Miroslav Vilhar – 150 letnica smrti

Kot je znano se je Miroslav Vilhar, slovenski skladatelj, pesnik, dramatik, politik, časnikar in narodni buditelj,  rodil 7. septembra 1818 v Zgornji Planini pri Rakeku. Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, gimnazijo v Št. Pavlu na Koroškem, v Ljubljani pa licej. Po končani srednji šoli se je vpisal na študij prava v Gradcu in kasneje na Dunaju. Leta 1843 se je vrnil v domače kraje, se poročil in z družino, v kateri je bilo devet otrok, živel na gradu Kalc.

Ob vrnitvi domov je v družbi  narodno zavednih prijateljev spoznal, da je v svojem srcu Slovenec ter odkril svojo pravo življenjsko nalogo. Svoje pesmi  je pričel objavljati v slovenskem jeziku,  pisal je tudi  o aktualnih dogodkih v domačih krajih ter bil soustanovitelj več čitalnic v okoliških krajih. Njegove pesmi, spevoigre in igre so se redno pojavljale na čitalniških prireditvah.

Zaradi pisanja v časopisu Naprej, ki sta ga izdajala skupaj z Levstikom, je bil Vilhar obsojen na šest tednov ječe. Po prestani kazni se je z družino vrnil na  grad Kalc, kjer je oživel kulturno in družabno življenje na Kalcu in v širši okolici. Grad Kalc je bil ponovno zbirališče notranjskih rodoljubov.  9.maja 1869 je Vilhar s somišljeniki in prijatelji organiziral velik politični in narodno odmevni dogodek »Tabor na Kalcu«. To je bil prvi tabor na Kranjskem, ki je kraje na Zgornji Pivki politično razgibal in med ljudmi razmahnil narodno zavest. Umrl je 6. avgusta 1871, pokopan pa je v Knežaku.

Vilharja smo ob 200 letnici njegove rojstva že leta 2018 dodobra spoznali in njemu v čast pripravili vrsto dogodkov, med drugim je bila po dolgem času izvedena njegova spevoigra Jamska Ivanka, ponatis je  doživela tudi  zgoščenka z njegovimi samospevi, napisana pa je bila tudi obsežna biografija »Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja«.

Po jezeru bliz' Triglava

čolnič plava sem ter tja.

V čolnu glasno se prepeva,

da odmeva od gore.

Mile ptice po dolinah    

in planinah se bude,      

ker so čule pesem mojo,

vsaka svojo žvrgoli.

Ribam srca vsem igrajo,

da skakljajo nad vodo;

še valovi šepetajo

in šumljajo med sabo.

Tukaj Slava vence vije,

srce bije nam gorko.

Čujte, gore in bregovi,

da sinovi Slave smo.

 

Text in foto Miran Žitko