (Frenkov oče), Marija, Genovefa (spominjamo se je kot Valičeve Efke, dolgoletne natakarice v Bar boru), Katja in Ivanka. Teta iz Trsta, po imenu prav tako Genovefa, je Juriju darovala svojo dediščino domačije, a je oblast ni uradno priznala, ker je bila tuja državljanka. Leta 1958 je Jurij dobil kredit za obnovo hiše, saj je bila dotlej krita s slamo. Betonske strešnike so izdelali kar sami doma. Sledila je še izguba parcele oziroma neke vrste razlastitev, ko so jo leta 1972 zaradi gradnje avtoceste – dobrine večjega državnega pomena, odkupili po neprimerno nizki ceni. 

Po Jurijevi smrti se je premoženje hiše najbolj razbilo in razdelilo. Njena zadnja lastnica je bila hči Marija. Živela je na Reki, a se je vanjo vsako poletje vračala za kakšna dva meseca. Hišo je leta 2011 odkupil Frenk in z družino skrbi zanjo po najboljših močeh. Njena posebnost je bil dolga leta dimnik, na katerem so gnezdile štorklje. To je prav posebno zanimiva zgodba: po številu mladičev so vsako leto dale vedeti, kakšno vreme se obeta v sledečih mesecih. Žal štorkelj že pet let ni več. Samca je povozilo, in gnezdo je ostalo prazno.

Ko se sprehajava po notranjosti hiše, me očara njena avtentičnost – še vidni značilni »velbi« oziroma oboki, leseni elementi, veliki originalni talni kamni  – škrli, prostori z več kot meter debelimi stenami in malimi okni. Črne stene pripovedujejo o črni kuhinji, stari, še ohranjeni predmeti pa o življenju pred sto in več leti. V hišni shrambi je ostalo še nekaj starega kolarskega orodja. 

Frenk se je zapisal poklicu avtomehanika in je največ delal na gradbenih strojih. Z ženo sta si ustvarila družino z dvema hčerkama in konec 70-ih sta skupaj s starši postavila hišo malce više, zraven domačije. Starejša hči Samanta dela v zavarovalništvu, mlajša Tanja pa je znana akademska slikarka in likovna pedagoginja, in ima v stari domačiji občasno svoj atelje.

Za konec še vprašam, od kod ime vasi Dilce. To je edina vas v Sloveniji s takim imenom. Poznajo ga že od nekdaj, zapisano je bilo tudi v starih avstrijskih dokumentih in italijanskih mapah. Ker tod teče en krak potoka Korotanjščica, so domačini že davno tega naredili brv oziroma mostič iz tesanih deščic, torej »dilc«. Od uradnega poimenovanja naselja Dilce leta 1994 zaigra pred njihovo staro domačijo vsako leto Postojnska godba 1808 prvomajsko budnico, za dan državnosti pa postavijo mlaj. Lepe spomine imajo tudi na dobro obiskane veselice.

Praded Franc Milharčič, prvi znani lastnik Farežnikove hiše, z ženo Ivano. 

Družinsko praznovanje okrog leta 1926; drugi z leve je Jurij Milharčič.