Nahajate se:
Brata Leo in Maks Vilhar
Brata Leo in Maks Vilhar
ZA USTVARJALNO DELO NA PODROČJU MUZEALSTVA
Družina Vilhar je velika in razvejana, in kar nekaj njenih pripadnikov je doseglo velike uspehe in prepoznavnost. Najbolj prepoznaven obraz je nedvomno slikar Leo Vilhar, ki je s svojim bogatim umetniškim opusom dosegel široko spoštovanje in prepoznavnost tako doma, kot v tujini. Velik del svojega življenja je preživel predvsem v Italiji, Franciji, Alžiriji in Maroku, kjer se je intenzivno ukvarjal s svojo slikarsko kariero. Ko se je po 23 letih, kot uspešen in uveljavljen slikar vrnil v domači kraj, si je zadal nov cilj. Ljubezen do domačega kraja, navezanost na rodno grudo in velika želja po ohranjanju ter prepoznavanju bogastva naravne in kulturne dediščine teh krajev, so ga napotili na pot muzealca.
V začetku, ko za dejavnost ni imel niti najosnovnejši sredstev, je gradivo zbiral sam, predvsem je bilo to gradivo iz časa NOB, ob tem pa je ves čas intenzivno delal na tem, da bi nov muzej dobil primerne prostore in zagon za delo. Muzej je Vilhar ustanovil praktično takoj ob prihodu v domovino, prvi dve leti je delo opravljal brez rednega plačila, ob tem pa kljub temu uspeval organizirati gostujoče razstave, saj prostorov za stalne postavitve ni bilo. Prvo muzejsko zbirko je postavil leta 1951, leta 1952 pa je po njegovi zaslugi zbirka dobila prostore v stavbi današnjega Inštituta za raziskovanje krasa. Zbirki NOB je sledila še etnografska in kulturnozgodovinska zbirka. S tem so bili postavljeni temelji, na katerih se je muzej lahko začel uspešno razvijati. Uspešnost tega razvoja kaže tudi podatek, da se je pod njegovim vodstvom muzej razvijal dobro in je že leta 1958 privabil 9.000 obiskovalcev letno. Leta 1948 je kot prvi Primorec postal član Društva muzealcev Slovenije in kasneje postal eden glavnih organizatorjev primorskih muzealcev. Prav tako je za svoje delo prejel tudi Red dela s srebrnim vencem (1961) in Red zasluge za narod s srebrnimi žarki (1969). Muzeju je ostal zvest praktično do svoje smrti leta 1971. Celo svojo poslednjo pot je pričel v muzeju, ko so ga prav iz muzejske avle proti pokopališču, z vsemu častmi, pospremili mnogi.
Predvsem prva leta muzeja, je bilo delo velikokrat opravljeno bolj na prostovoljni, kot službeni ravni. Pomanjkanje sredstev in ostale začetne težave so narekovale poseben način dela in izbiranja sodelavcev. Že leta 1949 je Leo k sodelovanju povabil svojega mlajšega brata Maksa, ki je skozi leta, kljub pomanjkanju formalne izobrazbe, opravil večino preparacijskih del ter mnogo drugega. S svojo iznajdljivostjo, ročno spretnostjo, predanostjo in marljivostjo je uspel urediti in opremiti delavnico, tako pomembno za delovanje muzeja. Ker se je pri svojem delu srečeval s številnimi zahtevami a na drugi strani tudi s pomanjkanjem, predvsem orodja, je veliko potrebnega orodja in strojev izdelal kar sam. Čeprav morda v senci svojega starejšega brata, je v vseh teh letih predano in z veliko vneme opravljal svoje delo ter ostal v muzeju še po smrti Lea ter prav do svoje bolezni leta 1974. Če je bil na eni strani starejši Leo tisti, ki je bil prepoznaven, uveljavljen in slaven, je bil Maks tisti, ki je svoje delo opravljal veliko bolj anonimno in skrito očem drugih. Umetniška žilica, ki se je pri Leu kazala v njegovem slikarstvu, se je pri Maksu kazala v izjemni spretnosti in iznajdljivosti, prav ta ustvarjalnost pa mu je omogočala, da je bil pri svojem ročnem delu tako uspešen. Zagnanost in želja sta ga gnala, da je v muzeju preživljal veliko več časa, kot je bilo službeno nujno potrebno in je tej svoji dejavnosti namenjal tudi velik del svojega prostega časa. Prav ta velika ljubezen in čut odgovornosti sta narekovala način dela in tempo, s tem pa omogočila uspešno rast in razvoj novega muzeja.
Čeprav različna, sta oba brata tvorila uspešno ekipo, z ostalimi sodelavci pa so na noge uspešno postavili današnji Notranjski muzej.