Teden kitare v besedi in sliki

Že sedmo leto zapored je Postojna gostila najodličnejše kitariste in profesorje kitare, izbrane strokovnjake iz vseh strani sveta. Organizatorji prireditve so Občina Postojna, Glasbena šola Postojna in Kulturno društvo kitaristov in ljubiteljev kitare Kitarza, vsi večerni koncerti pa so bili uvrščeni v sklop poletnih prireditev z imenom »Kulturni utrip poletja«.

V prostorih Glasbene šole Postojna so se zopet zvrstile učne delavnice, mojstrski tečaji, teoretična predavanja in predstavitve domačih in tujih poznavalcev klasične kitare. Na dolgem seznamu gostov letošnjega festivala so bili: Margarita Escarpa iz Madrida, Paolo Pegoraro iz Pordenona, Andrej in Erazem Izidor Grafenauer iz Ljubljane, Gabriel Bianco iz Pariza, István Römer iz Zagreba, Anders Miolin iz Züricha, Dávid Pavlovits iz Szegeda, Oman Kaminsky iz Mehike, Weimarski kitarski kvartet in domači profesorji, ki službujejo v tujini: Mak Grgić, Nejc Kuhar, Jure Cerkovnik in Timotej Kosovinc.

Klasične kitare in opremo sta med festivalom razstavljala slovenska trgovina Symphony in japonski izdelovalec vrhunskih koncertnih kitar Yuichi Imai iz Tokia.

Otvoritveni koncert 7. tedna kitare je v nedeljo, 8. julija 2018 pripadel mlademu kitaristu in lutnjistu Erazmu Izidorju Grafenauerju. Svečano, veselo in polno pričakovanja je bilo vzdušje v nabito polnem atriju Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU Postojna, kjer je domačemu občinstvu dobro znani mladi mojster zaigral na tri različna brenkala. Kompleksni preludij Adama Falckenhagena je odmuziciral na baročno lutnjo izdelovalca Jacoba van den Geesta, fantazijo in špansko folijo Fernanda Sora na klasicistično inačico kitare v izdelavi Petiti Jaen Miracourta, za glasbo 20. in 21. stoletja pa je potreboval Friedrichovo kitaro, star, neprecenljiv inštrument iz očetove omare. Erazem se je odlično pripravil na svojo predstavitev na mednarodni ravni, pokazal je, da obvladuje glasbo vseh obdobij, ni se skrival v abstraktnosti modernih del ali v preprostih miniaturah, pač pa je posegel po tehnično težavnem in dolgem repertoarju najbolj čislanih mojstrov. Resno in odločno je pokazal, da namerava nadaljevati družinsko tradicijo.

Društvo Kitarza sodeluje tudi z drugimi društvi, ki imajo enak namen promocije glasbe za klasično kitaro, odkrivanja talentov in vzpodbujanja javnosti h kritičnem presojanju javnih prireditev. To združevanje je letos pripeljalo na oder zmagovalko državnega tekmovanja TEMSIG v najvišji kategoriji Majo Vrbnjak in nagrajenko mednarodnega tekmovanja »Andres Segovia« v Monheimu Emmo Schützmann. Na istem prizorišču sta v ponedeljek, 9. julija 2018 odigrali vsaka polovico koncerta. 19-letna Emma je odlično opravila svojo nalogo nemške srednješolske predstavnice, saj je s težavnim tekmovalnim programom predstavila zelo cenjeno šolo profesorja Alfreda Eickholta in navdušila s tremi mehiškimi kanconami v priredbi Manuela Marie Ponceja. Enako samozavestno je nastopila tudi naša zastopnica Maja. Dela Tore Takemitsuja in Astorja Piazzolle je izvedla tehnično zanesljivo in z veliko mero umetniškega navdiha v slogu doumljive mlade umetnice.

Naslednjega dne se je koncertno dogajanje preselilo v Cerkev sv. Štefana, gost pred postojnskimi farani in tujimi kitaristi (domačih je bilo le za ščepec) pa je bil trenutno eden najboljših kitaristov Gabriel Bianco. S številnimi reputacijami iz mednarodnih tekmovanj, tudi z zmago na GFA tekmovanju, je Bianco eden tistih mladih kitaristov v svetu, ki oblikujejo formo današnjih kitarskih programov, postavljajo trende na svetovnih odrih in narekujejo način interpretacije mladim kitaristom in njihovim mentorjem. In nikakor ne obratno ! Tako si je mogoče razložiti njegovo izbiro pogosto slišanega repertoarja, s katerim je nadzoroval tako svojo igro na odru kot odzive občinstva pred njim. Odlična igra, odlično občinstvo, eden najboljših koncertov, kar smo jih kdaj slišali in nenazadnje tudi očitno Biancovo navdušenje nad Slovenijo in našim kitarskim festivalom !

Nekje sredi tedna navadno prisluhnemo komornim zasedbam s kitaro. Letos smo na oder povabili Weimarski kitarski kvartet, četverico bivših študentov iz razreda Thomasa Müllerja Peringa: Stephanie Jones iz Avstralije, našo Karmen Štendler ter Hanno Link in Jakoba Schmidta iz Nemčije. Že ob prvem zvočnem kontaktu z avditorijem smo lahko opazili, da mladi umetniki vedó, da se inštrumenti ne združujejo v ansamble le zaradi moči ali impresivnosti. Izredno homogeno, s pozornostjo do detajlov, upoštevanjem svojih osebnih značajev in različnih akustik privzetih kitar so izvajali dela renesančnih skladateljev, nekaj romantičnih skladb in obilico sodobnih poizkusov za zasedbo štirih. Njihov nastop si bomo zapomnili po redno zapostavljeni Clari Schumann oz. njenem razkošnem delu Preludij in fuga v fis-molu ter po slikovitih skladbah »Six Fish« avstralskega filmskega skladatelja Nigela Westlakea. Weimarci so resnično tehnično dobro podkovani, imajo močno teoretično podlago in izjemne svetovljanske izkušnje, a kot kaže bomo morali na izid njihove zgoščenke, žal, še počakati. Na začetku festivala smo govorili o nacionalnih značilnostih, ki jih udeleženci prinesejo s svojih domov v Postojno. Vseeno pa nas je stereotipna nemška preciznost, mirnost, spoštljivost in predvidljivost navdušujoče presenetila !

Oman Kaminsky je v postojnski cerkvi nastopil v četrtek, 12. julija 2018. Napovedali smo ga kot kitarista z največ osvojenimi nagradami na mednarodnih tekmovanjih, njegova bera je namreč celo tako razkošna, da zmag in drugih vrhunskih dosežkov sploh ne navaja več v svoji biografiji. Po dolgem koncertnem premoru zaradi bolezni je Oman ponovno stopil na mednarodni oder, a se mu je ta prekinitev v prvem delu nastopa precej poznala. Izjemno muzikalen glasbenik s kakovostnim tonom se je v drugem delu le otresel napetosti in zelo uspešno končal nastop z Brouwerjevo tristavčno Sonato za kitaro. Popolna izvedba tega dela mu je prinesla glasen aplavz občinstva in nekaj dodatkov, s katerimi se je občinstvu še bolj prikupil.

Petek je dan za nekaj posebno lepega, nekaj nepričakovanega in nepozabnega. Neki ameriški kritik je Margarito Escarpa opisal kot čarodejko z zapeljivo omamnim čarom. Prvovrstna umetnica bi sicer lahko bila zaposlena kot profesorica matematike, vendar se je odločila za umetnost in svoje življenje posvetila kitari. Že desetletja velja za bravurozno koncertantko in zelo iskano profesorico kitare, ki se na delo odgovorno pripravi in pomaga študentom s pravimi nasveti za samostojno delo. Njen program je bil dejansko posvetilo skladatelju Claudeu Debussyju ob 100. obletnici in Mariu Castelnuovu Tedescu ob 50. obletnici smrti. Na prvi vtis zelo nehvaležen program, pretežno nekitarskih skladatejev, je Margarita zaigrala brez napake, vsako kompozicijsko posebnost posameznega skladatelja, ki prvotno ni bila napisana za kitarske lastnosti, pa je priredila tako, da smo s pazljivim sledenjem lahko slišali njeno poznavanje repertoarja in v naprej točno določeno interpretacijo brez kakršnihkoli slučajnosti. Najbolj prikupno so zazvenele priredbe Albenizovih Španskih pesmi op. 232, s katerimi bo v letošnji seriji koncertov z istim programom zagotovo zopet pridobila podobne vabljive izjave strokovnih kritikov.

Tako kot Escarpin koncert je bil tudi Zaključni večer udeležencev festivala v Dvorani Alojza Srebotnjaka Glasbene šole Postojna. Vzorec nacionalne pestrosti iz nabora udeleženih mladih kitaristk in kitaristov je v soboto, 14. julija 2018 pritegnil tudi postojnske glasbene navdušence. Za slovo od letošnjega festivala je nastopilo devet izbranih udeležencev in priložnostni kitarski orkester pod vodstvom Dávida Pavlovitsa iz Szegeda, rednega profesorja na univerzi v Budimpešti. Genialen kitarist, pianist, komponist, dirigent in pedagog je v pičlih petih dneh pripravil orkester za odlično izvedbo njegove skladbe »Toccata all'estro«, s katero se je poklonil Antoniu Vivaldiju in njegovim monumentalnim stvaritvam, često podnaslovljenim s podobno karakterno oznako.

Poleg opisanih koncertov smo se vsak dan zbrali v predavalnici glasbene šole in prisluhnili temeljito pripravljenim predavanjem: Nejc Kuhar je navzočim študentom predstavil študije na Konservatoriju Josepha Haydna v Eisenstadtu, Timotej Kosovinc si je vzel čas za analizo orkesterske glasbe, iz katere kot skladatelj in kitarist črpa interpretacijske ideje, Anders Miolin se je s podstvakom »Murata« trudil popraviti prisiljene drže naših kitaristov, člani Weimarskega kitarskega kvarteta pa so z našimi udeleženci vodili razgovor o delovanju v kvartetu, vadbi, promociji, snemalni opremi, nastopih in še čem, kar so ambiciozni glasbeniki želeli izvedeti iz prve roke. Za zdrav zaključek in dobro voljo je naša fizioterapevtka Melita Gole Kordiš opravila še vrsto telesnih vaj za kitariste in delila priporočila za korekcijo drže pri igranju različnih inštrumentov. 

Mogoče neskromno, pa vendar resnično lahko poročamo o navdušenosti vseh naših gostov nad organizacijo festivala in vzdušjem, ki se pri nas spontano vzpostavlja v teh poletnih dneh.

Z očmi gostitelja pa je »7. teden kitare v Postojni« zaznamovala srčnost Omana Kaminskega, profesionalnost Weimarcev in svežina ponovno oboževane mehiške pesmi »Por ti mi corazon«.

 ANTON ČRNUGELJ, predsednik Društva Kitarza