Iz Prepiha: Kmetijstvo med varovanjem narave in preživetjem

Prepihova rubrika: Tema meseca

Kmetijstvo med varovanjem narave in preživetjem

Besedilo: Mateja Jordan

Staranje kmečkega prebivalstva, vse bolj nepredvidljivo vreme, visoki stroški in potreba po posodabljanju kmetij so največje težave današnjih kmetov. Na Postojnskem jih še dodatno obremenjujejo stroge naravovarstvene omejitve in škoda, ki jo povzročajo divjad in zveri. Po drugi strani pa priložnosti za razvoj ne manjka.  S pomočjo državnih podpor in razpisov številne kmetije vlagajo v razvoj, posodobitve in nove dejavnosti, s katerimi skušajo ohraniti življenje in delo na podeželju. Svoje mesto v sicer neprivlačni panogi za nove generacije so našli tudi nekateri mladi, ki tradicionalno dejavnost nadgrajujejo z novimi idejami in dopolnilnimi dejavnostmi.

V Pivški kotlini so razmere za kmetovanje zaradi prepletanja celinskih, kraških in sredozemskih vplivov ter kraškega značaja pokrajine precej zahtevne. Območje na nadmorski višini okoli 550 metrov je na pretežno kraških in flišnih tleh, zato voda hitro ponika, in je rast močno odvisna od padavin, ali pa se zadržuje in ob obilnejšem deževju povzroča poplave.

Razmeroma hladno podnebje s kratko vegetacijsko dobo, ki traja okoli pet mesecev in pol, in s povprečno letno temperaturo 8,3 °C bolj ustreza travnikom in pašnikom kot poljedelstvu,  zato je bilo kmetijstvo na Postojnskem že tradicionalno usmerjeno predvsem v živinorejo.

Kar 98 odstotkov oziroma okoli 4700 hektarov vseh površin obsegajo travniki in pašniki, precej manj – približno 560 hektarov oziroma 11 odstotkov je njiv, travniških sadovnjakov pa samo okoli 40 hektarov (0,01 odstotka).

Na njivah rastejo večinoma krmne rastline za potrebe živinoreje, najpogosteje travno-deteljne  mešanice, lucerna, koruza in krmna žita, na manjšem delu njivskih površin pa kmetje pridelujejo vrtnine in krompir – predvsem za lastno gospodinjstvo. 

Kmetijska pridelava je večinoma usmerjena v samooskrbo, ob dobrih letinah pa kmetje del pridelkov prodajo tudi na lokalnem trgu, najpogosteje znancem in sorodnikom.

Negotova prihodnost živinoreje

V občini Postojna imamo okoli 450 kmetij s povprečno površino približno 12 hektarov, velikost posameznih kmetij pa sega od enega do 300 hektarov. Po besedah kmetijske svetovalke je  kljub stabilnemu številu registriranih kmetij vedno manj kmetij, usmerjenih v govedorejo, kar je za prihodnost kmetijstva v občini eden večjih izzivov.

Govedorejo ohranja le še 125 kmetij (15 manj kot leta 2024) s 3217 živali, še bolj pa upada prireja mleka. Z njo se ukvarja le še 12 kmetij, število pa se bo po vsej verjetnosti še zmanjševalo,« opozarja Godina. Še izrazitejši upad je pri reji drobnice, saj je pred dvema letoma 49 kmetij redilo 1248 živali, v preteklem letu pa je bilo v občini le še 20 rejcev s skupno 678 ovc in koz. Zmanjšuje se tudi konjereja – lani je bilo tako na 54 kmetijah evidentiranih samo  še 252 konjev (leta 2024 pa 396).

Prihodnost govedoreje ogrožajo visoki stroški in nestabilne cene

Rok Penko, naslednik ene največjih živinorejskih kmetij z dolgoletno tradicijo v Postojni, opozarja predvsem na težaven položaj slovenskih rejcev na trgu. Po njegovem mnenju je največji problem to, da se kakovostno slovensko meso in mleko prodajata v tujino, medtem ko doma kupujemo cenejša, uvožena živila. »Slovensko meso po takšni ceni težko konkurira tujini,« poudarja.

Tudi sam je meso še do nedavnega izvažal v Italijo, rejo pitancev pa z letošnjim letom opušča. Na kmetiji so ohranili krave dojilje in teleta za nadaljnjo vzrejo, tako imajo trenutno 52 krav dojilj, skupaj pa okoli 85 glav goveda. Že petnajst let, odkar je sogovornik prevzel kmetijo, vzrejajo lastne črede, in živali ne kupujejo več v tujini.

Popolnoma samooskrbni so tudi pri pridelovanju krme na približno 80 hektarjih zemljišč v okolici Postojne, pri čemer Roku pomaga tudi brat Črt.  V času, ko so pridelovali več koruze, je tudi Penkove omejevala predvsem prepoved oranja določenih zemljišč, danes pa zaradi drugačne usmeritve kmetije teh težav ne občutijo več v tolikšni meri.

Stroški v govedoreji so po Penkovih besedah zelo visoki, cene pa močno nihajo, zato je prihodnost težko načrtovati. »Kmet mora najprej veliko vložiti, potem pa lahko cena hitro pade. Nikoli ne veš, kaj bo čez leto dni,« opozarja. Visoke stroške predstavljajo predvsem mehanizacija, hlevi in urejanje pašnikov, zato brez razpisov praktično ne gre.

Mihelčičevi povezujejo mlekarstvo in turizem

Ena redkih kmetij, ki še vztraja pri pridelavi mleka, je Turistična kmetija Mihelčič v Malem Otoku. Kmetijo z večstoletno zgodovino vodita zadnja desetletja Katarina in Gregor Mihelčič. V hlevu imata 20 glav goveda, od tega 13 krav molznic. Z mlekom oskrbujeta postojnska zavoda Vrtec Postojna in Dom upokojencev, preostanek pa odkupijo Ljubljanske mlekarne.

Dohodek na kmetiji predvsem v poletni sezoni dopolnjujejo s turizmom. Večina obiskovalcev, med katerimi se po besedah gospodarice le redki zanimajo za kmečko življenje, pride samo na enodnevni obisk.

Kot pravita kmeta, je danes delo zaradi sodobne mehanizacije precej lažje kot nekoč, kmetovanje pa kljub temu postaja vse zahtevnejše. Na približno 30 hektarih obdelovalnih površin je ostalo le še nekaj njiv, deloma zaradi omejitev Nature 2000 in bližine Nanoščice, deloma pa zaradi škode, ki jo povzroča divjad. Tako sta že opustila pridelavo koruze in žit, večino obdelovalnih površin pa danes preraščajo travniki za pridelavo krme. 

Kmetom vedno bolj nagajajo tudi vremenske spremembe. »Narava je muhasta in letos bo pridelka bolj malo; krompir je zaradi spomladanske zmrzali celo pomrznil,« potožita sogovornika. Še vedno pa kljub številnim oviram računata, da bo kmetijo čez nekaj let prevzel kateri od njunih treh otrok.

Kdo bo nadaljeval delo na kmetijah?

Vprašanje generacijske prenove in izrazito staranje kmečkega prebivalstva sta vedno bolj aktualna, saj so nosilci kmetij večinoma  starejši od 60 let. Mladih prevzemnikov kmetij na Postojnskem je po podatkih KSS trenutno le 14. Med njimi je tudi 27-letni Jernej Dužnik, ki nadaljuje več kot stoletno tradicijo družinske kmetije v Hrenovicah. Posestvo, usmerjeno predvsem v živinorejo in mlečno proizvodnjo, je prevzel pred dvema letoma, v hlevu pa ima trenutno okoli 60 krav dojilj, 15 molznic in mlado živino, skupaj približno sto glav goveda.

Večino mleka prodajo Dužnikovi Ljubljanskim mlekarnam in sestrini družini, ki se ukvarja z njegovo predelavo. Kot poudarja prevzemnik, mlade pogosto odvračata od kmetovanja tudi pretirana birokracija in negotovost trga. »Če si odvisen samo od mleka, nikoli ne veš, kaj bo, če cena pade. Če pa ti ni težko delati, je mogoče marsikaj,« pravi.

Izobraževal se je na srednji kmetijski šoli in študij nadaljeval na področju gozdarstva, iz katerega izhaja njegova dopolnilna dejavnost – sečnja in spravilo lesa, in predstavlja  pomemben dodaten vir dohodka. Odločitev za prevzem gospodarstva ni bila težka, saj kmetovanje sogovornika veseli že od otroštva, za delo pa poprimejo tudi starši, brat, sestra in partnerka, ki prav tako prihaja s kmetije. O nadaljnjem razvoju dejavnosti za zdaj še razmišlja, v prihodnje pa ne izključuje niti predelave mesa.

Ekološko kmetovanje se izplača le velikim

Kot pojasnjuje Majda Godina, je v ekološko rejo vključena predvsem večina večjih kmetij, saj se manjšim zaradi stroškov kontrole, višjih od prejete podpore, to pogosto ne izplača. »V prihodnje se pričakuje rahlo povečanje števila ekoloških kmetij predvsem zaradi preusmerjanja večjih, trenutno intenzivnejših kmetij v bolj ekstenzivno pridelavo, kar bo hkrati pomenilo tudi zmanjšanje obsega kmetijske proizvodnje.« Trenutno je v občini 66 ekoloških kmetij, skupaj pa obdelujejo približno 44 odstotkov zemljišč.

Kmetje pod pritiskom naravovarstvenih omejitev

Kmetje na Postojnskem morajo pri gospodarjenju upoštevati številne omejitve in zahteve, saj pretežen del občine, kar približno 67 odstotkov, spada v evropsko omrežje varovanih območij za ohranjanje ogroženih habitatov in vrst Natura 2000. Kot pojasnjuje Godina, skupna kmetijska politika vse bolj spodbuja ekstenzivno kmetovanje, vključevanje v ekološko pridelavo in izvajanje naravovarstvenih ukrepov, ki so trenutno tudi finančno dobro podprti. Kljub temu zaznava med kmeti zaskrbljenost zaradi prihodnosti teh podpor in morebitnega zmanjšanja financiranja.

Čeprav imajo kmetovalci glavno vlogo pri ohranjanju krajine in preprečevanju zaraščanja, jih naravovarstvene omejitve ovirajo pri obdelovanju kakovostnih zemljišč, opozarja sogovornica. Pri nas so to predvsem prepoved preoravanja trajnega travinja in omejitve kmetovanja na Planinskem polju. Na državnih zemljiščih Planinskega polja veljajo novi pogoji gospodarjenja zaradi varovanja kosca in travniške morske čebulice, zato so prepovedali mulčenje, gnojenje in uporabo fitofarmacevtskih sredstev, košnja oziroma paša pa sta dovoljeni šele po 10. juliju. Pozna košnja pomeni slabšo kakovost krme in manj pašnih površin, viški gnoja in manj uporabne krme pa po mnenju sogovornice lahko predstavljajo tudi veliko okoljsko obremenitev.

Ukrepi so zelo prizadeli kmete, ki se na tako velike spremembe ne morejo prilagoditi tako hitro, še posebej tiste, pri katerih ta zemljišča predstavljajo tudi več kot polovico obdelovalnih površin. Najbolj prizadeti so uspeli doseči dveleten zamik obveznosti za del zemljišč, nekateri pa bodo žal prisiljeni v zmanjševanje ali celo opuščanje kmetovanja. Kot nadomestilo za izgube država predlaga vključevanje v naravovarstvene ukrepe, vendar pa pogoji teh ukrepov po navedbah Majde Godina niso usklajeni s pogoji iz zakupnih pogodb.

Po mnenju svetovalke je trenutna kmetijska politika usmerjena preveč enostransko v varstvo narave, še posebej zato, ker veliko govorimo o potrebi po povečanju samooskrbe v Sloveniji. »Varovanje okolja in narave je nujno, vendar bi bilo treba na ravni države prilagoditi ukrepe ter spodbuditi večjo samooskrbo in pridelavo hrane, hkrati pa preveriti smiselnost nekaterih zahtev in omejitev.«

Kmetovanje otežujejo tudi divjad, zveri in suša

Pri obdelovanju njiv kmetom povzroča preglavice tudi divjad, predvsem jelenjad in divji prašiči. Na nekaterih območjih pridelava brez visokih zaščitnih mrež sploh ni več mogoča, ponekod je treba ograjevati celo vrtove v naseljih. Rejo na pašnikih pa ogrožajo napadi divjih zveri, predvsem volkov in šakalov.

Pridelovanje hrane in krme oziroma kolobarjenje še dodatno omejujejo pravila na območjih okoljsko občutljivega trajnega travinja. Prepovedano je preoravanje travnikov, čeprav so bile nekatere površine še nedavno njive. Kmetovanje vse bolj krojijo tudi podnebne spremembe z vedno pogostejšimi sušami in visokimi temperaturami, ki zmanjšujejo pridelek krme za živali. 

Brez podpore bi bilo še težje

Kmetje prejemajo od države finančno podporo predvsem iz ukrepov SKP. Med njimi so  osnovna neposredna plačila na hektar, vezana dohodkovna podpora za rejo govedi in drobnice ter za pridelavo beljakovinskih rastlin, podpora za kmetovanje na območjih z naravnimi omejitvami ter kmetijsko-okoljska in podnebna plačila. Na voljo so tudi podpore za rejo avtohtonih in tradicionalnih pasem ter drugi ukrepi za ohranjanje podeželja. Država preko razpisov zagotavlja še sredstva za naložbe na kmetijah in za pomoč mladim prevzemnikom.

Poleg tega tudi Občina Postojna vsako leto zagotovi preko razpisa približno sto tisoč evrov za naložbe v kmetijska gospodarstva, urejanje kmetijskih zemljišč, razvoj predelave in trženja kmetijskih proizvodov ter za varno delo v gozdu.

Prihodnost kmetijstva v občini Postojna bo po mnenju Majde Godina v veliki meri odvisna od ukrepov SKP in usmeritev novega programskega obdobja po letu 2027. »Naravne danosti območja so še vedno najbolj primerne za živinorejo, ki ostaja osrednja kmetijska panoga. Kljub temu pa je pričakovati nadaljnje zmanjševanje števila kmetij, ki se ukvarjajo z rejo živali.«