Slovo od Monsignorja

Žalna seja za pokojnika msgr. Vladimirja Piriha bo v ponedeljek, 30. januarja, ob 14. uri v Kulturnem domu Postojna. Pogreb pokojnika je v ponedeljek, 30. januarja, na pokopališču v Postojni. Ob 15. uri bo najprej sveta maša, nato pa sprevod na pokopališče. Do pogreba bo pokojnik ležal od danes od 12. ure v cerkvi Sv. Štefana v Postojni.

V 95 letu starosti je umrl Monsignor Vladimir Pirih, upokojeni dolgoletni postojnski župnik in dekan, častni meščan Postojne, glasbenik in skladatelj. Rodil se je leta 1922 v Lokovcu nad Čepovanom. Osnovno šolanje je opravil v domačem kraju in v Hrušici, nato odšel na gimnazijo v Malo semenišče v Gorico, kjer je maturiral leta 1942. Nato je enoletni študij nadaljeval v Benetkah, se ponovno vrnil v Gorico in tam zaključil študij. V novomašnika je bil posvečen leta 1946 v Hrušici.
Najprej je kot podravnatelj služboval v Malem semenišču na Reki, bil nato kaplan v Trnovem pri Ilirski Bistrici in škofijski tajnik na Reki, pa ponovno kaplan v Trnovem, nakar je avgusta 1962 postal stolni vikar v Kopru. V prvih dneh septembra 1965 je prišel v Postojno, kjer je bil vse do upokojitve leta 2001 župnik in dekan. Službo dekana je opravljal kar trideset let. Še veliko je funkcij, ki jih je opravljal: dvakrat je bil soupravitelj župnij Matenja vas in Orehek, bil je škofijski in narodni delegat za pastoralo turizma, več let pa tudi škofov svetovalec in tajnik škofijskega glasbenega sveta. Leta 1976 je bil imenovan za monsignorja.
Svoje osnovno poslanstvo že vseskozi uspešno prepleta z glasbo. Ne le kot odličen organist in načrtovalec novih ali preurejevalec starih orgel, temveč tudi kot neumoren pevovodja. Povsod, kjer je služboval, je vodil pevske zbore, organiziral pa je tudi študijske dneve za organiste. Zaradi svojega absolutnega posluha je bil nepogrešljiv sodelavec pri pregledu oziroma potrditvi več kot dvajsetih zvonov. Hitro je namreč ugotovil, kateri od zvonov se harmonično ujamejo. Zato je sodeloval pri nakupu novih zvonov za cerkve v Velikem Otoku, Stari vasi, Zagonu in Zalogu. Ob naštetem ne preseneča, da je avtor več skladb, ki jih ne pojejo in izvajajo le v postojnski, temveč tudi v drugih cerkvah.
Vedno veder, pronicljiv ter zanimiv sogovornik in izjemen organist, ki o tem instrumentu govori z neizmernim žarom, sogovornika ne pušča ravnodušnega, hkrati pa vseskozi izkazuje skrb za sočloveka. Kot enemu od ustanoviteljev in dolgoletnemu tesnemu sodelavcu postojnske Karitas, posebej v času po agresiji JA, mu je Občinski štab za civilno zaščito leta 1992 podelil zahvalo za pomoč pri oskrbi in delu z begunci.
Lansko leto je praznoval kar 70 let duhovništva in tako postal tretji še živeči železomašnik v Sloveniji. V življenje župnije Postojna je bil vpet vse do smrti in to skoraj 53 let.