Iz Prepiha: Stavbna dediščina - Poček

Rubrika: Tu živimo

Stavbna dediščina: POČEK

Besedilo in fotografije: dr. Tine Kaluža

Javorniški gozdovi skrivajo marsikatero, tudi domačinom slabše poznano in neraziskano zgodovinsko skrivnost. Stara sejmišča, opuščene cerkve in ruševine utrdb iz obdobja rapalske meje so le del zgodovine prostora, ki mu, včasih nekoliko ohlapno, rečemo »Poček«. Prostor na vznožju Malega Javornika, Babe in sv. Trojice (Lonice) je danes med občani predvsem predmet živahnih debat o Osrednjem vadišču Slovenske vojske Poček, vendar sega zgodovina prvih pozidanih kompleksov na tem področju v čas daleč pred vzpostavitvijo vojaškega območja.

Od pristave v lasti gospoščine gradu Prestranek …

Ob omembi Počka imamo danes v mislih širše področje med pobočji Volčjega vrha in Malega Javornika, Babe, sv. Jurija, sv. Trojice in vasi Žeje – celotnega širšega področja manj znanega hriba Počkovec, okrog katerega se razteza največje vojaško vadišče v Sloveniji. Ime (zapisano »Potska«) pa se v t. i. franciscejskem katastru iz leta 1823, nastalem v času vladavine avstrijskega cesarja Franca I. (1804–1835), pojavlja v nekoliko drugačnem kontekstu – kot poimenovanje manjše pristave v lasti gospoščine gradu Prestranek. Prisotnost v katastru ne zagotavlja datacije objekta pristave, saj je bil v neki obliki verjetno zgrajen že mnogo prej. Kot »Potschekh« je namreč omenjen že leta 1581 skupaj z bližnjimi Bilami (»Willach«) v sklopu gospoščine Prestranek v urbarju – zemljiški knjigi plemiča Hansa Edlinga iz Vipave. Iz skromnega zapisa žal ne moremo razbrati, ali je na območju že tedaj stal kakršenkoli objekt.

… do okrilja lipiške kobilarne …

Stare omembe Počka se nadaljujejo v 18. stoletju, ko naj bi leta 1728 skupaj s Prestrankom prešel v cesarsko premoženje, saj so se bližnji prostrani pašniki izkazovali kot primerna lokacija za vzpostavitev pašnikov kobilarne v Lipici. Širše področje Javornikov je namreč imelo v stoletjih pred današnjim časom nekoliko drugačno podobo, saj je bil vse do načrtnega pogozdovanja v času Marije Terezije (1740–80) velik del gozdov izsekan z namenom za  prodajo lesa in posledično pašno rejo. Okrilje Lipice je v prihajajočih desetletjih prineslo s seboj tudi temeljito prenovo poslopja. Ta je potekala v času vladavine cesarja Leopolda II (1790–92), ko je poleg splošne razširitve kompleksa, kot beremo v knjigi Lipica Milana Dolenca (1980), nastalo tudi povsem novo napajališče za konje. Dozidave so se izvajale še v letih 1910–1911; zgrajen je bil nov hlev z dvema, delno še danes ohranjenima železobetonskima silosoma. Po podatkih, navedenih v spominski diplomi iz župnijskega arhiva v Slavini, je nove stavbe po načrtih Antona Schmidta zgradil goriški mojster Franc Trojer.

Poček je skupaj z Bilami kmalu postal samostojna enota lipiške kobilarne in kot tak obstajal vse do začetka prve svetovne vojne. Leta 1915 so konje preselili v avstrijski Laxenburg in češki Kladrube.

Rejo konj in nato goveda v sedemdesetih letih izpodrinejo vojaške vaje

S tem je območje Počka vstopilo v obdobje izpričane vojaške prisotnosti. Ta povzroča v ustnem izročilu še vedno mnogo nejasnosti – pogosto namreč slišimo, da so tu izvajali vojaške vaje že pripadniki avstro-ogrske vojske. Starejše omembe in fotografije topniških vaj kažejo, da je cesarsko-kraljeva vojska izvajala organizirana urjenja najverjetneje onkraj meja današnje občine Postojna in okvirov današnjega vadišča, na področju pivških presihajočih jezer. Ko je po vzpostavitvi nekdanje rapalske meje v letu 1923 stekla obnova kobilarne v Lipici, jo je začela upravljati vojska Kraljevine Italije, leta 1939 pa so Prestranek, Bile in Poček prešli pod nadzor italijanskega Urada za utrdbe. Ta je med drugim skrbel za nadzor nad t. i. Alpskim zidom, obsežnim sistemom utrdb vzdolž celotne kopenske meje Apeninskega polotoka, ki je na področju današnje Slovenije potekal vzporedno z rapalsko mejo, na Postojnskem nedaleč od grebena Javornikov. Neposredno po koncu druge svetovne vojne je Poček za kratek čas spet prešel v upravljanje lipiške kobilarne. V vojnih letih 1943–45 je bila ta sicer udeležena v spektakularni akciji reševanja konj, kar je poglobljeno predstavljeno v filmu TV Kolut Neverjetna zgodba lepotcev iz Lipice Draga Misleja - Mefa in Dušana Milavca (2022). Leta 1950 je konje na Počku in Bilah zamenjalo govedo, poslopji pa sta prešli v upravljanje Kmetijske zadruge Postojna, in sicer vse do sredine sedemdesetih let, ko je posest za vojaško urjenje kupila Jugoslovanska armada. Po osamosvojitvi Republike Slovenije je Poček prešel v upravljanje Slovenske vojske in ostaja do danes del vojaškega vadišča. Zob časa, ki je bil do poslopja zelo neprizanesljiv, mimoidočemu opazovalcu vseeno dopušča splošen vtis o veličini nekdaj živahnega kompleksa; morda sta najbolj zgovorna kamen z vklesanim napisom na križišču pred kompleksom in mogočen drevored, katerega krošnje so pričevalke večstoletne tradicije v reji konj na Postojnskem.

Današnje stanje objekta z enim od silosov, zgrajenih med prenovami v letih 1910–11.

Mogočen portal nekdanje konjušnice je danes dodobra prestreljen.

V notranjosti stavbe so še vidne rinke za privez konj; zaradi njenega propadanja je obisk nevaren in odsvetovan.