Prepih na obisku: Helena Vekar

Prepihova rubrika: Na obisku

Helena Vekar

Besedilo: Ester Fidel

Na zadnjo majsko soboto se bodo na Andrecovi domačiji v Kočah zbrali pohodniki z vseh vetrov. Če se doslej še niste udeležili pohoda Po Izovi poti, lepo vabljeni, ne bo vam žal. Iskreno priznam, da sem se ga lani udeležila prvič in bila navdušena. Pohod ni namenjen zaprti družbi, vsakdo je dobrodošel, poudarja Helena Vekar. Letos ga organizira že petnajstič. To je najlepši poklon pokojnemu možu in hkrati izpolnitev njegove želje, da bi ljudje imeli možnost hoje  po očiščenih okoliških poteh, odmaknjenih od prometa in vrveža. Po zaslugi Heleninega odkritja markacij in skupne očiščevalne akcije se je pred leti spet odprl del nekdanje slovenske transverzale. Nezahteven pohod Po Izovi poti pa vsako leto odkriva še veliko zastrtih kotičkov naše izjemne narave. Helenin širok nasmeh na fotografiji ni zaigran, na njenem obrazu se razpotegne zelo pogosto. Njeno srčnost, povezovalnost in odprtost začutimo že ob prvih stikih. Zato je druženje pohodnikov sproščeno in prijetno, poslanstvo pohoda pa povezano z dobrodelno noto. O njeni srčnosti bi lahko veliko povedale pevke Vokalne skupine Mavrica, saj jim Helena občasno nudi za njihove vaje gostoljubje kar v svoji dnevni sobi. Upokojena učiteljica še vedno razdaja svoje znanje in izkušnje, zlasti otrokom, ki potrebujejo učno pomoč in spodbudo. V njenem zapolnjenem »penzionističnem« koledarju so še mnoge društvene dejavnosti in »krožki«, na katerih pridobiva nova znanja. Najbolj uživa v naravi, rada ima ljudi, rastline in živali in se zaveda, da nič na tem svetu ni samoumevno, zato se s hvaležnostjo ozira na vse darove Življenja.

Vas je iz rodne Divače v Koče potegnila ljubezen?

Praviloma nas v življenju vodi ljubezen. Svojega bodočega moža Izidorja sem spoznala v študentskih letih, ko sva se z mamo peljali z vlakom iz Ljubljane v Divačo. Delal je v Sežani, bil pa je tudi član sežanskega planinskega društva. V pogovoru je zaznal, da za planinarjenje nimam družbe, zato me je kmalu po srečanju presenetil z vabilom, da se pridružim sežanski planinski skupini na pohodu na Slivnico. Z odprtim, družabnim Kočancem sva si ustvarila družino. Petnajst let smo živeli v Divači pri moji mami, v letu 1991 pa smo se preselili v svojo hišo v Koče.

Moža ste izgubili leta 2005. Je bila zamisel o Izovem pohodu povezana s spominom nanj?

Najprej me je vodila le Izidorjeva želja, da bi ljudje imeli možnost hoditi po poteh v gozdu, kjer bi bili v stiku z naravo in tudi sami s sabo. Vodil me je v hribe, veliko pa sva hodila tudi po okoliških neoznačenih in zaraščenih poteh. Nemalokrat sva jih na pohodih čistila. Izidor mi je predstavil nekdanjo planinsko transverzalo, ki na našem koncu povezuje kočo Mladiko, Grobišče, Prestranek, Babo, Slavenski ravnik in Osojnico. Našla sva markacije s Prestranka in iz Štivana do Koč, sredi poti so se izgubile, nato pa nadaljevale od Slavine proti Osojnici. Izidor je iz lesa izdelal mnoge smerokaze, ko pa se je upokojil, je sklenil, da bo markacist. Žal ga je prehitela smrt.

Ko sem ostala sama, sem veliko hodila z najinim kužkom Vikom. Odločila sem se, da najdem manjkajoče markacije. In sem jih. Težko opišem, kakšna sreča me je navdala, ko sem opazila na kamnu, sredi bodeče robide in leske, markacijo. Kot bi se mi odprl svet! Vztrajala sem in našla drugo markacijo – na borovcu sem opazila poškodovano puščico iz lesonita, na kateri je bil le še del napisa Osojnica. Tako so se odpirale stare markacije. Potem sem navezala stik z lastniki parcel. Pri čiščenju tega, približno 500 metrov dolgega odseka sem hitro ugotovila, da potrebujem pomoč prijateljev – planincev. Obvestila sem planinsko društvo in z nekaterimi prizadevnimi člani – med njimi so bili Mario Šajn, Andrej Logar, Vlado in Nežka (Izidorjeva sestra) Smrekar – smo ta del v letu 2009, zelo intenzivno pa po žledu očistili. Tako je bila povezana celotna pot do Osojnice.

V začetku sploh nisem razmišljala o pohodu, ta se je enostavno zgodil. Odločila sem se, da ga poimenujem Po Izovi poti. Odločitev, da ga izvedem na zadnjo majsko soboto, je bila povezana z Izidorjevim rojstnim dnem 31. maja.

Kako se je pohod »prijel«?

Prvi se je odvil v krogu prijateljev in nekaterih sovaščanov, cilj pa je bila Osojnica. Takrat nas je bilo petnajst, zato sem lahko organizirala in izvedla vse sama, vključno s kuhanjem jote (čeprav nisem vedela, koliko nas bo, in tega še danes ne vem, ker ne zbiramo prijav). Tudi naslednja dva pohoda sem organizirala sama, potem pa smo začeli sodelovati s Kulturno-športnim društvom Koče z Martinom Lenarčičem na čelu. Brez njegove pomoči pri organizaciji, financah in obveščanju ne bi bilo tradicije pohoda. Glas se je širil in udeležba se je povečevala; največ, 89, nas je bilo v letu po koroni. Sčasoma smo ugotovili, da iz Koč lahko pridemo še do mnogih zanimivih točk. Tako naš cilj ni bila več Osojnica; šli smo do Čermelic, na Svetega Jurija, do zadnjega presihajočega jezera – Jeredovc, do spodmola Jerglovec … Za udeležence iz različnih krajev Slovenije so ti kotički povsem neznani, a tudi marsikdo iz naše občine jih obišče prvič. Prijeten je tudi zaključek na naši domači »brjači«. Vlado Smrekar skuha joto in speče palačinke za vse pohodnike, za kar sem mu iskreno hvaležna. V sproščenem kulturnem programu redno sodeluje Vokalna skupina Mavrica, poskrbim pa še za kakšno presenečenje. K pestremu programu pohoda vedno prispevata tudi Konjeniški klub Postojna in Planinsko društvo Postojna.

Letošnji pohod bo že petnajsti. Kaj lahko pričakujejo pohodniki?

Veseli bomo prav vsakogar, ki se nam bo pridružil. Ob 8.30 se bomo zbrali pri nas doma, na Andrecovem dvorišču v Kočah in krenili do izhodišča Izove poti, kjer je informativna tabla z opisi prvih devetih Izovih pohodov. Na letošnjem pohodu bomo povezali Koče, Slavino, Škrnik, Selce in Gradec. Tam nam bo arhitektka Irena Jakovina predstavila posebnosti vasi, ogledali pa si bomo tudi vaško cerkvico. Tisti, ki imajo dovolj kondicije, bodo odšli z vodnikom Sandijem Furlanom na Osojnico, ostali se bomo vrnili v Koče. Vsi pa bomo zagotovo zbrani ob 14. uri na našem dvorišču, kjer si bomo okrepili telo in dušo. Vsega ne bom izdala, naj le namignem, da bomo spoznali iznajdljivega fanta Pavliho, zazvenela bo pesem in zbirali bomo prispevke za dober namen. V sodelovanju z Rdečim križem jih bomo namenili za zdravljenje 3-letnega fantka iz Pivke.

Tudi vaša poklicna pot učiteljice biologije in gospodinjstva je vijugala med Prestrankom, Divačo, Sežano in Postojno.

Čeprav sem bila štipendistka sežanske Občine, po končanem študiju nisem dobila zaposlitve v domačem kraju. Pač pa me je odprtih rok sprejela ravnateljica Osnovne šole Prestranek Vera Brgoč. Po enem letu sem se morala s težkim srcem posloviti, saj se je zame našla služba v Divači, kjer sem »oddelala« štipendijo. Potem sem poučevala na sežanski osnovni šoli, od leta 1991 do upokojitve pa na Globočnikovi šoli v Postojni.

Vas je delo z otroki izpolnjevalo?

Boljšega poklica ne bi mogla izbrati. Moja generacija je na pedagoški akademiji prva generacija »gospodinjskih« učiteljic. Naš profesor Dražigost Pokorn, strokovnjak za prehrano, je na nas polagal velike upe v smislu promocije zdravega načina življenja. Kot učiteljica sem se zavedala privilegija, da lahko v otroke, srčiko življenja, polagam znanje in jih usmerjam na pravo pot. Nobena služba, razen vzgojiteljic in učiteljic, nima te možnosti. Poleg tega smo učiteljice gospodinjstva kot organizatorke šolske prehrane na tem področju orale ledino in se borile za kakovostne izdelke pri prehrani otrok. Uspele smo izboriti vsaj to, da je šlo 20 odstotkov sredstev iz javnega razpisa za nabavo izdelkov na ekoloških kmetijah.

Katere dejavnosti so še vpisane v vaš dinamični upokojenski koledar?

S Suzano Vidmar, stanovsko kolegico, sva v KŠD Koče vodili projekt, ki iz leta v leto malo spreminja vsebino in posledično ime: Postoj in poglej, Postoj in naberi, Postoj in ustvari. Zdaj ga vodiva skupaj s hčerko Andrejo. Cilj tega projekta je spoznavanje dobrin in lepot narave, uporaba rastlin in ustvarjanje. Hčerka dela predvsem program za otroke, vsak prvi ponedeljek v mesecu uživajo v družabnih igrah in ustvarjanju.

Tudi v Klubu upokojencev v vzgoji in izobraževanju občin Postojna in Pivka je priložnosti za sodelovanje ogromno – radi razdajamo svoja znanja in tudi dobivamo nova ter pomagamo ranljivim skupinam. Ravno v tem obdobju smo pripravili pod vodstvom Liljane Bole lutkovno igro Na zeljnem listu (glasbo zanjo je napisal Dušan Kafol). Z njo razveseljujemo otroke v vrtcih in šolah. V zadnjem obdobju smo zbirali material za zapuščene živali v zavetišču Gmajnice.

Že vrsto let sem prostovoljka pri postojnski enoti Rdečega križa. Učna pomoč otrokom mi pomeni veliko, saj se zavedam poslanstva učitelja, – da svoje znanje deli. Prvi letnik gimnazije sem ponavljala. To povem naglas in s ponosom, saj  sem kljub temu vztrajala in prišla do diplome. Takratni odzivi učiteljev, da ne zmorem, so me le še podžgali. Zato se trudim motivirati otroke, da ne bi obupali.

Na univerzi za tretje življenjsko obdobje pa širim svoje obzorje. Ugotovila sem, da se zdaj vključujem v krožke z vsebinami, ki me prej niso toliko zanimale, na primer zgodovina (smeh).