Prepih na obisku: Sabrina Mulec

SABRINA MULEC

 Besedilo: Polona Škodič

Njena izobraževalna in poklicna pot je bila razvejana – vse od pedagoškega do novinarskega področja. Tri desetletja je že vpeta v naš ožji in širši vseslovenski medijski prostor. Zadnjih dvajset let jo poznamo kot odlično radijsko novinarko in regionalno dopisnico Radia Slovenija; največ njenih objav je na 1. programu. Pokriva lokalne novice, okoljsko problematiko, kmetijstvo in aktualno družbeno dogajanje. Ustvarja prispevke in vsebine za različne oddaje in skrbi, da aktualne novice iz lokalnega prostora dobijo svoje mesto. Še pred tem smo jo poznali kot radijsko voditeljico in urednico Radia 94, ki se mu je pridružila leta 1996 in se mu zavezala za 12 let. Njen značilni, žametno obarvan, umirjen glas odlikujeta čista dikcija in zanimiv, specifičen način podajanja vsebin, ki pritegne poslušalčevo pozornost. Kdo bi si mislil, da bo naravoslovka in ekonomistka nekoč smelo uresničila svoje otroške sanje in postala novinarka na nacionalnem radiu. Zato ima svoje delo in poklic nadvse rada, navkljub zahtevnosti in časom, ki terjajo veliko odgovornosti, prizadevnega in predanega dela.

Sabrina je prijetna sogovornica, dobra opazovalka in poslušalka, razgledana in podkovana, iskrena in preudarna, z velikim čutom za kulturo, dediščino, vrednote in za malega človeka. Vse, kar dela, dela s srcem in profesionalno. Njen glas odzvanja tudi v zborovski glasbi, saj je tudi pevka. Ponosna je na svojo družino in sinova pa tudi na prehojeno pot, ki jo je izoblikovala in izbrusila.

Po končani gimnaziji v Postojni vas je pot vodila na Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, po višješolskem študiju pa še na univerzitetni študij na Ekonomsko-poslovno fakulteto v Maribor. Znašli ste se v iskanju prve službe, in ta ni bila lahka.

Nisem menjala veliko služb, je bilo pa na začetku hudo. Pisala sem prošnje. V nekem kemijskem obratu so mi med vrsticami povedali, da ne marajo žensk; moj prvi delodajalec – Astra veletrgovina pa je bil žrtev tranzicije in je končal v stečaju. Potem sem – dobesedno čez noč – vskočila v oddelek vzgoje in izobraževanja na Osnovni šoli Miroslava Vilharja.

Tam ste spoznali po naključju tudi svojega moža in kmalu začeli poučevati naravoslovne predmete.

Usoda se je poigrala in na prvi šolski dan leta 1996 sva bila tam oba prvič in dokaj izgubljena. Tomo je z minibusom pripeljal v šolo otroke z druge strani Javornikov in me nekaj spraševal, jaz pa nisem poznala odgovora. In zmeda je po treh letih prerasla v zakon. Po štirih mesecih dela v OVI-ju so na Vilharju ostali brez dveh učiteljic in sem do konca šolskega leta učila naravoslovne predmete. Naslednje leto sem za polovični čas ostala na Vilharju, za polovičnega pa bila zaposlena v Šolskem centru, kjer sem poučevala gospodarsko poslovanje. Tekala sem z ene šole na drugo in hkrati opravila avdicijo na Radiu 94. Čez čas so me tam zaposlili. 

Že v osnovnošolskih klopeh je bilo jasno, da vam beseda lepo teče, da vas zanimata novinarstvo in mikrofon. Menda ste si takrat zastavili cilj, da boste nekoč to uresničili.

Pri sedmih letih sem nastopila v TV oddaji Pet pedi, celo osnovno šolo obiskovala novinarski krožek, v višjih razredih smo imeli šolski radio in ta medij mi je zlezel pod kožo. Usodno srečanje z mikrofonom se je zgodilo v 7. razredu, ko so me poslali na pravi radio, na Tavčarjevo 17 v Ljubljano, kot gostjo v mladinski oddaji. Ko je oddaja izzvenela, sem rekla staršema: »Ko bom velika, bom tukaj delala!« Potem me je življenje do avdicije na Radiu 94 odpeljalo daleč od medijev.

Tudi gimnazijska leta so bila ustvarjalna in plodna, med drugim ste bili učiteljica smučanja. 

Oče je bil profesor športne vzgoje, in sem vse zime presmučala. Gimnazijsko obdobje je bilo do mene prijazno, zanimalo me je tisoč stvari. Do konca gimnazije nisem vedela, kam se bom vpisala. Kolebala sem med novinarstvom, športom, farmacijo in na koncu sem v rokah držala štiri prijavnice, se šla izštevanko in pristala na kemijski tehnologiji. Kemijo imam rada. Je logična, ni se je treba piflati.

Biti novinar je danes težka naloga. Svetovni in domač medijski prostor sta podvržena mnogim pritiskom, potvorjenim novicam, neresnicam in zavajanju. Kako ohranjati verodostojnost in korektnost poročanja?

Težko. Sploh v obdobju, ko so ljudje sprti med sabo in jih loči globok prepad. Zdi se, da jih provokatorji namenoma vzpodbujajo k sovraštvu, in to me žalosti. Deli in vladaj. Vedno sem se držala načela, da je treba poročati nepristransko, osvetliti vse plati neke zgodbe. Prisluhniti in ne zlorabiti tistega, kar ti ljudje povedo mimo mikrofona. Nikoli nisem prelomila obljube, in si pridobila njihovo zaupanje. Žal pa resnica prepogosto ostane skrita, ker zanjo ni dovolj dokazov. Nikoli nisem poročala o rumenih zadevah, ki so, na žalost, najbolj iskane. Instant življenje, instant novice, instant odnosi. In medijski linč, ki se dogaja malemu človeku.

Že domala dve desetletji ste zaposleni v RTV hiši, kjer ste se kalili. Kaj vse zaobsega vaš delokrog, v katerih oddajah in prispevkih vas lahko poslušamo?

Nekoč sem štela – v 10 letih sem naredila 54 Studiev ob 17.00, problemsko pogovorno oddajo z gosti na Prvem. Ne na Radiu 1 – ljudje nas zamenjujejo, čeprav gre za dva popolnoma različna programa. Tematika – večinoma okoljska in naravoslovna – o vodi, plastiki, reciklaži, sežigalnicah, zvereh in še o čem. Veliko je bilo oddaj s terena. Vsak mesec pripravljam kmetijsko oddajo, enkrat tedensko pa v živo vodim oddajo Po Sloveniji. V njej s kolegi dopisniki poročamo o problematiki, dogodkih in zmagah malih ljudi. Če koga zanima, jo najde na Prvem ob 13.20. Sicer pa skoraj vsak dan pripravljam prispevke za informativne oddaje. Verjetno se zdi čudno, a za minuto in pol tistega, kar slišite, je včasih potreben celo dan, dva ali več. Treba je poiskati sogovornike, jih čakati, posneti, najtežje pa je krajšati povedano in prispevek zmontirati.

Vaše spremljanje aktualnega dogajanja v lokalnem in širšem regijskem prostoru je več kot le služba, je stremljenje k izboljšanju določene problematike … To je tudi vaša osebna pozitivna naravnanost in prizadevanje, sploh ko gre za ogroženost naravnega okolja, kot je recimo Poček.

Ne moti me hrup s Počka, bojim se za vodo. Ampak večina ljudi ne želi vedeti, da živimo na občutljivem krasu, ki ne odpušča napak. Kar steče v podzemlje, se med kamni izmuzne globoko v nedrje krasa, od tam pa mora nekam priteči. Sanacija je nemogoča, čeprav bi marsikdo rad to zanikal. Dokazano je, da večina vode z vadišča teče naravnost v zajetje Malni, od koder dobivamo vodo. Dolgoletno iskanje rezervnega vodnega vira ni obrodilo sadov. Mi pa se še kar igramo. Sprašujem se, kakšno vodo bodo pili naši vnuki. Naslednja težava je polivanje raznih zadev po poljih. Vem, hrano je treba pridelati, vendar je na našem območju to treba početi zelo preudarno. Večina kmetov se tega zaveda in ravna skrbno, se pa na žalost najde tudi kakšen pacek. In takrat se zgodi prekuhavanje vode.

Vedno vam je bilo mar za malega človeka, ki mu je treba dati glas.

Zdi se, da nas imajo ljudje za zadnje branike neke normalnosti. Ko imajo občutek, da je vse odpovedalo in je vsako prizadevanje za rešitev težav zaman, se obrnejo na nas. Ampak časi se spreminjajo. Ko sem začela delati na radiu in smo pokazali na nepravilnosti, so se odgovorni zganili in zadeve spravili v red. Sedaj se skoraj nihče več ne obremenjuje zaradi stvari, ki bi jih moral urediti.

Za vami je tudi kar dolga pot zborovskega prepevanja. V tej sezoni ste pristopili v vrste MePZ Postojna. Sicer pa je glasba prevzela tudi mlajšega sina.

Ljubezen do petja mi je položila v zibko babica. Prepevala sem v osnovni šoli in na gimnaziji, nato pavzirala in spet začela, ko sta sinova zrasla. V postojnskem zboru mi je prijetno, prepevam pa tudi ljudske pesmi, s tremi dekleti. Nadele smo si ime Svarice – to so tiste rožice s šestimi listki, ki po staroslovanskem izročilu varujejo domove pred slabim in jih najdemo na številnih kamnitih portalih. Žalosti me, da Slovenci množično derejo poslušat vse, samo da ni slovensko. Ni jim mar, da je narod brez lastne kulture zapisan propadu. Mlajši sin je ljubezen do glasbe ustvarjalno podedoval predvsem po soprogu, starejši sin pa se je zapisal hitrostnemu avtomobilizmu.

Še veliko je področij, ki vas zanimajo. Ste lokalna turistična vodnica, opravili ste tečaj iz radiestezije, zanima vas zeliščarstvo in še marsikaj.

Farmacija in zeliščarstvo sta si v sorodu, in če mogoče v življenju kaj obžalujem, je to, da nisem študirala farmacije. Zato sem našla rožice in vem, za katero bolezen je katera zrasla, opravila sem zeliščarski tečaj. Radiestezija – zanimalo me je, kako to gre in res se vrti, veste. Ogromno sem brala – do jutra, če je bilo treba. Učim se italijanščine.

Ste tudi soustanoviteljica Društva Metuljčica.

Ko sem se znašla v zdravstvenih težavah, so me pošiljali od vrat do vrat. Na koncu sem si s pomočjo spletnega portala, na katerem sem spoznala čudovita dekleta s podobnimi težavami, postavila diagnozo sama. Ustanovile smo društvo, ki je v začetku naredilo ogromno za ozaveščanje o boleznih ščitnice. Ampak to je zgodba, ki mi je pustila trpek priokus, zato sem se umaknila. Marsikdo pa me še vedno vpraša za laični nasvet in nikomur ga ne odrečem.

Skrbno prenovljena stara meščanska roza hiša na Tržaški, kjer je vaš dom, potrjuje, da ste ljubiteljica slovenske dediščine. V tej hiši ste z velikim čutom ohranili svojevrstno toplino in zgodovinsko vrednost. 

Z možem se rada pošaliva, da mi ničesar ne podremo, mi popravljamo in ohranjamo. Ljubezen do dediščine sva prenesla tudi na mlajšega sina. Edino stare omare, ki jih je polna garaža, ga jezijo. Res se jih je nabralo preveč, restavriranje pa bo naloga za penzijo. Imamo tudi mini hišico na Jurščah, ki očitno še ne bo dočakala ureditve notranjosti. Mož je namreč odkril suhozidno gradnjo in … no, bom raje tiho. Tudi sama se že oziram za kamni.