Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Buda

Prepihova rubrika: ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Buda

Besedilo: dr. Tine Kaluža

Fotografije: arhiv Gorazda Bude in Notranjskega muzeja

Čas med drugo polovico 19. stoletja in začetkom prve svetovne vojne je na širšem področju Avstro-Ogrske predstavljal obdobje velikih gradenj. Tedaj so bile zgrajene nekatere od najbolj prepoznavnih stavb, ki zaradi svoje kakovostne zasnove marsikje še danes opravljajo svojo funkcijo. To je tudi čas, ko so bile na Postojnskem grajene prve prave meščanske vile. V eni od njih, na Ljubljanski cesti, še danes domujejo potomci poznanega postojnskega odvetnika Rudolfa Kaluže in gojijo do družinskega izročila prizadeven odnos. O zgodovini stavbe smo se pogovarjali z Gorazdom Budo.

V šestdesetih letih so se na Dunaju, v nekdanji cesarski prestolnici, odvijala obsežna obnovitvena dela. Porušili so namreč staro srednjeveško mestno obzidje, kar je v osrčju mesta sprostilo velike zazidljive površine in na njih so se urili največji arhitekti svojega časa. Nov val gradbenega zanosa je svoje odmeve dobil tudi onkraj meja prestolnice in številne novogradnje so se izvajale tako v Ljubljani kot v drugih deželnih mestih in trgih. Finančne vzpodbude, ki jih je dunajski dvor namenjal krajem na območju današnje Slovenije, so se povečale leta 1895. V tem letu je 14. aprila Ljubljano in okolico stresel potres z ocenjeno magnitudo 6,1 stopnje po Richterjevi lestvici in na stavbah širšega področja povzročil nepopravljivo škodo. Po vzorih novega stavbnega sloga na Dunaju in v Ljubljani so začele nastajati meščanske vile tudi drugod – v Postojni, denimo na območju Ljubljanske ceste in Gregorčičevega drevoreda.

Vila družine Buda je na svojem mestu, po razpoložljivem arhivskem gradivu sodeč, zrasla še pred današnjo postojnsko občinsko stavbo, nekdanjim Okrajnim glavarstvom, zgrajenim 1908. Predstavlja eno od najbolje ohranjenih in za svoj čas modernih meščanskih vil na Postojnskem. Njena prva desetletja so zavita v tančico skrivnosti. Družina Buda je ob skrbnih renovacijah poslopja pred približno tremi desetletji snela z zvonca na vhodnih vratih dotrajano bakreno ploščico, na kateri je bil zapisan priimek italijanskega trgovca Agosta, ki naj bi bil odgovoren za izgradnjo. Stavba je prišla v last družine nekoliko pozneje, v letih 1936–37, ko jo je od tedanjega direktorja Postojnske jame, speleologa Ivana Andreja Perka, odkupil Rudolf Kaluža, stari oče Gorazda Bude. Ugleden odvetnik je do prihoda v vilo na Ljubljanski cesti prepotoval dolgo pot. Po šolanju v Gorici in študiju prava v Padovi in v Sieni je najprej služboval v Trstu, na Reki in v Ilirski Bistrici. Tudi po selitvi v Postojno pa je ostajal navezan na rodni Narin, ki so ga z družino obiskovali z vlakom ob nedeljah. Kljub domovanju v Postojni je vse do smrti leta 1963 deloval s svojo odvetniško prakso vzporedno tako v domačem kraju kot v Trstu. Njegovi načrti o bivanju v Postojni so bili na podlagi razmer nekoliko prikrojeni – sprva so namreč nameravali bivati v novi, po najsodobnejših standardih zgrajeni stavbi današnjega Telekoma na Ulici 1. maja; to je zasnoval Rudolfov prijatelj in Plečnikov učenec, arhitekt Maks Strenar, avtor Ambrožičeve in Sketove vile v Postojni. Zaradi visokih stroškov so to začetno idejo opustili in nekaj časa pred odkupom vile na Ljubljanski cesti bivali v vili Jurca.

Rudolf Kaluža je v Postojno prispel v času zaostrenih razmer, ko je bila raznarodovalna politika Kraljevine Italije na svojem vrhuncu. Vseeno je s svojimi diplomatskimi pristopi in s požrtvovalno zmožnostjo prilagajanja sebi in družini omogočal dostojno življenje do te mere, da so ga tako domačini kot predstavniki oblasti večkrat pozvali k opravljanju funkcije župana. V svojem zadržanem slogu, ki ga je, kot pove vnuk Gorazd, negoval tudi v obdobju po koncu druge svetovne vojne, je politično izpostavljanje vztrajno vljudno zavračal. Tako je bil pravcato nasprotje svoji soprogi, Tržačanki Stani Kaluža (rojeni Trobec), ki je slovela kot izredno proaktivna in angažirana učiteljica. Skupaj sta imela sina Borisa in tri hčerke – Vido, Tatjano in Savo. Slednja, rojena še v času, ko je njen oče služboval v Ilirski Bistrici, je v zgodovino zapisana kot prva slovenska in jugoslovanska izšolana pomorščakinja. Njeno neverjetno življenjsko pot je leta 2020 v knjigi Sava in Jolanda opisala kustosinja dr. Nadja Terčon iz Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran.

Obdobje po drugi svetovni vojni je v povezavi s stavbo prineslo številne anekdote. Med drugim so morali pritličje in spodnje prostore po osvoboditvi začasno predati v rabo oblastem, zaradi česar je bil, za lažjo komunikacijo s stavbami na drugi strani Ljubljanske ceste, iz nadstropja čez cesto napeljan kabel. Kmalu zatem ga je med vožnjo pretrgal visok tovornjak, ta pa je skupaj s kablom prevrnil tudi monumentalen kapnik, ki ga je pred hišo najverjetneje dal namestiti prejšnji lastnik Perko. Njegovi ostanki pred hišo še danes opozarjajo na njeno zanimivo zgodovino.

Na razglednici iz obdobja pred 1. svetovno vojno je poleg današnjih stavb Ljudske univerze in občinske hiše (na levi strani) vila družine Buda.

Rudolf Kaluža s kolegom med šolanjem v Sieni.

Odvetnik Kaluža z družino na vrtu za domačo hišo na Ljubljanski cesti.