Izjava Društva SOS telefon ob mednarodnem dnevu žensk, 8. marcu

Ob 8. marcu, Mednarodnem dnevu žensk, v Društvu SOS telefon ponovno opozarjamo, da je nasilje nad ženskami ena najpogostejših kršitev človekovih pravic na svetu. Nasilja nad ženskami ne moremo odpraviti brez odpravljanja neenakosti v družbi, zato opozarjamo, da je globalna kriza tudi pri nas poglobila stiske žensk, ki so pahnjene v revščino, posledica pa je še bolj skrito nasilje znotraj doma, ki je bil že od nekdaj prostor, ki je zanje najnevarnejši. Po podatkih Statističnega urada RS je od 15. leta dalje nasilje s strani intimnega partnerja pri nas doživela skoraj tretjina žensk, ki so bile kadarkoli v partnerskem razmerju, to pomeni več kot 110.200 žensk, starih med 15 in 74 let.

Ženske, ki živijo v nasilnih intimnopartnerskih zvezah, se zaradi negotove ekonomske situacije, stanovanjske stiske, strahu in drugih kompleksnih vzrokov, še težje odločajo za prijavo nasilja in zanje (včasih smrtno) nevarne odhode iz nasilnih zvez. V javnosti še vedno prelagamo krivdo za ostajanje s povzročitelji nasilja na žrtve, nanje valimo tudi odgovornost za neukrepanje ob nasilju, in to kljub temu, da še vedno nimamo dovolj učinkovitih načinov zaščite za varne izhode iz nasilja.

Najnevarnejši trenutek za žrtev je ravno odhod iz nasilja in takrat je potrebno učinkoviteje poskrbeti, da se povzročitelj nasilja žrtvi ne bo približal. Izrek ukrepa prepovedi približevanja ni dovolj, potreben je razmislek o drugih načinih zaščite, morda tudi o elektronskih zapestnicah za nadzor oddaljenosti povzročitelja do žrtve, kot je že praksa v nekaterih evropskih državah.

Slovenija po številu umorov nad ženskami izstopa glede na število prebivalcev.  Raziskava švicarske nevladne organizacije Small Arms Survey, ki je temeljila na primerjalni analizi umorov po  državah, je glede na  podatke iz  leta 2015 pokazala, da je Slovenija ena izmed najbolj razvitih držav, ki imajo glede na siceršnji nizek delež nasilnih smrti, na globalni ravni nadpovprečno stopnjo intimnopartnerskih umorov žensk. Kot relativno varna država, kar se tiče splošne kriminalitete, namreč v zadnjih letih opažamo porast poskusov umorov in dokončanih umorov v intimnopartnerskih zvezah. V letu 2022 jih je bilo 12.

Še vedno premalo resno prepoznavamo resnost groženj in preteklega nasilja v intimnopartnerskih zvezah, podcenjujemo psihično nasilje in ga ne obravnavamo kot enakovrednega drugim oblikam nasilja. Zmanjšujemo ga na konflikt, in velikokrat na matere, ki so zapustile nasilne očete svojih otrok, prelagamo breme »pravilne priprave otroka na stik z očetom«, kar velikokrat pomeni sistemsko legitimiziranje nadaljevanje nadzora in nasilja nad nekdanjo partnerko in otroki (ki nemalokrat stike zaradi preteklega nasilja zavračajo).

Zanemarjamo tudi pomen zalezovanja, ki se lahko konča tragično, saj ga izvajajo izjemno posestniški nasilni (nekdanji) partnerji. Še vedno tudi opozarjamo na to, da se nasilje v družini, kjer so največkrat žrtve ženske in otroci, še prevečkrat obravnava kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje, kar daje napačno sporočilo tako storilcu kot tudi žrtvam in okolici, saj zmanjšuje njegov pomen in nasilja aktivno ne ustavlja.

Na področju spolnega nasilja smo dosegli veliko spremembo razumevanja z modelom, ki sloni na privolitvi, vendar pa so ženske – žrtve posilstev – še vedno žrtve znotraj sistema, kjer so pravice osumljencev velikokrat pred pravicami oškodovank.

Sovražni govor je oblika nasilja nad ženskami, ki ohranja in povečuje neenakosti med spoloma in pomeni kršitev človekovih pravic.  

Za odpravo neenakosti so nujni sistemski ukrepi. Zato ne smemo spregledati intenziviranih in sistematičnih teženj k retradicionalizaciji in repatriarhalizaciji družbe.

V Društvu SOS telefon smo se klicu na pomoč zaradi nasilja preko brezplačne 24-urne telefonske številke 080 11 55 v letu 2022 odzvali več kot 2200  krat, v naše druge programe je bilo  vključenih dodatnih 200 žensk in otrok. Samo v programu individualnega svetovanja se je število uporabnic od leta 2018 povečalo za 127 odstotkov.

Zavedamo se, da marsikatera ženska ne zmore poklicati na pomoč in da zanje osmi marec ni praznik. Poslušajmo. Ne obsojajmo. Ukrepajmo. Kot sosed ali kot zaposleni v instituciji ali organizaciji za zaščito in pomoč žrtvam nasilja.

Enakost prispeva k boljšemu položaju vseh – če jo dosežemo, smo zmagali kot nerazdeljena družba, ki se zaveda pomena človekovih pravic in upoštevanja različnosti.

Vsem ženskam ob njihovem prazniku iskreno čestitamo.

Maja Plaz, predsednica