Iz Prepiha: Fotoalbum alpinističnega odseka Postojna, 2. del

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma alpinističnega odseka Postojna, 2. del

Besedilo: dr. Tine Kaluža

Fotografiji: osebni arhiv Eda Kozoroga in arhiv PD Postojna

Ob letošnjem praznovanju 80-letnice PD Postojna bomo tudi tokrat obujali spomine na dejavnost nekdanjega postojnskega alpinističnega odseka. Val plezalnega zanosa, ki se je odvijal od ustanovitve odseka leta 1949 in smo ga obravnavali v prejšnji številki, je potihnil v drugi polovici 50-ih let. Sedemdeseta leta so prinesla novo alpinistično generacijo in postojnske plezalce umestila na svetovni zemljevid.

Drugi val vzponov postojnskih alpinistov beležimo v 2. polovici 70-ih let, ko se odsek začne čedalje pogosteje pojavljati v mesečni rubriki Alpinistične novice. Poročali so o vzponih Postojnčanov Matjaža Lenassija, Janeza Ileršiča, Francija Čeča, Milana Vošanka, Alenke Žnidaršič, Rajka Noči, Eda Kozoroga, Zlatka Gantarja in Andreje Kranjc v Koglu, Planjavi, Kalški gori, Šitah, Travniku, Frdamanih policah in drugod. Mediji so poročali tudi o vzponih čez triglavski Čopov steber – Bojana Kranjca, Vida Furlana in nekaterih pripravnikov, ki so že napovedovali prihod najvidnejše generacije postojnskih plezalcev. Ključni povezovalni člen alpinističnega podmladka v večini primerov ni bilo plezališče pod Sovičem, temveč šolanje na gozdarski šoli. Obiskovali so jo dijaki iz celotne Slovenije in nekateri so se združevali v obšolski dejavnosti alpinistika. Ob zaključku šolanja in bivanja v Postojni so odsek pogosto zapustili oziroma zamenjali. To je tudi razlog, da je ta gostil v določenih obdobjih dobre plezalce iz drugih krajev, zaradi česar so bili njegovi člani le kratek čas.

Kot se spominjata Edo Kozorog in dr. Igor Škamperle, je plezanja željna mladina izvajala treninge med odmori kar na enemu od šolskih zidov. Podobno je dr. Tadej Slabe kratke odmore ob dolgih delovnikih na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU koristil za kratke treninge na tamkajšnji fasadi, ki je bila pred prenovo prekrita z apnenčastimi ploščami. Sistematični pristopi k treningom, splošno dvigovanje težavnostnih lestvic in inovacije v varovalni opremi so omogočili, da se je zahtevnejša plezarija tudi na Postojnskem odvijala tam, kjer so treningi alpinistike začeli odločneje posegati na področje prostega športnega pa tudi balvanskega plezanja – v spodmolu na Pečni rebri, v steni danes opuščenega kraka južne železnice v smeri Unca, v Kozji jami in tudi v previsu udornice za Jelovico, kjer na poskuse vzponov še danes spominjajo svedrovci. Tam poteka Slabetova 8 m dolga smer Liv, posvečena istoimenskemu podjetju, ki je sponzoriralo avtorjevo plezalno odpravo v Avstralijo in predstavlja prvo smer desete stopnje (športnoplezalna ocena 8b) v širšem prostoru.

Na dejavnost postojnskih navez v koncu 70-ih in v začetku 80-ih let še danes opozarjajo imena smeri, kot sta denimo Leva in Desna Postojnska v steni Kotove špice. Morda pa so najbolj zgovoren dokument dejavnosti odseka prav Alpinistične novice. Od konca 70-ih do približno leta 1986 praktično ne najdemo številke, v kateri ne bi bil znaten prostor namenjen seznamu plezalnih dosežkov Postojnčanov. Raztezali so se od hrvaške Paklenice, preko Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp pa vse do Centralnih Alp. Med njimi so se začele pojavljati redke, tudi prve ponovitve pozabljenih, nepoznanih in nevarnih smeri, kot je denimo Zajeda v severni steni Široke peči, zahtevni prvenstveni vzponi, kot je Lastovka v steni Planje, in tudi nekatere solo ponovitve, na primer Krušičeve smeri v Špiku. Značilnost večine smeri je ta, da se ob vpisih prvih vzponov v veliki večini ponavljajo imena plezalcev: Igor Škamperle, Bogdan Biščak, Rado Fabjan in Igor Mezgec – pripadnikov t. i. Postojnske četvorke.

Štirica je sloves odseka ponesla tudi krepko onstran meja Stare celine. Začetek 80-ih let je bil v znamenju drznih vzponov v južni steni argentinske Aconcague (1982) v sklopu prve primorske alpinistične odprave, ki sta se je udeležila tudi Biščak in Škamperle. Tri leta zatem sta Biščak in Fabjan sodelovala v odpravi v Patagonijo, katere člani so se ob nizu preizkušenj uspešno prebili čez steni Fitz Roya in Cerro Torreja. Uspeh ni izostal niti ob vzponu Biščaka in Fabjana na Broad Peak ter na Gašerbrum II v Karakorumu (1986), na katerega se je v okviru iste odprave povzpel Biščak. 

Postopen upad dejavnosti ključnih akterjev tedanje alpinistične scene na Postojnskem je naznanjal zaton postojnskega alpinističnega odseka. V novicah z začetka 90-ih let že lahko beremo pozive k opredelitvi načrtov za bodočnost dejavnosti, češ da je že nekaj let brez razpisanih programov, tečajev in izobraževanj pa tudi brez registriranih aktivnih članov. Odsek je tako po dolgi in bogati 'karieri' v nekaj letih, brez jasne zgodovinske ločnice potihoma zamrl. To pa nikakor ni pomenilo, da se s tem končujejo tudi postojnski plezalski uspehi.

Rado Fabjan in Bogdan Biščak pri pripravi na spust s Cerro Torreja v Patagoniji. 

Komisija pri sprejemu med alpiniste v koči Mladika, 6. december 1980: Matjaž Lenassi, Franci Čeč, Bojan Kranjc in Boro Krivic.