Bil sem tam

Bil sem tam. Bil sem tam, v Postojni, v dvorani kulturnega doma. Bil sem tam, na koncertu kar treh ansamblov. Bil sem tam in še enkrat bi šel.

Ja, na koncertu treh vetrov ali koncertu Treh vetrov. Tik taka z vzhoda, Javorja s severa in Briškega kvinteta z zahoda. Rekel bi lahko celo Ansambla Treh vetrov!

Pošteno je prepihalo mojo predstavo, kakšen naj bo koncerti, da bo všečen ljudem, ki so prišli na koncert domačega ansambla in tistim, ki spremljajo nastope ob promocijah plošč ali obletnice ansamblov po vsej Sloveniji.

V zadnjih tridesetih letih intenzivnega spremljanja narodno zabavne glasbe sem bil na številnih koncertih narodno zabavnih ansamblov. Zgrozil sem se na primer nad koncertom na štajerskem koncu, ko je po petih urah nastopov različnih ansamblov, prišel na vrsto slavljenec. Vsi smo bili že utrujeni od boljšega in slabšega igranja, in potem še “špica” večera. Verjemite mi, če ne bi bilo spoštovanja do ansambla, ki me je povabil in če me ne bi zanimalo, kaj imajo pokazati, bi že zdavnaj odšel.

Popolnoma nekaj drugega pa je bilo v Postojni.

Presenečenje je bil že sam uvod v koncert, ker ni bilo treba čakati na “akademsko četrt” in zbijanje treme prvo nastopajočega za odrom, ampak so člani ansamblov že sedeli med seboj pomešani za  mizami na odru, si nazdravljali in tudi zavriskali. (Z največjim užitkom bi se jim pridružil, saj je bila na mizi tu žlahtna kapljica!) In začelo se je spontano, brez nervoze in formalnosti.

Kar precej povezovanj različnih prireditev, ki so bile poduhovljene do skrajnosti ali pa opremljene tudi z opolzkim humorjem, sem doživel. Tokrat pa je bilo povsem drugače. Tako prisrčnega povezovanja, take elementarne humornosti in take lahkotnosti v komunikaciji med člani nastopajočih na odru in “uradnim” povezovalcem, pa še ne. Le od kje se je vzela vsa energija, predvsem Boštjana, da je zmogel na tako enostaven način oblikovati in pripeljati koncert od začetka do svojega viška in konca. Seveda ne smem pozabiti omeniti ostalih povezovalcev programa, ker so vsi izpadli simpatično in dopolnili koncert s svojim pristopom v celoto.

In zdaj h koncertu. Spremljal sem koncerte pri katerih je “glavni” ansambel dopolnil svoj nastop s kakšnim instrumentalistom od sodelujočih ansamblov ali imel v gosteh kakšno zveneče ime, ki je pritegnilo obiskovalce. Takega prepletanja instrumentalistov in vokalistov kot so ga prikazali ti trije ansambli v Postojni, pa še nisem doživel. Ni bilo pomembno, kateri ansamble je bil tisti, ki je imel uradni nastop. Takoj se je že našel kdo od drugih dveh ansamblov, ki je pristopil in že se je vrtel kalejdoskop melodij. Ni bilo važno, ali je bila skladba pisana za trio in ga je izvajal kvintet, ali pa za solo pevca slišati pa je bilo štiriglasno fantovsko petje, vse je bilo uigrano in popolno. Opravičeno je dvorana ploskala tudi med skladbami in pevskimi parti.

Rekli boste, zakaj ne izpostavim kakšen ansambel zaradi njegove izjemnosti? Zakaj neki! Bili so celota, ki nam je v dvorani pričarala celostni užitek! In žal je lahko vsem tistim, ki so se ustrašili dežnih kapljic ali pa so bile vstopnice zanje prepoceni in so podcenjevali koncert.

Zato samo nasvet omahljivcem, ki iščejo opravičila: koncert bodo ponovili v Črne vrhu in na Humu v Brdih. Tako vam bo žal, kot ni bilo meni napraviti dvesto kilometrov.

Iskrene čestitke Ansambel treh vetrov!

Franci Černe