Iz Prepiha: Izginula dediščina

Prepihova rubrika: Tu živimo

Izginula dediščina

Besedilo in fotografije: dr. Tine Kaluža

Proučevanje zgodovine je v svojem bistvu tudi reševanje dragocenih predmetov, fotografij in podatkov pred pozabo. Vse prepogosto se dogaja, da neprecenljive informacije utonejo v neustavljivem toku časa, še preden jih zgodovinar utegne materializirati v obliki zapisa, fotografije ali objave. Prav posebej nehvaležne pa so situacije, ko zbledijo spomini na stavbe, mostove, ceste ali kar celotne kraje. Tudi na našem območju imamo več primerov izginule dediščine.

V Občini Pivka si lahko ogledamo lokacije nekdanje Windischgraetzove železnice iz Javornikov preko Trnja v Pivko, nekdanjih furmanskih postojank in restavracij pa tudi povsem opuščenih vasi Vlačno in Malo Vlačno (tudi Vasišče), katerih prebivalstvo je ob neuspešnem prečkanju zamrznjenega Petelinjskega jezera v večini utonilo. Prav tako čas ne prizanaša opuščenim zgradbam in drugi infrastrukturi v občini Postojna: Grand Hotel Adelsbergerhof na mestu današnje SGLZŠ ostaja le še kot priljubljen motiv na starih razglednicah Postojne, saj je po njegovem rušenju večina materiala končala v temelju enega od parkirišč Postojnske jame. Tudi tiri, ki so po Postojnski jami peljali prvi jamski 'vlakec', voziček faeton, so svoje novo življenje dočakali v temelju ograje ob cesti v Pivko jamo. Obračališče lokomotiv ob železniški postaji je izginilo ob prihodu avtoceste; slednja pa je 'pogoltnila' tudi enega od najbolje utrjenih bunkerjev italijanskega Alpskega zidu med Velikimi Brdi in Hruševjem.

Na še večjem udaru je izginula ali izginjajoča dediščina starejših obdobij. Nad Hruševjem naj bi se na 691m visoki vzpetini nahajal izginuli Ajdovski ali Stari grad (tudi Birnbaum), ki je bil verjetno opuščen že v 13. stoletju in še čaka na temeljite raziskave. Povsem nejasna je lokacija t. i. Spodnjega dvora oglejskih patriarhov pri Postojni, omenjenega leta 1332; po nekaterih, za zdaj nedokazljivih teorijah naj bi se nahajal bodisi med Velikim Otokom in Postojnsko jamo bodisi na lokaciji, imenovani Marof – pri Stari vasi (prav tako prvič omenjeni leta 1332). Podobno je predmet ugibanj dvor Češnjice (Kersteten). V zapuščini Franca Galla pl. Gallensteina se omenja v sklopu nabora posestev, povezanih s Predjamskim gradom. Dvor naj bi leta 1400 grof Herman Celjski podelil v fevd Ruedleinu Seitscherju; nahajal naj bi se v okolici Predjame, za njim pa se je izgubila sleherna zgodovinska sled. Tudi na kostnico rodbine Windischgraetz, ki je bila nekoč del kompleksa danes propadajočega dvorca Hošperk (Haasberg), danes opominja le še pas rdeče opeke, s katero so po rušenju utrdili zgornje nadstropje nekdanje razkošne baročne rezidence. Hošperk ob Unici je dejansko naslednik prvotne, danes neohranjene graščine istega imena (poznane tudi kot Stari grad), ki se je do konca srednjega veka nahajala na bližnji vzpetini.

Le skromna ruševina ostaja na lokaciji nekdanje žejske cerkve sv. Jurija na istoimenskem griču ob vznožju Babe v Javornikih. Ta se nahaja nedaleč od lokacije nekdanjega sejmišča, na katerem so se združevali trgovci in popotniki z obeh strani hribovja. Ti so se na svojih poteh lahko okrepčali tudi v danes izginulih javorniških furmanskih postojankah.

Na obronkih Nanosa

Poleg vznožja Javornikov razkrivajo dokaze o neusmiljenih vremenskih vplivih na izginjajočo dediščino  tudi obronki Nanosa. Že območje goloseka nad Razdrtim ter pobočje, ki ga sekata nanoški Položna in Janezova pot, skrivata v obliki skromnih ostankov porušenih zidov zgodbo nekdanje utrdbe Žingarce – s pomembno vlogo ob soočenju Napoleonove in cesarske vojske, ki sta se spopadli nad Razdrtim. Še nekoliko skrivnostnejši pa so kotički ob vznožju Votle in Rujave stene, v katerih tiči vas Strane.

Stoletja sobivanja domačinov s čudovito krajino, ki je pogosto pokazala tudi zobe, so med pričevalci zapustila bogato izročilo. V knjigi Naše korenine ga je zbrala Andreja Penko. O preizkušnjah bivanja pod krušljivimi ostenji pa pričajo tudi ledinska imena in nekateri drugi pokazatelji. Morda je najbolj zgovorna kar cerkvica sv. Brikcija, ki stoji nad izvirom vode tik pod Votlo steno. Sv. Brikcij je namreč zavetnik pred plazovi; ti se ob obilnih snežnih padavinah tudi dandanes utegnejo utrgati iz ostenja. Zato ne preseneča, da je cerkev, prvič omenjeno leta 1589, močno poškodoval skalni podor leta 1851. Nekaj desetletij po neljubem dogodku (leta 1888) so cerkev zgradili na novo. Na njen prvotni izgled še danes spominja relief nad njenim portalom. Ta predstavlja enega najbolj zagonetnih kiparskih izdelkov v občini. Mogoče je, da je bila posvetitev prvotne cerkve izbranemu zavetniku odgovor na podobno naravno katastrofo, ki naj bi se po izročilu in upoštevaje bližnja ledinska imena pripetila pod sosednjo, še posebej krušljivo Rujavo steno. Tam naj bi v srednjem veku obstajal zaselek z imenom Male Strane. V celoti naj bi ga zasul uničujoč podor,  in je danes prekrit z debelo plastjo grušča. Arheološka izkopavanja, ki bi utegnila dokazati točno lokacijo izginule vasi, do danes še niso bila izvedena, o prisotnosti ljudi pod steno pa pričajo le nekatere redke in naključne najdbe.

Podpisi pri fotografijah:

Italijanski bunker iz medvojnega obdobja v nanoški Rujavi steni je bil prvič odkopan pred nekaj več kot letom dni. Je možno, da se nekje pod steno skriva tudi zasuta srednjeveška vas?

Med redke pričevalce nekdanje, v podoru porušene srednjeveške cerkve sv. Brikcija sodi skrivnosten relief, danes vzidan nad portalom cerkve.

Razgled na nanoško Rujavo steno, pod katero naj bi nekoč domovali prebivalci izgubljenih Malih Stran. Le streljaj proti levi se pod Votlo steno nahaja cerkvica sv. Brikcija.