Slavinski misal za nekaj ur v domačem kraju

V petek 22. februarja so v Slavini obeležili mesec kulture s posebno prireditvijo, ki bo obiskovalcem ostala še dolgo v spominu. V Slavino kot pražupnijo se je namreč po dolgem popotovanju širom sveta za nekaj ur vrnil Slavinski misal –iluminiran rokopisni kodeks s konca 15. stoletja.

Ob koncu lanskega poletja je tudi naše kraje obletela novica, da je Narodna in univerzitetna knjižnica po daljših prizadevanjih s pomočjo Ministrstva za kulturo izpeljala odkup tega edinstvenega kodeksa. Na posebni svečanosti z novinarsko konferenco, ki je bila 12. septembra v Ljubljani, je ravnateljica knjižnice ga. Martina Rozman Salobir izrazila pripravljenost, da ta dragoceni kodeks ob kakšni priložnosti pripeljejo v Slavino in tu predstavijo zainteresirani javnosti.

Latinski misal, ki so ga kot mašno knjigo nekoč uporabljali duhovniki v cerkvi sv. Danijela v Zalogu, je v strokovnih krogih znan tudi kot »Slavinski misal«, ker je bila takrat cerkev sv. Danijela ena od podružnic slavinske župnije.

Kaj se je z misalom dogajalo vse od vpisa na god sv. Katarine leta 1481 do leta 1982, ko se je po 501 letu pojavil v katalogu dražbene hiše Sotheby v Londonu je neznanka. Misal je na dražbo prišel, kot je navajal dražbeni katalog, iz zbirke anonimne gospe. Za nakup si je že takrat prizadevala Narodna in univerzitetna knjižnica , a s sila omejenimi sredstvi, tako da je lastnik misala postal antikvariat iz Connecticuta v ZDA, že februarja 1983 pa se je preselil v zasebno zbirko rokopisov in inkunabul Bergendal Collection v Torontu. O londonski dražbi in neuspehu naše osrednje knjižnice so poročali slovenski časopisi, sčasoma pa so se govorice polegle  in zdelo se je, da je misal dokončno izgubljen, oz. da bo za vedno ostal v tujini. Nekakšna tolažba so bile le fotografije celotnega kodeksa, ki jih je z dovoljenjem lastnika zbirke dr. Josepha Pope NUK-u oskrbel p. Martin Dimnik, takrat predstojnik Papeškega inštituta za srednjeveške študije v Torontu.

Predstavnik Kulturnega društva Slavina je leta 2002 začeli iskati stik z lastnikom kodeksa in ga prek p. Martina Dimnika tudi vzpostavil. Kmalu je društvo pridobilo soglasje, da lahko izdela kopije fotografij iz NUK-a in jih uporabi za razstavo ali publikacijo. Tako je prof. dr. Marijan Smolik na podlagi obdelave fotografij leta 2003 pripravil članek v reviji Knižnica, leta 2004 pa so v Slavini že organizirali predavanje na katerem sta prof. dr. Marijan Smolik in prof. dr. Nataša Golob predstavila misal, že naslednje leto pa je dr. Smolik rokopisni misal obširno obdelal v posebnem prispevku v Slavenskem zborniku. Informacija o Slavinskem misalu in njegovem pomenu je s tem dosegla tako laično kot strokovno javnost in prav ta iniciativa iz lokalnega okolja je botrovala odkupu v lanskem letu.

Rokopis vsebuje 78 pergamentnih listov (folijev) velikosti 293 x 202 mm. Vezan je v lesene platnice, prevlečene z rjavim usnjem s pečatnim okrasom. Platnice so okrepljene s kovinskimi vogalniki, sredi vsake platnice je štirioglata kovinska rozeta. Platnici zapirata dva kovinska zaklepa. Na zadnjem numeriranem foliju je podpis pisca, to je Franciscus Preming.  Rokopis v latinskem kolofonu vsebuje zapis o datumu nakupa, ceni kodeksa in ter slovenska osebna in ledinska imena, povezana z nakupom, s čimer predstavlja pomemben dokument ekonomske zgodovine ter spomenik razvoja slovenskega jezika. Rokopisov, ki vsebujejo – tako kot ta Slavinski misal – kakršen koli podatek o svojem nastanku, času in kraju izdelave, o naročniku, plačilu in prevzemu, tudi v srednjeevropskem prostoru ni dosti znanih.  V vsebinskem pogledu je kodeks pomemben kot redek ohranjen primerek misala po obredju oglejskega patriarhata, saj so po tridentinskem koncilu, ki je prepovedal starejše liturgične tradicije, iz naših cerkva pod oglejsko pristojnostjo odstranili večino liturgičnih knjig oglejskega obredja. Kot tak je redek in pomemben spomenik liturgične zgodovine naših krajev. Rokopis je poseben tudi zato, ker vsebuje prepis samo tistih mašnih delov, ki so jih potrebovali in uporabljali v cerkvi sv. Danijela v Zalogu, kar potrjuje sklepanje, da kupci tega misala niso kupili  dela, ki bi bilo slučajno naprodaj, ampak so dali prepisati tiste dele, ki bi jih utegnili uporabljati v omenjeni cerkvi. Kodeks je pomembna kulturna dediščina tudi z vidika likovnih prvin. Slikarsko okrasje in sedem inicial je delo dobrega knjižnega slikarja, ki ga pri nas poznamo pod imenom Stuchsov mojster, ker je sodeloval z nürnberškim tiskarjem Georgom Stuchsom, sicer pa je poslikal tudi rokopisna dela.

Pridobitev je spomenik našim prednikom, ki so nedvomno le z veliko truda in odrekanja zbrali 5 zlatnikov in 7 soldov, da so za podružnično cerkev v Nurenbergu naročili bogoslužno knjigo, ki je po kvaliteti izdelave in estetski vrednosti presegala svoje osnovne naloge. Posebej preseneča, da so tako kvaliteten kodeks naročili v času najhujših turških vpadov, saj so Turki v sedemdesetih in osemdesetih letih 15. stoletja praktično vsako leto vpadali na Kranjsko.

Obiskovalce petkove prireditve sta nagovorila župan Igor Marentič in slavinski župnik Jože Jakopič, misal pa so pred polno dvorano slavinskega kulturnega doma predstavili: ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice ga. Martina Rozman Salobir, vodja rokopisnega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice mag.  Marijan Rupert, vodilna slovenska strokovnjakinja za srednjeveške rokopise in knjižne poslikave zaslužna profesorica ddr. Nataša Golob, predstavnica Arhiva Slovenije in strokovnjakinja za konzervatorstvo in restavratorstvo dr. Jedrt Vodopivec Tomažič ter mag. Janko Boštjančič iz Slavine.

V kulturnem programu je nastopila Vokalna skupina Slavna in pa mlada sopranistka Neža Kernel ob spremljavi svojega brata Jurija. Za pogostitev udeležencev prireditve pa so poskrbele skrbne gospodinje, ki se zbirajo v telovadni sekciji Kulturnega društva Slavina.