Posilstvo je zločin z največ dvomov v žrtev

V Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja se vsa leta srečujemo tudi z žrtvami posilstev. Po pravilu žrtve tovrstnih kaznivih dejanj ne prijavijo takoj, ker so šokirane, prestrašene, počutijo se razvrednotene, razčlovečene, osramočene in - zaradi družbene stigme, kaj če nisem bila dovolj jasno proti, tudi krive... Pa čeprav se morda dogajanja okrog sebe niso zavedale, so lahko dajale celo vtis sodelovanja zaradi podtaknjenih nevarnih substanc z namenom zlorabe njihove spolne integritete. Ko žrtve posilstva morda vendarle zberejo pogum, da se nekomu zaupajo, so previdne. Slišale so mnogo zgodb, kako se žrtvam ne verjame, kako se jih obsoja, kako je bolje, da če se ti kaj takega zgodi, potrpiš, da čim hitreje mine in čim hitreje na to, kar se je zgodilo, tudi pozabiš.

A resnica je, da ne pozabiš. Da preživeta travma po spolnem nasilju ostaja. Če se samega dogodka spomniš ali ne. Nekje v telesu se zatakne, nekje v duši razžira. Tiste, ki se zločina niso zavedale,  so pa kasneje morda videle posnetke, so včasih v sebi dodatno raztrgane, saj poskušajo sestaviti neskladje  med tistim, česar se spominjajo, in tistim, kar so videle na posnetku, pa se tega ne spomnijo. Kako s tem živeti, vedo samo tiste, ki s takšno izkušnjo vsak dan živijo.

Kako pomembno je, da žrtvam verjamemo, vedo povedati tiste, ki so dobile izkušnjo verjetja. Kako pomembno je, da zdržimo ob njih in gremo z njimi skozi proces celjenja. Brez trenutka, ki bi jim dal občutek, da v karkoli dvomimo ali jih krivimo za zločin, ki so ga preživele. Ker so že tako zelo težko spregovorile.

Spomnim se očeta, ki je spraševal, ali morda obstaja kakršnakoli možnost, da je njegova hči kriva za posilstvo. Da naj mu povem. Če je možno. Pogovarjala sva se o tem, kaj njegova hči zdaj zares potrebuje. Očeta, ki ji stoji ob strani, ki vanjo ne dvomi, ki jo podpre v njenem procesu okrevanja po travmi z zaupanjem in podporo. Zmogel je. Moral je vprašati. In prav je, da je vprašal. Ampak je potem tudi bil pripravljen slišati o tem, kako travma posilstva vpliva na vsakdanje življenje; zmogel je razumeti, zakaj je hči depresivna in ne zmore iz sobe, kako to, da ne je in se zbuja z nočnimi morami. Da je postala čisto druga oseba. Pa drugi oče, ki ga je žrlo, ker hčerke ni mogel zaščititi kljub temu, da je bil blizu prostora, kjer se je posilstvo dogajalo. Večkrat. Ne enkrat. Spomnim se mam, ki se trudijo podpreti svoje hčerke. Nekatere bi namesto njih naredile vse, tudi govorile o izkušnji. Pa ne gre. Na koncu ostane žrtev sama s svojo izkušnjo in odločitvijo, po kateri poti bo šla. Naj sploh (še) komu pove? Komu lahko sploh zaupa, če jo je posilil prijatelj? In še njegovi znanci. Kako naj še zaupa, če jo je posilil partner?

Kako se vede žrtev posilstva? Ni protokola, po katerem se vede. Vsaka izkušnja je izkušnja zase. Ni seznama, po katerem delamo kljukice in če se vse izide, potem žrtvi lahko verjamemo, da se je posilstvo zgodilo. Materialnih dokazov po pravilu ni. Žrtve skoraj po pravilu prijavijo, ko preteče že nekaj časa, nekaj dni, mesecev. Včasih celo nekaj let, desetletij. Ni pomembno, koliko je »zamudila« s prijavo – dan, dva ali 20 let – vedno se sreča z vprašanjem, kako, da je prijavila šele sedaj, zakaj je izbrala ravno ta trenutek, velikokrat sliši, da je zadaj nek drug namen kot »samo« prijaviti kaznivo dejanje…

Koliko nezaupanja v žrtve -  in potem jih spodbujamo, »prijavite, morate prijaviti«. Vsekakor, vedno in povsod jih bomo spodbujali še naprej. Vendar pa z vsem zavedanjem, da ko podajo prijavo, se drugi del težke poti šele začenja. Sistem do žrtev ni prijazen. Sistem je do oškodovank, če sploh pridejo do sodišča, krut. Prišli smo do spremembe zakonodaje na področju posilstva. Vendar se stvari s spremembo zakonodaje same od sebe ne spremenijo. Žrtve so še vedno izpostavljene največjemu možnemu dvomu v kaznivo dejanje, ki so ga prijavile. V nobeno drugo kaznivo dejanje se tako zelo ne dvomi kot ravno, ko gre za posilstvo.

In zgodbo morajo potem ponavljati znova in znova in znova. Spomnimo se gospe, ki nas klicala, da je po šestih letih ponovno klicana  na sodišče. Da ne zmore. Da ve, da jo bodo obtožili lažne prijave, da če se tam ne bo pojavila, ve, da bo kaznovana, da piše v vabilu, da jo bodo privedli, če ne pride. Ampak da ne zmore že desetič ponavljati, kaj se je zgodilo pred več kot pol desetletja. Da poskuša živeti naprej. Jo lahko razumemo?

Spomnimo se dekleta, ki se je na sodišču zlomilo in pričelo jokati. Sodnik pred celotno sodno dvorano reče, da tehle narejenih solz pa že ne bo gledal. In ne dovoli, da se zapiše, da se je oškodovanka zjokala, ko je pripovedovala, kaj se je zgodilo. Po nekaj letih je morala obnavljati, kako so jo posiljevali. Pa so bile solze preveč. Moteče.

Ali pa primeri, ko se žrtve ne spomnijo ničesar. Morda nekih čudnih občutkov, da je nekdo z njimi nekaj počel, pa ne vedo točno, kaj. Ko so se zjutraj zbudile, so bile napol slečene in niso se počutile dobro. Nekatere so prišle k sebi sredi posiljevanja, z grozo so ugotovile, kaj se dogaja. Nekatere so komaj pobegnile, ko so ugotovile, kaj jih čaka. Mnoge niso. Nekatere so šle na zabavo s prijatelji in ko jo je nekdo od njih peljal domov, jo je posilil.

Prijavile so. Doživele različne izkušnje. Od zelo strokovnega in senzibilno izpeljanega pogovora na policiji, do komentarja, ja pa kaj si pa mislila, da se bo zgodilo, če si šla z njim v stanovanje. Sodni epilog na sodišču je pogosto oprostilna sodba, ker ni dovolj dokazov. Ampak še preden pride do sodnega epiloga, je v našem sistemu žrtvam narejene ogromno škode. Zaradi odnosa. Zaradi družbenega prepričanja, da ženske s svojo seksualnostjo manipulirajo in jo izkoriščajo za lastne interese.

Če bi obstajala možnost, da bi spremljali naporno, surovo in nepredvidljivo pot okrevanja po posilstvu, bi morda lažje razumeli, da žrtve ne prijavljajo posilstev iz lastne zabave ali potrebe po pozornosti. Šok, občutek izgube nadzora nad lastnim življenjem, nespečnost, nočne more, strah, da se lahko ponovi, strah, da izgubljate pamet, da ste noseči, da ste dobili spolno bolezen, da vam na čelu piše, kaj se vam je zgodilo, občutek, da nikjer več niste varni… Če žrtve spremljate od blizu, ne dvomite v njihovo bolečino. In se nikoli ne šalite na temo spolnega nasilja.

Pomembno je, da žrtve ne ostanejo same. Da priče spregovorijo. Da se pogumno opredelimo PROTI spolnemu nasilju in ga NE opravičujemo. Da ne delimo posnetkov spolnega nasilja na družbenih omrežjih temveč prejeto vsebino prijavimo! Žrtve, ki so ga doživele, so žive osebe. Govoriti o njih kot o objektih, ki si jih je nekdo privoščil, ko niso vedele zase, jih dodatno poškoduje in daje moč posiljevalcem. Če lahko osebo izkoristiš in ostaneš nekaznovan, si v družbi car! Takšno sporočilo dobijo tisti, ki žrtve zadrogirajo, posilijo in ostanejo nekaznovani.

In kako ravnati, če smo doživeli posilstvo? Čim prej pojdite na varno. Pokličite policijo. Pokličite nekoga, ki mu zaupate.  Ne tuširajte se, zavarujte vse dokaze. Obleko in druge predmete, ki so bili takrat ob vas, na katerih so telesne tekočine, spravite v papirnato vrečko. Ne premikajte stvari v prostoru, pustite vse, kot je bilo. Fotografirajte mesto napada. Pojdite v zdravstveno ustanovo, kjer bodo dokumentirali napad. Sodelujte s policijo. Veliko zahtev. Redkokatera žrtev jih zmore izpolniti. Naravna reakcija je, da želijo čim hitreje narediti vse, da bi se spet počutile normalno.

Posilstvo je zločin. Če ni dokazov še ne pomeni, da se ni zgodilo. Če ni obsodbe, še ne pomeni, da je žrtev lagala.

Pokličite nas na 080 11 55, 24 ur na dan. SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Spremljali vas bomo na celotni poti okrevanja po travmi zaradi preživetega spolnega nasilja.

Za Društvo SOS telefon

Maja Plaz, predsednica