Prostovoljno gasilsko društvo Slavina

Prostovoljno gasilsko društvo Slavina je bilo ustanovljeno leta 1903, v letu ko je bil v Slavini velik požar. Ljudje so bili takrat primorani gasiti z golimi rokami, le z vedri vode in brez potrebne gasilske opreme. Dogodek je v domačinih vzbudil skrb pred morebitnimi novimi požari in njihovo nepripravljenostjo nanje, zato je kmalu zatem prišlo do ustanovitve lastnega gasilskega društva, pri katerem so sodelovali takrat ugledni Slavenci. Jože Žele, Štefan Fičur, Andrej Penko, Ambrož Valentin, Jernej Maver in drugi. Za prvega načelnika PGD Slavina  je bil izbran Franc Dekleva. Za nakup potrebne opreme za gašenje požarov na začetku ni bilo dovolj denarja, zato jim je na pomoč priskočil Josip Gorup in prispeval veliko vsoto za nakup  drage brizgalne in ostale gasilske opreme. V spomin na ta zgodovinski dogodek se v prostorih gasilskega doma še danes hrani plaketa, s katero so viteza Josipa Gorupa plemenitega Slavinjskega izvolili za častnega člana gasilskega društva.

Z ustanovitvijo gasilskega društva se je pričel tudi kulturni premik v vasi,  kajti  znotraj društva sta se  ustanovila pevski zbor in dramska skupina. Pevski odsek je vodil nadučitelj (danes bi bil to ravnatelj) Franc Verbič, dramatičnega pa Franc Dekleva.

V tem zgodnjem obdobju delovanja gasilsko društvo ni imelo primernih prostorov, zato so vso gasilsko opremo hranili kar v župnišču. Člani pevskega zbora in dramske skupine so se za nastope pripravljali v novi šoli, gasilci pa so sestankovali v prostorih stare šole. Pod takimi pogoji je društvo uspešno delovalo vse do konca I. svetovne vojne, do leta 1918, ko je nastopila italijanska okupacija. Takrat so okupatorji zasedli prostore v stari šoli in društvo je naenkrat ostalo brez možnosti hrambe opreme in primernega zbirališča. Kupiti so morali majhno kmečko hišo in vrt v vasi. Gasilsko društvo je fašistom kmalu postalo trn v peti, saj je skozi pesem in tudi drugače negovalo slovenski jezik. Italijanska oblast je prepovedala delovanje dramske skupine in pevskega zbora, vendar Slavenci niso stali križem rok, ampak so s pomočjo gasilskega društva ustanovili še godbo na pihala, ki je pod vodstvom Štefana Likona iz Postojne aktivno delovala osem let. Italijanom je vse to presedlo zato so  jim zaplenili vse instrumente. Ob kapitulaciji Italije so Slavenci le-te pridobili nazaj.

V obdobju od italijanske okupacije do II. svetovne vojne je bilo v okolici Slavine veliko požarov, ki so jih do leta 1940 gasili le z ročno brizgalno na vprežnem vozu, nekaj cevmi ter ostalo manjšo opremo. Zgodilo se je tudi, da je italijanski okupator ob pripravah na II. svetovno vojno razpustil vsa gasilska društva in tudi slavensko ni bilo izjema. Nekatere operativne člane so vključili v vojaško gasilsko formacijo 87. gasilskega korpusa, s sedežem v Trstu, le-ta pa je društvo opremil z novo motorno brizgalno, manjšim tovornjakom, novo gasilsko opremo ter z oblekami. Prednost nove motorna črpalke, se je pokazala prav pri velikih požarih kot sta bila v Žejah in Trnju. Gotovo pa je ostal v spominu požar v Slavini, ko so se v vasi spopadli Nemci in bataljon Bazoviškega odreda. Pokalo je z vseh strani, na hiše pa so padale zažigalne bombe in granate. Človeških žrtev med samimi vaščani takrat na srečo ni bilo.

Leta 1943 je bil v vasi ustanovljen Narodno osvobodilni odbor, katerega člani so bili predvsem gasilci. Po osvoboditvi je društvo ponovno zadihalo in znova oživelo. Pristopilo je veliko mlajših članov, ki so pričeli z gradnjo nove dvorane za potrebe društva in prirejanje kulturnih dogodkov. Leta 1954, ob praznovanju 50–letnice društva,  je bila le-ta dograjena.

V tem obdobju je društvo s pomočjo prostovoljnih prispevkov zbranih v Slavini, Kočah in Selcih ter Gasilske zveze iz Postojne, pridobilo tudi novo motorno črpalko in ostalo gasilsko opremo. Konec 60. oziroma v začetku 70. let pa jim je ob pomoči raznih podjetij in organizacij uspelo priti tudi do težko pričakovanega prevoznega sredstva, kombija znamke IMV.

V svoji zgodovini so slavenski gasilci uporabljali različna vozila pri gašenju požarov. Sredi 80. let je bilo potrebno zaradi iztrošenosti prej omenjenega kombija kupiti novejšega, prav tako znamke IMV. V začetku 90. let je društvo postalo bogatejše za terensko vozilo znamke UAZ, z novim tisočletjem se je pripeljal tovornjak Zastava, leto 2008 pa je presenetilo z novim Mercedesom Atego GVC16/25. Zadnja pridobitev je iz leta 2011. Tokrat je društvo postalo lastnik rabljenega terenskega vozila Nissan GVGP-1.
V letu 2012 so gasilci iz Slavine stopili na pota brez predsednika, Te funkcije torej ni več, zakoniti zastopnik pa je poveljnik.

Redno delovanje društva se ne razlikuje bistveno od delovanja ostalih prostovoljnih gasilskih društev. V dogovoru z Občino Postojna opravljajo javno gasilko službo in ostajajo v pripravljenosti vsak dan, 24 ur na dan in 365 dni v letu. Občasno priskočijo na pomoč tudi ostalim društvom, ko je to potrebno. Gasilsko delo kljub modernejši opremi postaja zahtevnejše, zato se člani redno izobražujejo in usposabljajo na nivojih Gasilske zveze Postojna in Gasilke zveze Slovenije. Poseben poudarek dajejo tudi lastnim vajam, ki so razdeljene glede na status člana. Najzahtevnejše vaje imajo seveda operativci in operativke, ki morajo poleg znanja, vzdrževati tudi telesno kondicijo. To počnejo s športnimi aktivnostmi in na operativnih vajah. Pomembno je tudi, da v aktivnostih društva sodelujejo tudi starejši gasilci, ki med mlade širijo svoje znanje in izkušnje. Vodstvo društva pa se zaveda, da je za obstoj le-tega v svoje vrste potrebno privabljati mlade. Pri tem že vrsto let uspešno sodelujejo z Osnovno šolo Prestranek, tako da učencem predstavijo gasilke tehnike in razne vaje evakuacije. Na šoli uspešno deluje tudi gasilski krožek, ki gasilcem PGD Slavina vzbuja svetlo upanje v prihodnost gasilstva.

Iz navedenega je razvidno, da Prostovoljno gasilsko društvo Slavina kaže izredno složnost, hrabrost in aktivno sprejemanje vseh obveznosti že od ustanovitve naprej.